Obiskali smo dve hiši – lastnik prve je avtomatizacijo načrtoval že pred gradnjo, zato se je odločil za ožičeni sistem s pametnimi elektroinštalacijami standarda EIB KNX, last­nik druge je o tem, da bi lahko luči, senčila in alarmni sistem upravljal na daljavo, začel razmišljati šele tik pred vselitvijo, zato se je odločil za brezžično izvedbo. Obe rešitvi pa sta plod slovenskega znanja, kar je bilo vsaj za prvega lastnika pomemben dejavnik, ko je izbiral ponudnika.

Računalniški frik in lokalpatriot

Emil je že pred kakšnimi desetimi leti v stanovanju v bloku malce »predelal« stikala v dnevnem prostoru z jedilnico in kuhinjo. Niso jih uporabljali za klasično prižiganje in ugašanje luči, ampak je bilo na tipkah napisano »kuhamo, jemo, gledamo televizijo, ugasni vse in temu primerno sem programiral osvetlitev,« pojasni sogovornik, ki je končal srednjo elek­trošolo, študiral pa računalništvo, zato mu električne žice in računalniški programi ne povzročajo nobenih težav. In ko je začel graditi hišo, je bilo jasno, da bo energijsko varčna in avtomatizirana. Odločil se je za zidano, ker je »za tehnofrika, kakršen sem, primernejša. Pri montažni bi moral že vnaprej natančno določiti vsa mesta za pametne elektroinštalacije, stikala in vtičnice, pri zidani pa sem si lahko izmišljeval skoraj do vselitve.«

Odločil se je torej, da bo hiša v osnovi pamet­na, ne pa prepametna. »Bistvo pametne hiše je, da omogoča avtomatizirano izvajanje različnih opravil – od razsvetljave, senčil, alarm­nega sistema, prezračevanja in ogrevanja. Vse to prinaša prihranke pri rabi energije in meni kot uporabniku zagotavlja udobje. V naši hiši je veliko stvari programiranih, a ne delujejo povsem samodejno, ker želim, da je čim več odvisno od nas, ki tu živimo. Seveda pa lahko z enim ali dvema dotikoma na zaslonu tabličnega računalnika ali pametnega telefona sprožim veliko stvari,« pojasnjuje sogovornik. Zalivanje trave pred hišo, denimo, je programirano, avtomatika samodejno zaznava, koliko časa že ni bilo dežja, kdaj je treba zalivati, a lastnik ne želi, da bi vse delovalo samodejno. Raje sam, po potrebi, z dotikom na zaslonu sproži enega od scenarijev zalivanja, ki si jih je zamislil. Sistem pa poskrbi, da so vsi deli trate enakomerno zaliti.

Pametna hiša po njegovih besedah ni noben bavbav in večina ljudi v tem neupravičeno vidi zgolj igračko za odrasle, ki za povrhu veliko stane. Vse je odvisno od tega, koliko avtomatiziraš hišo, poudarja Emil: »Upravljanje žaluzij, denimo, je mogoče programirati, da se samodejno zaprejo, ko tipala zaznajo močan veter. A se je že zgodilo, da je človek ostal na terasi pred spuščenimi in zaprtimi žaluzijami in ni mogel v stanovanje, ker pri roki ni imel telefona ali tablice. Sam si tega, seveda, ne želim, zato tega 'ukaza' nisem in ne bom dal na avtomatiko. Ne želim biti popolnoma odvisen od tehnologije, še vedno želim odločati, kaj in kdaj bo prižgano.«

