Dober toplotni ovoj pomeni, da sta izolirani fasada in streha ali zadnja plošča zgradbe, odvisno od razporeditve bivalnih prostorov. Pri senčilih dvomov ni, nadaljuje. Senčilo mora biti na zunanji strani kakovostnega okna, torej med steklom in soncem, da žarki ne morejo doseči stekla in se toplota ne steka v prostor. »Vsa tako imenovana notranja senčila so dejansko zavese, katerih funkcija je zastiranje pogleda od zunaj. Delček toplote resda zadržijo, ko sonce ne sije na tla in jih ne ogreva, vendar se hkrati tako segrejejo, da se spremenijo v pasivni radiator. Tako prostor, ki ga želimo ohlajati, v resnici pasivno ogrevamo.«

Če ima zgradba dober toplotni ovoj in senčila na pravi strani oken, je postopek ohlajevanja prostorov na moč preprost: »Zvečer odpremo okna – komarniki so nepogrešljivi – in notranja vrata, da nastane prepih. Tako se bodo ponoči ohladile vse zunanje stene z notranje strani, vse predelne stene, tla, strop in oprema. Zjutraj okna samo zapremo in jih spet odpremo šele zvečer.« Bistvo nočnega prezračevanja je v akumulaciji hladu. »Poznamo toplotno akumulacijo, ki nam koristi pozimi, in poznamo akumulacijo hladu. To pomeni, da se hlad akumulira v vseh gradbenih elementih ter opremi in nam ves dan hladi bivalne prostore.«

Za ohlajevanje je idealen nočni prepih, ampak marsikdo raje ne bi spal na njem. To ni težava, pravi Bojan Žnidaršič. Če vrata spalnice zapremo, bo v prostorih, v katerih nas ponoči ni, še vedno prepih. »Spalnica predstavlja morda 10 ali 15 odstotkov skup­nega bivalnega prostora. Čeprav v teh 15 odstotkih nismo akumulirali hladu, smo ga povsod drugje, zato bo stanovanje še vedno hladno.«

Prav zaradi akumulacije hladu pa nima nobenega celodnevnega učinka jutranje prezračevanje. Z njim notranji zrak res ohladimo, ne akumuliramo pa hladu v konstrukciji in opremi, da bi z njim prostor ohlajali čez dan, ko so okna zaprta.

Senčilo mora biti nameščeno med soncem in oknom. Izbira zunanjih kakovostnih in estetsko privlačnih zunanjih senčil je velika. Da bi akumulirali hlad, moramo ponoči odpreti vsa okna in vrata ter narediti prepih.

Pozor, vlaga!

Ampak kakšen zrak je potem v stanovanju? »Pri poletni kakovosti zraka je največja težava vlaga. Z nočnim prezračevanjem jo zmanjšamo, ob vlagi, ki ostane ali se nabere čez dan, pa brez težav zdržimo do večera. V kontekstu kakovosti zraka torej ni problematična,« pojasni Žnidaršič. Ali to velja tudi, ko peremo in kuhamo, s čimer ustvarimo veliko vlage? Po sogovornikovih besedah je v takšnih primerih načeloma priporočljivo kuhinjsko okno odpreti za pet minut in vlago čim prej odstraniti, v praksi pa je odvisno od primera do primera.

Raven vlage je pomembna zato, ker odločilno vpliva na naše doživljanje visoke temperature in s tem na naše počutje. V puščavi na primer zaradi nizke relativne vlažnosti vročino prenašamo veliko lažje, ker naš znoj takoj izhlapi in se telo tako ohlaja. Tam, kjer je ob pripeki tudi visoka vlažnost, se izhlapevanje znoja s kože upočasni ali celo ustavi, zato se telo ohlaja počasi ali sploh ne in počutimo se slabo. Poleti je težava v tem, nadaljuje sogovornik, da je pri višji temperaturi lahko v zraku več gramov vlage pri enaki relativni vlažnosti.

