V začetku tega meseca se je desetčlanska skupina iz Slovenije odpravila na mednarodno izmenjavo na Škotsko v okviru programa Leo­nardo da Vinci (Energetsko-svetovalni servis – ESS) in v organizaciji Vitre iz Cerk­nice, glavni namen pa je bil ogled primerov dobre prakse s področij učinkovite rabe energije in obnovljivih virov energije s sodelovanjem javnosti in energetskih menedžerjev ter vzpostavitev mednarodnega sodelovanja. Če bi morala v stavku ali dveh strniti vtise o videnem in slišanem na sedemdnevnem mednarodnem izobraževanju, bi se zapis glasil nekako takole: ko gre za uporabo in izrabo obnovljivih virov, se lahko Slovenci od Škotov zelo veliko naučimo, še zlasti glede sodelovanja lokalne skupnosti pri odločitvah, pomembnih tako za posameznike kot lokalno in širšo skupnost. Ko gre za učinkovito rabo energije v stavbah, pa lahko brez pretiravanja rečem, da so svetlobna leta za nami – kamnite hiše z značilno arhitekturo so namreč tako na podeželju kot v mestih vse po vrsti brez toplotne izolacije, o dvoslojni, kaj šele trislojni zasteklitvi se tam sploh ne pogovarjajo. Izjema so novogradnje in največ pet let stare hiše, ki imajo vgrajenih nekaj centimetrov toplotne izolacije.

O energijski prenovi obstoječih družinskih hiš ni sledu, na tistih nekaj, okrog katerih smo videli postavljen gradbeni oder, so zgolj pleskali fasado. Hiše se prezračujejo na povsem naraven način – skozi reže ob netesnem stavbnem pohištvu, a je v njih kljub svežemu zraku čutiti vonj po vlagi in opaziti bodisi zametke plesni bodisi plesen v vsem razcvetu. Zato ne preseneča podatek, ki ga je navedel eden izmed domačinov v vasi Comrie, da je Škotska v svetovnem vrhu po astmatičnih in podobnih obolenjih. In čeprav za ogrevanje plačujejo pravo premoženje (medtem ko v mestih prevladuje zemeljski plin, se hiše na podeželju večinoma ogrevajo s kurilnim oljem, saj je zaradi velikih razdalj gradnja plinskega omrežja tu ekonomsko neupravičena), o energijski prenovi ne razmišljajo. Res je sicer, da so zime precej bolj mile kot pri nas, po drugi strani pa se zdi Škotom čisto normalno, da imajo pozimi v hiši 17 ali 18 stopinj Celzija. Pri dvajsetih stopinjah so že v kratkih rokavih.

Svetla izjema, ko gre za energijsko učinkovito gradnjo, je nekaj javnih ustanov, denimo škotski parlament, ki se pohvali z energetsko izkaznico razreda B (vse javne stavbe imajo na vidnem mestu nameščeno energetsko izkaznico, ne glede na to, v katerem razredu je stavba po energijski varčnosti, in večina se jih s tem ne more ravno pohvaliti). Ali pa stavba edinburške univerze v mestu Ayre na jugozahodu Škotske, ki so jo zaradi pretiranih stroškov za ogrevanje v celoti prenovili in hkrati uredili celoten kampus, za kar so odšteli 50 milijonov funtov. V osrednji stavbi, denimo, je vsak prostor posebej, od predavalnic do sanitarij, zasnovan kot zrakotesna enota, ogrevajo se sicer z zemeljskim plinom, a sta v kotlovnici tudi kotla, pripravljena na čase, ko bo ogrevanje z biogorivom ekonomsko bolj upravičeno, za prezračevanje in hlajenje skrbi 16 različnih sistemov, nam je med drugim pojasnil dr. Gary Tierney z omenjene univerze. Ko so začeli graditi osrednjo stavbo, še ni bilo predpisov, ki bi jih zavezovali k uporabi obnovljivih virov, poldrugo leto pozneje, ko so začeli graditi študentski dom v bližini, pa so morali zanj zagotoviti 15 odstotkov energije iz obnovljivih virov. Ampak ta številka velja le za Edinburg, v drugih mestih je lahko drugačna, je povedal sogovornik. Na državni ravni namreč ni predpisa oziroma zakona, ki bi od graditeljev zahteval zagotovitev točno določenega deleža energije iz obnovljivih virov, to je prepuščeno lokalnim skupnostim oziroma mestnim oblastem.

Tudi med energijsko potratnimi družinskimi novogradnjami se najdejo svetle izjeme. V Scottish Borders tako stoji ena izmed približno desetih čisto pravih pasivnih hiš, ki ima za povrhu certifikat nemškega inštituta za pasivno gradnjo. Hiša je presežek ne toliko v tehničnem smislu, čeprav doseči pasivni standard za 300 kvadratnih metrov ni ravno mačji kašelj, kot v arhitekturnem, saj je tako v notranjosti kot zunaj nešteto detajlov, ki poudarjajo ljubezen lastnikov do masivnega lesa in lepih predmetov iz tega materiala. Cena je poglavje zase; tudi zaradi prevoza v Avstriji izdelane konstrukcije sta lastnika zanjo odštela približno dva milijona evrov. So se pa ogljični odtis trudili zmanjšati z lokalnimi izvajalci in opremo, izdelano iz domačega lesa ...

V zadnjem času je Škotska začela spodbujati uporabo lesne biomase za pridobivanje toplote, da bi do leta 2020 dosegli cilj, zastav­ljen v nacionalnem energetskem načrtu – enajst odstotkov toplote iz obnovljivih virov. Z gozdovi se Škoti ne morejo ravno pohvaliti, saj je z njimi prekritih manj kot 20 odstotkov površine te severne tretjine Britanskega otoč­ja. Dejstvo pa je, da zanje zgledno skrbijo – s sonaravnim gospodarjenjem, načrt­nim in premišljenim pogozdovanjem ter ne nazadnje z ozaveščanjem lastnikov, pa naj bodo to zasebniki ali država. Po drugi strani pa stavbo zavoda za gozdove ogrevajo s kurilnim oljem ...