Kaj pravzaprav pomeni upravljanje energije?

To je z drugimi besedami dobro gospodarjenje z energijo. Kupujemo do okolja prijazne in ekonomsko primerne energente ter jih učinkovito uporabljamo, s čimer zmanjšamo stroške in predvsem negativne vplive na okolje. Varčevanje z energijo je namreč najhitrejši in stroškovno najučinkovitejši način zmanjševanja izpusta toplogrednih plinov. Prihranke, ki jih v občinah dosežemo z različnimi ukrepi, vračamo v naložbe v energetske sisteme.

Kaj je potrebno za učinkovito izvajanje strategije?

Kot vsak dober gospodar mora imeti tudi občina najprej dobre podatke oziroma nadzor nad tem, kdo rabi, kaj rabi in koliko. Podatki morajo biti natančni, sicer ne bomo mogli sprejeti pravih odločitev in ustreznih ukrepov, predvsem pa ustrezno pripravljeni in obdelani tako, da so primerljivi in jih naročnik lahko uporabi. Zgolj nanizani v tabeli ne zadostujejo. Za neko javno stavbo, na primer šolo, pridobimo niz podatkov o porabi kurilnega olja v posameznih mesecih. Ko jih primerjamo s podatki druge šole, vidimo, da se poraba v posameznih mesecih močno razlikuje. Ampak primerjava ni ustrezna, saj ima lahko prva šola 3500 kvadratnih metrov in 250 učencev, druga pa 4500 kvadratnih metrov in 350 učencev. Naloga energetske agencije je pripraviti kazalnike, s katerimi lahko pokažemo, koliko energije porabi stavba na kvadratni meter, na zaposlenega ali na obiskovalca, na primer.

V skladu z energetskim zakonom iz leta 2006 morajo v občinah za vse javne stavbe voditi energetsko knjigovodstvo. Kaj to pomeni?

Energetsko knjigovodstvo je pomembno orodje za učinkovito rabo energije v stavbah. Žal je zakon pomanjkljiv in ni podzakonskega akta, ki bi natančno opredeljeval, kaj to sploh pomeni. V prvi javni razpravi je sprememba energetskega zakona, v katerem bo to nekoliko natančneje opredeljeno. V nekaterih občinah si razlagajo, da zadostujejo v tabeli zapisani podatki ali računovodsko obdelan račun, iz katerega je razvidno le, koliko denarja je občina porabila za energijo v posameznih mesecih. Če ima občina samo eno javno stavbo, tudi takšne namreč imamo, lahko povsem dobro gospodari tudi s preprostimi podatki. Formula pa je neučinkovita, že če imamo tri ali štiri javne stavbe. V mariborski občini jih imamo več kot 150, zato smo vzpostavili cel programski sistem. Zaposleni v teh stavbah s posebnim računalniškim programom, ki je povezan z agencijo, spremljajo različne podatke, mi pa jih obdelujemo na različne načine. Vsaka javna stavba ima dostop do baze energetskega upravljanja oziroma knjigovodstva, v katerega vnašajo podatke, mi pa jih seznanjamo, kako energijsko učinkovita je njihova stavba v primerjavi z drugimi podobnimi. Podatke strokovno analiziramo, pripravimo kazalnike in seznam ukrepov, ki bi jih bilo po našem mnenju treba izvesti.

Katera merila upoštevate pri izdelavi seznama prednostnih ukrepov?

Seznam izdelamo na podlagi treh meril: ali želimo največji prihranek energije ali največ­ji prihranek denarja ali pa – sploh ko gre za javni sektor – ali želimo največji prihranek pri izpustu ogljikovega dioksida. To posredujemo občini, kjer se na podlagi naših priporočil odločijo, katere naložbe bodo imele prednost. Če imamo, na primer, tri energijsko potratne stavbe, od katerih ena porabi 18 litrov kurilnega olja na kvadratni meter, druga 12 in tretja 7, je logično, da bo prednostna naložba v sanacijo prve. Namen kazalnikov je torej, da lahko nekdo na njihovi podlagi sprejme ustrezne odločitve. V preteklosti je sredstva pogosto dobil tisti, ki je bil najbolj glasen, zdaj odločitev utemeljimo z argumenti. Z našim načinom vodenja natančno vemo, koliko porabimo. Če so se v neki šoli povečali stroški za energijo, lahko hitro ugotovimo, ali se je to zgodilo zaradi podražitve energenta ali pa je šola denimo popoldne začela oddajati telovadnico.