Težave lahko odpravimo tudi z razvlaževalcem, ki ga pozimi uporabljamo v stanovanjih s plesnijo. »To je naprava z ventilatorjem in ploščo, ki jo hladi elektrika. Zrak, ki teče skoznjo, na plošči odda vlago, ta kondenzira in steče v posodo. Razvlaževalec torej ožema vlago iz zraka.«

Zelena fasada izboljša toplotno izolacijo fasade ter blaži toplotne in vremenske ekstreme.

Hlajenje z rekuperatorjem

Malo manj težav z vlago je pri prezračevanju z rekuperacijo, s katero prav tako hladimo zrak. »Rekuperator je čisto preprosta naprava: v njem je ventilator, vanj in iz njega vodijo cevi in ima toplotni izmenjevalnik, ki je čisto preprosta plošča. Na eni strani vanj priteka hladen zrak, na drugi se odvaja topel. Na plošči se hladen vstopni hladen zrak segreje, topel notranji zrak se skupaj z vlago, vonjavami in podobnim odvede. Z rekuperatorjem poleti zraka ne bomo ohladili, razen seveda, če imamo v njem element toplotne črpalke, torej dodatek, ki hladi vstopni zrak.«

Pod določenimi pogoji lahko z rekuperatorjem stanovanje sicer hladimo tudi brez toplotne črpalke, nadaljuje Bojan Žnidaršič. »Če imamo na vrtu ali dvorišču tako imenovani zemeljski kolektor, nam ta zrak pred­ohladi, da v rekuperator vstopa hladnejši, kot je zunaj. V tem primeru bi rekuperator lahko zadostoval za hlajenje brez toplotne črpalke.«

Zemeljski kolektor je spet sila preprost. Je cev s premerom 20 centimetrov, dolga kakšnih 30, 40 ali 50 metrov, odvisno od možnosti na parceli, in zakopana v zemljo od 1,80 do dva metra globoko. Ker zrak vstopa v cev na prostem in teče pod zemljo, se na poti do rekuperatorja že segreje ali ohladi. Ko je na primer pozimi zunaj temperatura 0 stopinj Celzija, se zaradi toplote zemlje ogreje in v rekuperator vstopi toplejši. Ko je poleti zunaj 30 stopinj Celzija, se pod zemljo ohladi in v rekuperator vstopi z nižjo temperaturo. Zemeljski kolektor ne zahteva velike investicije, vendar le malo tistih, ki si postavljajo nov dom, pomisli nanj, še opozori Žnidaršič.

Toplotna črpalka

Toplotna črpalka, ki mora biti reverzibilna, prostor ali ogreva ali hladi, vendar ogreva ali hladi ogrevala, ne zraka. Najpogostejši ogrevali sta talno gretje in radiator, nekoliko manj pogosti sta stropno in stensko gretje. S toplotno črpalko ohlajamo na primer radiator in z njim zrak, tako kot ga radiator pozimi segreva.

»Akumulacija tega hladu deluje podobno kot pri nočnem prezračevanju, le da so ohlajena tla ali radiator. Na kakšno temperaturo bomo ohladili tla, po katerih hodimo, je odvisno od tega, kakšno temperaturo želimo v stanovanju.«

Pri toplotni črpalki morata biti sistema za ogrevanje in hlajenje prostorov ter ogrevanje sanitarne vode ločena. Potrebujemo modul za zimsko ogrevanje in poletno ohlajanje prostorov, medtem ko modul za segrevanje sanitarne vode poskrbi, da imamo vedno toplo vodo.

Na pogled se tako zdi, da je zaradi tehničnih specifik klimatska naprava preprostejša izbira, zaradi tehničnih težav pa nikakor ni primerno hlajenje s sončnimi kolektorji, čeprav je teoretično mogoče. Kolektorji so narejeni za gretje sanitarne vode, pojasni Žnidaršič. Če bi z njimi želeli ohlajati prostore, bi potrebovali dodatni sistem, da bi imeli enega za ogrevanje sanitarne vode in drugega za hlajenje. Smiselnost in ekonomičnost tega sta dvomljivi.

