Napeljava v tleh so pri prvi obliki toplovodne cevi, pri drugi pa grelne mreže oz. preproge, v katerih so grelni električni kabli. V obeh primerih gre za nizkotemperaturni sistem ogrevanja.

Toplovodno in električno

Pri električnem talnem ogrevanju je toplot­na odzivnost zelo hitra, ker je talna obloga položena tako rekoč na sistem električnega razvoda. Ker pa so talne obloge različno toplotno prevodne, dosežemo odlične rezultate le v prostorih, kjer sta zaključna obloga kamen ali keramika, razloži Rajko Posavec iz podjetja Onis iz Ljubljane. »Leseno oblogo, npr. masivni, dvo-, tri- ali večslojni parket, pa zaradi njenih tehničnih lastnostih lahko položimo na minimalno debelino estriha od 35 do 40 mm, da se zagotovi potrebna akumulacija toplote. Vendar se ta kombinacija ni izkazala za ekonomsko upravičeno, zato je električno talno ogrevanje pri njej bolj izjema kot pravilo,« utemeljuje.

Toplovodno talno ogrevanje se je po njegovih besedah v zadnjih letih z razvojem ogrevalne tehnike zelo razmahnilo in dosega že skoraj 95-odstoten delež pri novih stanovanjskih gradnjah. Ta oblika je primerna zlasti v kombinaciji s toplotnimi črpalkami. Izboljšali so se tudi lepila in emulzije, ki se uporabljajo pri njem, tako po ekoloških parametrih kot kakovosti.

Učinkovit nizkotemperaturni sistem

Ključna značilnost toplovodnega ploskovnega ogrevanja (poleg talnega poznamo še stensko in stropno) je, da gre za nizkotemperaturni režim, pri katerem po ceveh kroži bistveno manj ogreta voda kot pri klasičnem centralnem ogrevanju, zaradi česar porabimo manj energije. »Sistemi ploskovnega ogrevanja so energijsko najbolj učinkoviti v kombinaciji z obnovljivimi viri energije, predvsem toplotnimi črpalkami. Toplovodno ploskovno ogrevanje je sicer mogoče tudi v kombinaciji z visokotemperaturnim režimom (npr. pri prenovi objektov), vendar je v tem primeru treba ustrezno znižati temperaturo dovoda v sistem. Za takšne primere obstajajo posebne regulacijske postaje,« pojasni Vili Zabret iz podjetja Dom-Titan iz Kamnika.

Po njegovih besedah je ključno strokovno načrtovanje ploskovnega talnega ogrevanja. Omeni predvsem izračun pravilne razdalje med cevmi, ki je odvisna od temperaturnega režima obratovanja in zaključne talne obloge. Poleg pravilnega načrtovanja in instalacijskih del so pomembna tudi po pravilih stroke izvedena gradbena in podpolagalska dela, doda Posavec.

»Vendar za dosego pravega udobja v prostoru zgolj cevi niso dovolj. Zelo pomembno je, da so vgrajeni tudi sobni termostati, ki zagotavljajo, da je temperatura natanko takšna, kot smo jo nastavili. Ti termostati krmilijo termopogone, ki so vgrajeni na posamezne zanke talnega ogrevanja na razdelilcu, tako da odpirajo ali zapirajo dotok vode v posamezno zanko. V primerih, ko se prostor s cevno napeljavo ogreva in hladi, pa so potrebni sobni termostati, ki imajo vgrajeno tudi tipalo vlage,« pojasni Zabret.

Omejitve pri prenovi

Sistem ploskovnega ogrevanja je primeren tako za novogradnje kot adaptacije, pri starih hišah pa je ključno, da nimajo velikih toplot­nih izgub. Teh namreč ta način ogrevanja ne more pokriti v celoti, zato je treba vgraditi še dodatna ogrevala (npr. radiatorje).

»Medtem ko je pri novogradnjah vedno na voljo dovolj arhitekturne višine za položitev talnega toplovodnega ogrevanja, se moramo pri prenovi prilagoditi omejitvam. Pri tem gre lahko za maksimalno dovoljeno obremenitev talne plošče (npr. v medetažah so pri starih objektih uporabljeni leseni nosilni tramovi), maksimalno vgradno višino (včasih zaradi nizkega stropa ni na voljo več kot 2 do 4 cm višine za vgradnjo talnega ogrevanja), pa tudi nedovoljen vnos vode v objekt (npr. prepovedana izdelava klasičnih, mokrih estrihov),« opozori Zabret. V zadnjem primeru pridejo v poštev suhomontažni estrihi.