Kdo je nosilec ukrepov?

Stroške investicijskih ukrepov vedno nosi lastnik oziroma ustanovitelj, v primeru javnih stavb je to občina ali država. Stroške neinvesticijskih, med katere spadajo organizacijski in vzdrževalni ukrepi, za osnovne šole plača občina, za srednje šole pa država. Od tega, kdo krije stroške, je odvisno tudi, kdo poda direktivo za izvedbo ukrepov. Za neinvesticijske ukrepe se s pooblastilom občine obrnemo neposredno na vrtce, šole, kulturne ustanove in jim predlagamo ukrepe, priporočila in smernice, tudi konkretna navodila, kako lahko zmanjšajo rabo energije. Vse ukrepe, ki jih izvedejo na podlagi naših priporočil, oziroma njihov učinek na rabo energije pozorno spremljamo.

Za investicijske ukrepe je potrebno javno naročilo. Kakšna je vloga zelenih javnih naročil?

Pri javnih naročilih je glavno merilo najnižja cena. Z uvajanjem zelenih naročil pa smo v Mariboru začeli spreminjati takšno razmišljanje. Naložba v zamenjavo dotrajanega oljnega kotla s sodobnejšim je, gledano s finančnega vidika, res ugodnejša kot prehod na uporabo obnovljivih virov. Če upoštevamo vplive na okolje in energetsko neodvisnost, pa ugotovimo, da ni najbolj smotrna. V vrtcu Tezno, enota Mehurčki, smo lani obnovili kotlovnico s 30 let starim oljnim kotlom, ki je na leto pokuril 15.000 litrov kurilnega olja. Naložba v sodobnejši oljni kotel bi stala 19.000 evrov, mi pa smo vanjo namestili kotel na lesno biomaso, kar je stalo 55.000 evrov, skoraj štirikrat več. Vendar smo prihranili 70 odstotkov stroškov za ogrevanje, kar v konkretnem primeru pomeni skoraj 7000 evrov na leto, in 45 ton ogljikovega dioksida na leto. Pri zelenih javnih naročilih lahko s kazalniki rabe energije in izpusta ogljikovega dioksida dokažemo, da smo zelo gospodarni ne samo z denarjem, ampak tudi z okoljem.

Kako uspešni ste pri izpolnjevanju ciljev, zapisanih v energetskem lokalnem konceptu?

Zelo, lahko pa bi bili še bolj. V energetskem konceptu, ki smo ga sprejeli januarja 2009, smo si med drugim zadali cilj, da bomo v skladu z zakonodajo v javnih stavbah vsako leto prihranili tri odstotke energije. Z verificiranimi podatki pa lahko dokažemo, da smo lani ta cilj presegli in dosegli nekaj več kot trioodstotni prihranek. Če bo šlo tako naprej, bomo prihranili najmanj 20 odstotkov energije, najmanj 20 odstotkov izpustov ogljikovega dioksida in uvedli 25-odstotni delež obnovljivih virov energije, kar so tudi strateški cilji države. Vendar so to le minimalne zahteve. Agencija za Podravje izvaja tudi številne evropske projekte, pri katerih so zahteve višje. Maribor se je konec novembra pridružil 3000 evropskim mestom, ki bodo sledila obvezam iz konvencije županov po zmanjšanju izpusta ogljikovega dioksida za najmanj 20 odstotkov do leta 2020 ali celo več.

V zadnjih dveh letih smo posodobili številne kotlovnice, izvedli energijsko sanacijo na nekaterih javnih objektih, v vrtce in šole pospešeno uvajamo obnovljive vire. Pripravili smo zelo dobro strategijo za posodobitev javne razsvetljave in čakamo na sredstva države za sofinanciranje. Naložba je namreč zelo visoka, saj imamo v Mariboru več kot 14.400 svetilk. Smo pa naredili nekaj tako imenovanih vzorčnih ulic, v katerih smo obstoječo javno razsvetljavo zamenjali z LED-sijalkami – prihranek je od 40- do 60-odstoten v primerjavi s klasično razsvetljavo, poleg prihranka energije merimo tudi osvetljenost ter druge parametre in vplive.

Kateri projekti bodo imeli prednost v prihodnjem letu?