Notranje senčilo se zaradi sonca izjemno segreje, zato deluje kot pasivni radiator in prostor ogreva, namesto da bi to preprečevalo.

Stroški ohlajanja stanovanja

Nočno prezračevanje je brezplačno, poraba energije je zanemarljiva tudi pri rekuperaciji, ker je potrebna le za delovanje ventilatorja. »Pri ohlajanju s toplotno črpalko pa je zelo pomembno, kakšen tip toplotne črpalke imamo: zrak-voda, voda-voda, zemlja-voda ali geovrtina. Energetsko najslabša je zrak-voda. Pri njej je kilovatna ura hladu najdražja. Najcenejša je pri geovrtini, kjer toploto akumuliramo v zemlji in je lahko koristna pozimi, ko bomo ogrevali,« razlaga Bojan Žnidaršič.

Stroški obratovanja toplotne črpalke so primerljivi s stroški obratovanja klimatske naprave, ker tudi v njej deluje toplotna črpalka zrak-voda. »Praviloma imajo klimatske naprave sicer boljši izkoristek, ker so namensko izdelane za hlajenje, čeprav lahko tudi ogrevajo. Hladilno število imajo lahko celo 10. Če kilovatna ura elektrike stane 16 centov, s klimatsko napravo s hladilnim številom 10 zrak torej hladimo za 1,6 centa.« Ne gre pa pozabiti, da toplotna črpalka hladi ogrevalo, torej radiator ali tla, klimatska naprava pa zrak.

Zanemarljiv je tudi strošek zelene fasade, ki s temperaturo v prostoru ni neposredno povezana, vpliva pa nanjo posredno, ker izboljša toplotno izolativnost fasade. Temperaturno nihanje na zidu, ki ga porašča zelenje, je približno 30 stopinj Celzija (od minus 5 do 25 stopinj Celzija), na neporaščeni fasadi pa okoli 75 stopinj Celzija (od minus 15 do 60 stopinj Celzija). Zelena fasada soncu tudi odvzame pomemben del moči sevanja nazaj v okolje in s tem pripomore, da se toplota ne akumulirala v zunanji steni in se ne ustvarjajo toplotni otoki. Ob tem zelena fasada blaži tudi vremenske ekstreme.

Pa ventilatorji? »Ti ne delajo nič. Ne ohlajajo zraka in ne odvajajo vlage. Ventilator zgolj ustvarja veter in ta veter nam prija. Vendar moramo biti pozorni: ko smo dlje časa v prostoru, s potenjem oddajamo vlago. Ker se zaradi ventilatorja zrak premika, se s kože odvede več vlage in odvaja se hitreje. Zaradi tega se počutimo bolje in hladneje, ampak medtem se v prostoru nabira vlaga,« opozarja Žnidaršič.

Ob vsem povedanem velja še enkrat opozoriti, naj razlika med notranjo in zunanjo temperaturo ne bo večja kot pet stopinj Celzija. »Če je zunaj 30 stopinj Celzija, naj bo notri 25. To je čisto primerna temperatura za bivanje, kljub temu pa zlasti v avtomobilih, poslovnih prostorih, trgovinah in še marsikje opažam pretirano hlajenje, ki povzroča vnetja sinusov, prehlade, slabo počutje in podobno.« Pravilo pet stopinj Celzija zveni smiselno, dokler ne pomislimo, da je kdaj zunaj tudi 36 stopinj Celzija. »Nisem rekel: 'Tako je in pika.' Seveda se prilagajamo zunanjim okoliščinam, ampak pri nas je tako visoka temperatura redko in ne traja dolgo, zato načeloma velja osnovno pravilo pet stopinj,« sklene Bojan Žnidaršič.

PREBERITE ŠE:

Kako preživeti vročino brez klime

Pred nakupom klimatske naprave

Hlajenje: En sistem pozimi ogreva, poleti hladi