Ogrevanje: Kateri sistem se najbolj splača in kaj v resnici prinaša prihranke?

Izbira ogrevalnega sistema pomembno vpliva na stroške in kakovost bivanja, energetsko učinkovitost in obremenjevanje okolja. Predstavili bomo sodobne možnosti ogrevanja, pokazali, kdo oziroma kaj dejansko določa izbiro sistema, ter preverili, kateri dejavniki najbolj vplivajo na porabo energije in dolgoročne prihranke.

Ko lastnik hiše razmišlja o novem ogrevanju, se pogosto usmeri le na ogrevalno napravo in energent. Dejansko pa mora v enačbo vključiti dva sklopa. To je celotno stavbo in stanovalce. Najprej se mora vprašati, koliko toplote hiša sploh potrebuje, da bo ogrevalni sistem nadomestil vso izgubljeno. Če ima hiša 150 m² in 200 kWh/m² toplotnih izgub, mora v sezoni zagotoviti približno 30.000 kWh toplote. Če izgube z ukrepi na ovoju zmanjšamo na 75 kWh/m², potreba pade na 11.250 kWh, kar je dobrih 60 odstotkov. Šele potem sledi odločitev, ali bomo to toploto zagotavljali s kurilnim oljem, drvmi ali toplotno črpalko.

Pri novi in dobro izolirani hiši je odgovor drugačen kot pri starejši z velikimi izgubami. Upoštevati moramo tudi število stanovalcev, njihovo časovno zasedenost in pripravljenost za delo z ogrevanjem. Zato isti sistem v dveh hišah ne pomeni enakih stroškov. Za realno primerjavo moramo upoštevati tri cene: investicijo, energijo in vzdrževanje. Šele njihov seštevek v daljšem obdobju nekaj desetletij pokaže, koliko nas ogrevanje v resnici stane.

Na vreči piše 15 kilogramov, v njej pa manj: kaj je pokazal test peletov in drv

Iz česa je sestavljen ogrevalni sistem?

Klasičen toplovodni sistem sestavljajo štirje sklopi. Ogrevalna naprava, razvod, regulacija in ogrevala. Toplozračni sistem ima lahko le ogrevalno napravo in regulacijo, kot je to pri kaminu, IR-panelu ali klimatski napravi.

Ogrevalna naprava toploto proizvaja oziroma pridobiva, razvod jo pripelje do prostorov, regulacija določa potrebno količino toplote, ogrevala pa jo oddajo v prostor. Glede na energent lahko sistem vključuje še zalogovnik, dimnik, kurilnico in skladišče energenta. Zato cena naprave iz kataloga še zdaleč ni cena ogrevalnega sistema. Všteti je treba tudi ceno vgradnje, energenta in vzdrževanja.

Plinski kondenzacijski kotel ja lahko dobra rešitev, saj celotna instalacija zavzame zelo malo prostora. Foto Bojan Žnidaršič

Investicija: Pri primerjavi moramo upoštevati celotno investicijo, ne samo cene ogrevalne naprave. Sem spadajo naprava, razvod, ogrevala, regulacija, potrebne prilagoditve električnih in strojnih napeljav, dimnik, zalogovnik ter ureditev prostora za kurilnico in energent. Pri novogradnji je položaj ugoden, saj je sistem mogoče načrtovati skupaj s hišo. Talno ogrevanje je pogosta kombinacija s toplotno črpalko, saj omogoča ogrevanje z nizko temperaturo vode. Pri obstoječi hiši je lahko menjava bistveno zahtevnejša. Če novi sistem zahteva drugačne temperature, je morda treba povečati radiatorje, urediti hidravlično ravnotežje ali spremeniti regulacijo. Pri kotlih na trdna goriva je treba dodati še ustrezen dimnik, zalogovnik in prostor za gorivo. Zato primerjajmo sisteme po ceni celotnega sistema, ne po ceni naprave ali energenta.

Energent: Tu se razlike med sistemi pokažejo v konkretnih številkah. V Sloveniji so lesni sekanci najcenejši, a so za družinske hiše manj primerni. Je pa njihova cena 32 evrov/MWh zelo mikavna za obrtnike, kmete ali večstanovanjske stavbe. Za družinske hiše so polena s ceno 72 evrov/MWh še vedno pogosta odločitev. Zemeljski plin je s ceno 87 evrov/MWh privlačen, manj rea­len pa je zaradi nihanj na svetovnih trgih in povečanega tveganja, ki izhaja iz njih. Podobna nihanja cene se dogajajo tudi pri peletih, ki so s ceno 94 €/MWh trenutno kar konkurenčni. Kurilno olje ima podobne težave kot zemeljski plin, poleg tega spada s ceno 141 €/MWh med najdražje energente. Ampak to še niso stroški proizvedene toplote. Pri kurilni napravi moramo upoštevati tudi njen izkoristek. Če ima na primer kotel na drva 85-odstotni izkoristek, bo 1 MWh koristne toplote stala približno 85 evrov, pri 90-odstotnem izkoristku oljnega kotla pa približno 157 evrov. Pri toplotni črpalki je račun drugačen. Elektrika poganja napravo, ta pa toploto pridobiva iz okolice. Če je cena elektrike 0,215 €/kWh in je sezonsko grelno število (SCOP) 3,5, stane 1 MWh koristne toplote približno 61 evrov. Pri grelnem številu 4 pa približno 54 evrov.