V zadnji fazi priprave je prvi javni razpis za postavitev fotovoltaičnih modulov na strehe treh javnih objektov in upamo, da bo objavljen čim prej, leto pozneje pa še za druge javne objekte. V eno izmed javnih stavb bomo pilotno namestili toplotno črpalko, ki bo koristila toploto odpadnih voda. Čaka nas še drugi val sanacije ogrevalnih sistemov, v tistih javnih stavbah, v katerih v letu 2012 teh sistemov še ne bomo obnavljali, pa pripravljamo ukrep skupnega nakupa kurilnega olja. Enako smo storili leta 2010 – za vse javne stavbe smo izvedli skupno javno naročilo in dobili 4,5-odstotni popust, kar je pri več kot milijon evrov vrednem naročilu naneslo skoraj 50.000 evrov. Prihranek smo vložili v sanacijo ene od kotlovnic. Taki ukrepi so zelo pomembni, ker racionalizirajo delovanje javnih stavb. Vsekakor nameravamo v prihodnjih treh do petih letih vse naše javne stavbe spraviti v boljše energetsko stanje, da bi se približali porabi osem do deset litrov olja oziroma 80 do 100 kWh na kvadratni meter na leto.

Kakšna pa je vloga energetske agencije, ko gre za zmanjšanje rabe energije v večstanovanjskih stavbah, ki so v zasebni lasti ali v lasti podjetij? Kako se energijske sanacije lotevajo v teh stavbah, kdo je pobudnik?

Na tem področju je naše delovanje omejeno. Stanovalcem na različne načine podajamo splošne informacije, z letaki, zloženkami, informacijami v regionalnih časopisih. Hkrati pripravljamo informacije za upravnike in izvajamo energetsko svetovanje za občane v pisarnah Ensveta. Po izkušnjah, ki jih imamo v Mariboru, so pobudniki za ukrepe, s katerimi je mogoče zmanjšati rabo energije, največkrat sami stanovalci, mi jih le usmerjamo. V dogovoru z upravnikom nas povabijo na zbor stanovalcev, kjer jim predlagamo ukrepe, seznanimo jih z možnostjo za pridobitev drugih finančnih sredstev, predvsem pa jim podamo realno oceno prihrankov pri energiji zaradi izvedenih ukrepov. Vedeti moramo namreč, da porazdelitev prihrankov v večstanovanjskih stavbah ni tako transparentna kot v individualnih hišah. Natančne podatke, za koliko se je v resnici zmanjšala raba energije v bloku, v katerem so obnovili kotlovnico in ga toplotno izolirali, je težko pridobiti. Če je priključen na daljinsko ogrevanje, jih pridobimo od Energetike Maribor in lahko primerjamo porabo v posameznih mesecih in letih. Če ima kotlovnico na kurilno olje, pa dobimo samo podatek, koliko olja so naročili, in ne moremo spremljati dinamike porabe, zato teže s konkretnimi številkami argumentiramo nujnost izvedbe ukrepov, ko je treba posodobiti sistem.

Koliko lahko prihranijo s posameznimi ukrepi?

Izračunov za konkretne primere nimamo. Teoretično sicer vemo, da 15 odstotkov prihrankov prinese fasada, 20 odstotkov ogrevalni sistem, torej se lahko stroški za ogrevanje v bloku z ustreznimi ukrepi zmanjšajo skupaj za 35 do 40, tudi do 50 odstotkov, ob enakih bivalnih razmerah. Zlasti zdaj, ko so nameščeni delilniki toplote, pa ugotavljamo, da so stanovalci spremenili bivalne navade, kar je porušilo naše klasične vzorce izračunavanja prihrankov. Prej so imeli v stanovanjih 22, 23, tudi 25 stopinj Celzija, odkar plačujejo ogrevanje po porabi, pa imajo 19 ali 20 stopinj Celzija. Če bi že pred vgradnjo delilnikov upoštevali naše nasvete in znižali temperaturo, bi že takrat prihranili 20 do 30 odstotkov, k temu bi prišteli še prihranek po vgradnji delilnikov. Nekateri zdaj plačujejo tudi do 70 odstotkov manj za ogrevanje, kar je po mojem mnenju posledica tega, da je plačilo po porabi spodbudilo stanovalce k varčevanju z energijo. Zanimivo bo videti rezultate preverjanja, ki smo ga naredili letos januarja in ga bomo ponovili januarja prihodnje leto. Ob 10. uri, pri minus 15 stopinjah Celzija, je bilo lani v blokih na nagib odprtih več kot 60 odstotkov oken, čeprav je bilo verjetno najmanj 40 odstotkov ljudi v službi. Čez dober mesec bomo zagotovo našteli manj odprtih oken.