Ploskovno oziroma površinsko hlajenje s stenskimi, talnimi in stropnimi sistemi je primerno tako za stanovanjske hiše kot poslovne objekte. Če že imamo nizkotemperaturno stensko in talno ogrevanje, lahko isti sistem uporabimo tudi za hlajenje. Enako velja, če imamo vgrajeno reverzibilno toplotno črpalko. Talni cevni sistem sicer ni najboljša rešitev za hlajenje, saj se hladen zrak ne more dvigniti brez prisilne cirkulacije, zato govorimo o talnem pohlajevanju, ne hlajenju. Stensko hlajenje je sprejemljivo, če imamo na voljo dovolj površine na zunan­jih stenah, ki niso zasedene s pohištvom. Najboljša rešitev pa je stropni sistem, saj se hladen zrak po zakonih fizike vedno spušča in zagotavlja večje ugodje.

Nizkotemperaturni ploskovni sistemi so stalnica v novogradnjah, v katerih so zaradi izdatnega toplotnega ovoja pozimi manjše potrebe po toploti, poleti pa manjše potrebe po hlajenju. Pri teh sistemih ogrevamo in hladimo z nizko temperaturo delovnega medija (vode) – od 35 do 30 stopinj Celzija pri ogrevanju in 16 do 18 stopinj Celzija pri hlajenju. V prvem primeru je prostor zaradi velike ogrevalne površine in oddajanja toplote s sevanjem enakomerno ogret, v drugem enakomerno ohlajen brez neprijetnega pihanja hladnega zraka. Temperatura obod­nih površin je pri stenskem ogrevanju od 23 do 25 stopinj, pri hlajenju pa med 18 in 20 stopinjami. Takšen način hlajenja je po besedah Laura Komloša iz podjetja Harreither še zlasti učinkovit in priporočljiv v podstrešnih stanovanjih, v katerih se ob pomanjkljivi toplotni izolaciji strešne in stropne konstrukcije kaj hitro pregrevajo.

Cevi talnega sistema so v novogradnjah običajno speljane v mokrem estrihu, cevi stenskega pod ometom na notranjih površinah zunanjih zidov, cevi stropnega sistema pa so bodisi pod ometom bodisi v spuščenem stropu. Čedalje pogosteje pa se za te sisteme odločajo tudi tisti, ki so se lotili temeljite energijske prenove svojega doma. Na voljo so namreč talni, stropni in stenski sistemi oziroma plošče z že vgrajenimi cevmi za suhomontažno izvedbo, ki v primerjavi z radiatorskim ogrevanjem povečajo izkoristek prostora, ko gre za hlajenje, pa zagotavljajo bistveno več bivalnega ugodja kot klimatska naprava.

Kot že rečeno, potrebujemo za stensko hlajenje dovolj stenskih površin, ki niso založene s pohištvom. »Na splošno velja, da za stensko hlajenje s hladilnimi ploščami oziroma moduli potrebujemo približno 40 odstotkov tlorisne površine prostora,« pravi Gregor Burnik iz podjetja Kalcer. Moduli so na voljo v različnih velikostih, z različno ogrevalno oziroma hladilno površino in v različnih oblikah, tako da se najde ustrezna dimenzija za vsako steno.

Moduli različnih dimenzij in oblik

»Modul je pravzaprav 18 milimetrov debela mavčnovlaknena plošča z že vgrajenimi cevmi, po katerih se bo pozimi pretakala topla voda, poleti pa hladna. Cevi so prirejene za preprost način spajanja, plošče pa lahko uporabimo kot oblogo za obstoječi zid, predelno steno ali spuščeni strop,« pojasni Burnik. Način vgradnje je enak kot pri običajnih gradbenih ploščah, kar pomeni, da jih vijačimo (ne lepimo) na leseno ali kovinsko podkonstrukcijo. Delo z njimi je torej preprosto in ga običajno opravijo izvajalci zaključnih gradbenih del. Na stikih se plošče lepijo z montažnim lepilom, s čimer se prepreči pokanje fugirne mase na njih, armiranje stikov pa po besedah sogovornika ni potrebno. Površina plošč je tako pripravljena za pleskanje. Če želimo zagotoviti večjo požarnost odpornost konstrukcije, sogovornik priporoča dodat­no oblogo z 12,5 milimetra debelim slojem mavčnovlaknenih plošč.

Tako za novogradnje kot prenove je primeren tudi tovarniško izdelan sendvič element, pravi Lauro Komloš: »Tako imenovana klimatska stena, katere končna debelina znaša skupaj s podkonstrukcijo štiri do pet centimetrov, je sestavljena iz toplotne izolacije, visoko zmogljivega registra, posebne toplot­no prevodne mase in suhomontažne plošče, katere površina je že končno obdelana, le še prepleskati jo je treba.« Suhomontažni element pritrdimo na leseno podkonstrukcijo, ki jo postavimo neposredno na obstoječo steno, ali na konstrukcijo za spuščen strop, če smo se odločili za stropno hlajenje. Na voljo je tudi različica hladilnega modula z izolacijsko ploščo iz konoplje, ki je odlična nosilna podlaga za skoraj vsak omet, še zlasti pa ilovnate.

Grelno-hladilni suhomontažni elementi so vsekakor dobra izbira, ko prenavljamo hišo. »Ker gre za nizkotemperaturne sisteme, so primerni za ogrevanje oziroma hlajenje v povezavi s toplotnimi črpalkami (reverzibilnimi) ter solarnimi ali biomasnimi sistemi,« pravi Gregor Burnik. Ploskovno hlajenje v osnovi ni mišljeno kot samostojni sistem, ampak v povezavi s ploskovnim ogrevalnim sistemom. Naložba je po besedah Laura Komloša približno trikrat višja kot zgolj v ogrevanje: »Končna cena je odvisna od več dejavnikov, denimo od potreb po toploti oziroma hlajenju – v dobro izoliranem objektu so te potrebe manjše, zato potrebujemo manj grelnih oziroma hladilnih elementov.«

Natančnejši glede številk je bil Gregor Burnik, ki je predstavil primerjavo med naložbama v stropno ogrevanje in hlajenje: »Pri strop­nem ogrevanju zadostuje manjša površina modulov. Za ves potrebni material, s podkonstrukcijo vred, je treba odšteti približno 32 evrov za kvadratni meter (brez montaže in brez DDV). Če želimo enako velik prostor tudi hladiti, pa potrebujemo večjo površino – voda v ceveh namreč zaradi mož­nosti nastanka kondenza ne sme biti nižja od 17 stopinj Celzija. Za kvadratni meter bo treba v tem primeru odšteti okrog 38 evrov (brez montaže in brez DDV).«

Sistemi ploskovnega hlajenja so praviloma podometni in zato ne vplivajo na videz prostora. Na voljo pa je tudi različica nadomet­nega sistema, ki je lahko pomemben oblikovni poudarek interierja – panel oziroma modul z vgrajenimi cevmi lahko namestimo neposredno na obstoječo steno, tako da izstopa z njene površine, in ga prepleskamo z drugačno barvo kot druge stene v prostoru.