Vzdrževanje: Tretjo ceno pogosto pozabimo, čeprav jo plačujemo vsako leto. Strošek vzdrževanja ni samo račun serviserja. Tudi naše delo ima svojo vrednost. Toplotna črpalka zahteva dokaj malo vzdrževanja: pregled sistema, čiščenje izmenjevalnikov in filtrov ter kontrolo delovanja. Pri kotlih na olje so potrebni servis, čiščenje in dimnikarske storitve. Pri sistemih na les je dela še več. Kotel je treba redno čistiti, odstranjevati pepel in skrbeti za dimnik. Pri kotlih na biomaso je treba upoštevati tudi delo, povezano z nabavo, skladiščenjem in pripravo biomase, pa tudi odlaganjem pepela.

Vzdrževanje ogrevalnega sistema je ključno za nemoteno, zanesljivo in dolgotrajno delovanje. Foto Bojan Žnidaršič

Malenkosti, ki niso malenkosti

Pri primerjavi ogrevanja pogosto pozabimo na stroške in opravila, ki jih ni mogoče izraziti samo s ceno kilovatne ure.

Pri polenih potrebujemo primeren prostor za skladiščenje. Les mora biti suh. Če želimo imeti stalno zalogo kakovostno suhih drv, moramo razmišljati v dveletnem ciklu sušenja. Drva je treba pripeljati, zložiti, prenašati v kurilnico, kuriti in odstranjevati pepel.

Pri peletih je dela manj, vendar potrebujemo prostor za skladiščenje in redno moramo čistiti kotel.

Pri sekancih je energija zelo poceni, vendar potrebujemo večji in ustrezno urejen prostor za gorivo.

Pri toplotni črpalki je uporabnikovega dela bistveno manj. Ni kurjenja, prenašanja goriva, pepela in čiščenja dimnika. To je pomembna, čeprav pogosto spregledana prednost.

Tudi dimnik je del ekonomike. Če ga nov sistem ne potrebuje, odpadejo investicija, prostor in poznejše vzdrževanje.

Foto Zx

Izbor optimalnega ogrevalnega sistema

Nova hiša: Pri dobro izolirani hiši, ki se približuje 25 kWh/m² potrebne toplote za ogrevanje, je izbira preprosta. Klasična rešitev je nizkotemperaturno vodno ogrevanje s toplotno črpalko, vse pogostejše pa je tudi toplozračno ogrevanje s klimatsko napravo ali IR-paneli. Toplotna črpalka zrak-voda je priljubljena zaradi razmerja med investicijo in obratovalnimi stroški. Geovrtina ali sistem voda-voda lahko zagotovi stabilnejše sezonsko delovanje, vendar zahteva višjo začetno investicijo. Pri majhnih toplotnih potrebah je napaka predimenzioniranje. Hiša, v kateri zadošča 4 ali 5 kW toplote, ne potrebuje 15-kilovatne naprave. Pri novogradnji se splača denar usmeriti v kakovosten ovoj, odpravo toplotnih mostov, zrakotesnost, pravilno prezračevanje in nizkotemperaturni sistem. Tako je lahko ogrevalna naprava manjša, cenejša in učinkovitejša.

Toplotne izgube skozi strop podstrešnega stanovanja so ključne za dimenzioniranje in kreiranje ogrevalnega sistema. Foto Bojan Žnidaršič

Stara hiša: Pri obstoječi hiši je smiselno najprej zmanjšati potrebo po toploti. Pri hiši s porabo nad 100 kWh/m² preverimo celoten ovoj, to je streho, fasado, tla, okna, vrata, zrakotesnost in toplotne mostove. Šele nato določimo potrebno moč naprave. Če je hiša po prenovi prišla na 50–70 kWh/m² in ima dovolj velike radiatorje, je lahko toplotna črpalka zelo dobra rešitev. Če zahteva zelo visoke temperature ogrevalne vode, je treba preveriti možnost povečanja radiatorjev ali dodatnega zmanjšanja izgub.

Pri hiši, ki ostane energetsko potratna in ima dobro urejeno kurilnico, prostor za gorivo ter ustrezen dimnik, je lahko sodoben kotel na polena ali pelete ekonomsko zanimiva rešitev, posebno tam, kjer je na voljo cenovno ugoden les. Kurilno olje je z vidika obratovalnih stroškov praviloma najmanj privlačno med klasičnimi možnostmi.