Konec leta 2012 uveljavljena uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja je uvedla nov način oblikovanja teh cen ter pristojnost njihovega določanja ponovno prenesla na občine.

Da bi županom olajšali odločanje o potrditvi predlaganih cen izvajanja javnih gospodarskih služb varstva okolja, je okoljsko ministrstvo spomladi 2014 začelo tudi javno objavljati povprečne cene komunalnih storitev po posameznih skupinah občin. Vendar pa so tako izvajalci komunalnih storitev kot tudi župani takoj opozorili, da metodologija za določitev primerjalnih območij ni ustrezna.

Zato so na pobudo Zbornice komunalnega gospodarstva pri GZS in združenj občin pripravili primerjalno analizo, ki naj bi sčasoma postala regulativno orodje za preglednost poslovanja in določanja cen izvajanja obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja, je na novinarski konferenci v Ljubljani povedal predsednik zbornice Miran Lovrič.

V dokumentu so podrobneje analizirani vsi dejavniki, ki na osnovi prostorske urejenosti, kakovosti, zanesljivosti oskrbe ter trajnostne naravnanosti omogočajo primerjavo cen komunalnih storitev, je dejal Lovrič, ki je zadovoljen, da je k analizi pristopila večina javnih podjetij in tudi občin.

Z analizo je zadovoljen tudi Leo Kremžar iz Skupnosti občin Slovenije. Z njo so namreč občine dobile orodje za lažje ocenjevanje, ali so predlagane cene komunalnih storitev primerne. "Če tega orodja ni, se primerjamo s sosedi," je dejal in se vprašal, ali se lahko vsi med seboj primerjamo na istih osnovah. "Mislim, da ne," je odgovoril.

Cene so različne zaradi različnih pogojev dela

Oba sta se strinjala, da komunalna podjetja ne morejo imeti enakih cen. "Delamo v različnih pogojih," je dejal Kremžar in pojasnil, da morajo nekatere občine denimo vodo kupovati, druge je imajo preveč, ene imajo več stroškov s čiščenjem vode kot druge, tudi vodovodna omrežja so v različnem stanju.

Primerjalna analiza najprej razvrsti občine in s tem izvajalce v skupine, ki so med seboj primerljive. "Zato dobimo podatke, ki so uporabni, v nasprotnem primeru pa se večina primerja s sosedi, kar pa ni primerljivo," je dejal Kremžar, ki želi, da bi se v analizo vključile vse občine in izvajalci, podatki pa bi postali javni. "To smo dolžni občanom," je poudaril.

Primerjalno analizo so naredili na Inštitutu za javne službe, katerega strokovna sodelavka Stanka Cerkvenik je povedala, da so poskušali bolj celovito upoštevati vse pogoje izvajanja gospodarskih javnih služb posameznih izvajalcev in jih razvrstiti v malo bolj strokovno zasnovane skupine.

Analiza je npr. po njenih besedah pokazala, da je največji generator stroškov na področju oskrbe s pitno vodo gostota odjema. Kjer so uporabniki teh storitev poseljeni bolj na gosto, so tako stroški komunalnega podjetja nižji.

Ob tem je poudarila, da se primerjalna analiza ukvarja s stroški in ne s cenami, saj so te "bolj ali manj politična odločitev". Kljub temu pa radi bi presekali pogosto prakso, da občine določajo cene komunalnih storitev na podlagi cen iz sosednjih občin, čeprav so pogoji izvajanja bistveno drugačni, se je strinjala s Kremžarjem. Analiza pa je koristna tudi za izvajalce, saj jim ponuja strokovne osnove za določanje cen, je dodala.