Slovenija je tretja najbolj gozdnata država v Evropi, kljub temu pa ji je v zadnjem desetlet­ju grozilo, da bo v celoti izgubila svojo lesno industrijo. Večino lesa smo namreč posekali in kot surovino prepoceni prodali v tujino, nazaj pa uvažali drage izdelke z dodano vrednostjo, kot da ne bi sami znali izdelovati lesenih hiš, stavbnega pohištva ali drugih lesenih izdelkov. V zadnjem času so razmere nekoliko boljše. Od leta 2010 so k temu precej pripomogle subvencije Eko sklada, ki je začel bolj podpirati leseno stavbno pohištvo in leseno gradnjo na splošno. Premik v pozitivno smer pa je pomenil tudi ukrep ministrstev za gospodarstvo ter kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki sta uvedli tako imenovano zeleno javno naročanje oziroma določili, da mora biti v stavbah vsaj 30 odstotkov lesa. Kljub temu se lesna panoga ni mogla razviti brez ustanavljanja gozdno-lesnih verig, ki bi omogočile, da bi čim več posekanega lesa do čim višje stopnje predelali v Sloveniji, ne pa izvozili.

Potem ko je bila od leta 1996 lesna panoga pri nas ločena od gozdarstva, je bil skrajni čas, da se spet tesneje povežeta, ugotavljajo akterji iz lesne panoge. Še zlasti problematičen je pri nas zasebni sektor, saj zasebniki v želji po preživetju hitro prodajo nasekan les v tujino. Če bi imeli boljšo možnost prodaje lesa pri nas, tega ne bi počeli. Glavna naloga lesnopredelovalne industrije in gozdarstva je, da spravimo domači les do domačih podjetij. Sploh hlodovino, ki jo poseka 300.000 zasebnih lastnikov gozdov. Ker slovenska gozdarska podjetja pričakujejo novo zakonodajo, ki bo spremenila okoliščine upravljanja in rabe državnih gozdov, je dobrodošla poteza dveh štajerskih podjetij, Marlesa in Gozd­nega gospodarstva Maribor, da združita moči na trgu. »Da bi se čim bolje prilagodili na spremenjene razmere na trgu, so se organi obeh družb opredelili za poslovno sodelovanje in kapitalsko povezavo, ki je v prvem koraku pomenila vstop družbe Marles v lastniško strukturo Gozdnega gospodarstva Maribor, v nadaljevanju pa tudi možnost vstopa Gozdnega gospodarstva v lastniško strukturo Marlesovih lesnopredelovalnih družb,« so ob združitvi povedali v Marlesu.

Povezavi obeh podjetij bo v kratkem sledila vzpostavitev Štajersko-pomurskega lesnega centra, ki bo kar najbolje izkoristil zmogljivosti obeh družb, kot so proizvodno-skladiščne lokacije blizu naravnih virov, tehnična sredstva, kadri in znanje. O tem, kakšne so prednosti in kakšna je prihodnost novonastale družbe, so na sedežu podjetja v Mariboru spregovorili izvršni direktor holdinga Marles Martin Nose, direktor podjetja Marles hiše Bogdan Božac in direktor Gozdnega gospodarstva Maribor Marjan Verdnik.

Da bi izboljšali upravljanje in izkoriščanje državnih gozdov, racionalizirali poslovanje in stroške ter se prilagodili novi zakonodaji, predvsem pa zaostrenim razmeram v lesnopredelovalni panogi, sta se podjetji odločili, da bosta združili poslovne in kapitalske moči tako, da je podjetje Marles vstopilo v lastniško strukturo Gozdnega gospodarstva Maribor oziroma odkupilo kontrolni delež v njem (23,15 odstotka). Eden izmed razlogov za ta korak je, da se prihodnje leto iztekajo koncesije za upravljanje državnih gozdov. »Pripravljajo se namreč spremembe zakonodaje, ki bo postavila nove zahteve glede organiziranosti, če bodo družbe želele kandidirati za koncesijo za upravljanje in rabo državnih gozdov,« pojasnjuje Martin Nose.

Lani je imelo Gozdno gospodarstvo Maribor, katerega območje obsega 232.308 hektarov gozdnogospodarskih zemljišč (tudi 69.850 hektarov gozdov v zasebni lasti in 18.000 hektarov državnih gozdov), za 532.000 evrov izgube, in to kljub temu, da je na leto posekalo do 150.000 kubičnih metrov državnega lesa ter odkupilo 35.000 kubičnih metrov lesa od zasebnikov. Novonastala družba, ki bo zaposlovala 330 ljudi, naj bi po načrtih ustvarila 27 milijonov evrov prihodkov.

Združeno podjetje oziroma lesni center bo poskušal izboljšati razmere v lesnopredelovalni industriji pri nas, saj bo zaobjemal celotno pot lesa od sečnje do končnih izdelkov z dodano vrednostjo, kot so hiše in stavbno pohištvo. Razlika v ceni med žaganim lesom in končnim izdelkom je namreč lahko tudi tridesetkratna – cena kubičnega metra lesa je 90 evrov, cena lepljencev iz tega lesa znaša že od 300 do 400 evrov, medtem ko cena oken iz kubičnega metra lesa dosega ceno od 3000 do 4000 evrov.

Lesni center bo k sodelovanju vabil vse druge lesnopredelovalne obrate iz severovzhod­nega dela države, od Slovenske Bistrice, prek Rogle in Pohorja do Avstrije, Madžarske in Hrvaške. Želja je tudi, da bi postal vzorčni center za državo, v katerem bi lahko pristojno ministrstvo preizkušalo in uvajalo nove projekte in zamisli, hkrati pa bi bil za zgled drugim podjetjem, ki se bodo lotevali podobnih projektov. Od države zato pričakujejo odprtost za nove pobude, razumen zakonodajni okvir in podporo pri gradnji dodatnih zmogljivosti. Logistika že obstaja, saj so proizvodno-skladiščne lokacije blizu razpoložljivih naravnih virov ob Pohorju, podjetji imata veliko tehnološko in strokovno usposobljenega kadra, ne manjka niti kapital. »Prvi cilj je prilagajanje na spremen­jene tržne razmere, obvladovanje stroškov, iskanje sinergij in na koncu boljši tržni rezultat,« je dodal Martin Nose in napovedal, da v prihodnosti ne izključujejo niti možnosti preoblikovanja v evropsko zadrugo v navezi s potencialnimi avstrijskimi in hrvaškimi poslovnimi partnerji.