Za izvedbo toplovodnega talnega ogrevanja so na voljo različne sistemske plošče, ki se razlikujejo po debelini in načinu pritrjevanja cevi. Pri mokrem načinu vgradnje (ko se plošče prekrijejo z mokrim estrihom) se cevi pritrjujejo na podlago s čepki, vtisnjenimi v plošče, s pritrdilci ali na mrežo.

Izbira estriha

Nad talno ogrevanje se lahko vgrajujejo tri vrste estrihov, anhidritni samorazlivni (mavčni), klasični ali strojni betonski in suhomontažni estrihi, našteva Rajko Posavec in pojasni ključne razlike med njimi.

Samorazlivni estrih je v tekočem stanju, zato se sam razlije po površini, kar zmanjša mož­nost ravninskih odstopanj, njegova konsistenca pa zagotavlja boljši stik s cevmi talnega ogrevanja in večjo toplotno prevodnost. Je precej dražji od betonskega.

Razlika med klasičnim in strojnim betonskim estrihom je le v načinu transporta. Sestavljen je iz naravnega pranega peska debeline do 4 mm, čiste sladke vode, cementa in armaturnih vlaken. Čas sušenja je odvisen od njegove debeline. Tako se 5 cm debel betonski estrih naravno suši približno 50 dni. Lahko pa običajnemu betonskemu estrihu dodajo posebna veziva za hitro sušenje – ob uporabi sušilne tehnike je suh že v nekaj dneh. Posebno pozornost je treba nameniti zaščiti samosušečega se estriha, ko je suh. Pred zunanjo zračno vlago ga morajo nam­reč zaščititi s poliuretanskim premazom, da se ne bi znova navlažil.

Minimalna debelina mokrih estrihov nad cevmi talnega ogrevanja mora biti od 35 do 40 mm. Da se toplotna energija enakomerno porazdeli po celotni površini, pa je optimalna debelina od 45 do 65 mm, ki akumulira zadostno količino toplotne energije. Skupna višina, potrebna za vgradnjo toplovodnega talnega ogrevanja, je tako od 8 do 10 cm. Da so vsi pogoji za polaganje zaključne talne obloge izpolnjeni, mora biti estrih suh. Zahtevana vlaga v betonskem je 1,7 odstotka in v anhidritnem 0,2 odstotka.

Suhomontažni estrihi so idealni predvsem takrat, ko so lotimo prenove ogrevalnega sistema in smo omejeni s končno višino estriha in dovoljeno maksimalno težo. Pri njih zadostuje za izvedbo talnega ogrevanja že 5 cm višine. Teža takšnega sistema je manjša kot pri mokrih estrihih, od 25 do 30 kg/m2, odvisno od debeline. To se izkaže kot prednost pri lesenih stropnih konstrukcijah. Ker je postopek montaže suh, odpade dolgotrajno sušenje in podlaga je takoj pripravljena za polaganje talne obloge.

Sistem talnega ogrevanja tudi za hlajenje?
Sistem ploskovnega hlajenja deluje najbolj učinkovito takrat, ko so cevi vgrajene v strop, pravi Vili Zabret. Določen učinek pa lahko dosežemo tudi s stensko in talno cevno napeljavo. Vir hlajenja je za stanovanjske hiše običajno toplotna črpalka. Vendar je treba vedeti, da predstavlja sistem ploskovnega hlajenja samo t. i. statično hlajenje, saj nima nobenega vpliva na stopnjo relativne vlage v prostoru. Zaradi tega je treba takšen sistem zavarovati tako, da preprečimo morebitno kondenzacijo.

Vili Zabret za suhomontažno vgradnjo priporoča izbiro sistemskih plošč, pri katerih je osnova plošča iz ekspandiranega polistirena z že izdelanimi utori, v katere sta položeni aluminijasta plošča za prenos toplote in nato še toplovodna cev. Aluminijasta plošča pripomore, da se toplota, ki seva iz cevi, prenese na čim večjo površino in s tem zagotovi enakomernejšo temperaturo.

Talne obloge

Rajko Posavec opozori, da morajo vse talne obloge, ki se polagajo na sistem talnega ogrevanja, ustrezati zahtevam takšnega načina ogrevanja, biti morajo dobri toplotni prevodniki, zdržati toplotne obremenitve, pri čemer se ne smejo deformirati – te lastnosti jamči certifikat o ustreznosti. Nanj moramo biti pozorni tudi pri izbiri parketa, ki je pri nas najpogostejša vrsta talne obloge. Primerni so masivni, dvo- in trislojni ter mozaični gotovi parketi.

Relativna zračna vlaga v prostoru od 45 do 65 odstotkov, ki ustreza bivalnemu ugodju, zagotavlja tudi zadostno ravnovesno vlažnost v lesu. Sogovornik pa opozori, da se je pri talnem ogrevanju treba izogibati pokrivanju tal s preprogami.