Vedno pri roki vsaj en daljinski upravljalnik

Za ponudnika pametnega sistema se ni odločil na pamet. Preveril jih je več, tudi tri pametne hiše si je pogledal, nato pa se je odločil za slovenskega proizvajalca. Prizna, da je v njem kar precej lokalpatriota – če je le mogoče, kupuje slovensko znanje: »Vsi gospodinjski aparati so 'made in Slovenia', vsa stikala, tudi sistem za pametno hišo. Prvič zato, ker se mi zdi prav, da podpiram slovensko znanje in gospodarstvo, drugič zato, ker je slovenski proizvajalec vedno tu, pri roki, kadar ga potrebuješ, in ne nazadnje zato, ker so njegove rešitve enakovredne ali celo boljše kot od tujega ponudnika, a hkrati cenovno dostopnejše.«

Srce pametne hiše je majhna črna škatla, hišni krmilnik, ki usklajuje delovanje vseh tehničnih sistemov in naprav. Na eni izmed polic v omarici s komunikacijskimi sistemi ga komaj opaziš, zraven pa je še majhen adapter, ki je vezni člen med pametnim sistemom in hišno elektrokomunikacijo v sosednji omarici, polni kablov in žic. »Za nekoga, ki ni ravno tehnični tip, je verjetno zastrašujoče videti vse te kable, v resnici pa je vse dokaj preprosto in premišljeno načrtovano, tako da lahko sistem kadar koli pozneje nadgrajuješ,« pravi sogovornik.

V hiši imajo osem daljinskih upravljalnikov – dve tablici, dva telefona, dva računalnika in dva prenosnika, tako da je vsaj eden ved­no pri roki. Sistem je zasnovan tako, da je vedno mogoče vse upravljati s stikali, a je z daljincem preprosteje in predvsem bolj zabavno. Tako lahko zjutraj, ko še leži v postelji, z dotikom simbola na zaslonu telefona prižge luči v hiši. Razsvetljava je sicer precej avtomatizirana. V povezavi z notranjimi in zunanjimi IR-tipali, med katerimi so tudi tipala alarmnega sistema, se nekatere luči prižigajo in ugašajo po vnaprej zamišljenem scenariju. Luči na hodniku, denimo, se samodejno prižgejo s polno močjo, ko tipalo zazna gibanje v prostoru in je premalo svet­lo (manj kot 50 luksov). »Zvečer, med 20. in 23. uro, se v hodniku prižgejo samo pridušene luči, do 7. ure zjutraj pa nobena, tako da te ne more zaslepiti močna svetloba, če greš ponoči na stranišče.«

V pametno napeljavo je povezan tudi alarm­ni sistem. Ko stanovalci zapustijo hišo, z eno tipko vključijo alarm, sistem pa nato samodejno ugasne vse luči in spusti senčila. »Programiral sem tudi simulacijo navzočnosti, kadar nas ni doma. Če nas ni dlje časa, se po naključnem scenariju postopoma, z zamikom, prižigajo luči v hiši in dvigajo senčila, tako da ima zunanji opazovalec občutek, da je res nekdo v hiši. Ko smo bili na smučanju, smo se pa še malo igrali in na daljavo uprav­ljali hišo – sosedje so rekli, da je bilo pri nas bolj živahno kot takrat, ko smo v resnici doma,« lastnik navdušeno pojasnjuje, kaj vse ponuja pametna hiša.

Možnosti so neomejene, pravzaprav je, kakor poudarja sogovornik, edina omejitev domišljija lastnika. Sam na daljavo pripravi hišo pred prihodom z dopusta – preveri temperaturo, vlago, onesnaženost notranjega zraka z ogljikovim monoksidom in po potrebi vključi intenzivno prezračevanje z rekuperatorjem. Še pred poletjem namerava v pametni sistem povezati filtriranje in ogrevanje vode v zunanjem bazenu, savno (iz službe bo lahko savno segrel na želeno temperaturo, hkrati se bo ogrel še prostor pred njo in vključila intimna razsvetljava), najpozneje prihodnjo sezono bo dokončal nadzor porabe energije (letos je avtomatiziral sistem za cirkulacijo tople vode, ker je bil obstoječi preveč potraten), prav tako namerava poskrbeti za avtomatizirano pasivno ogrevanje hiše s sončno energijo: »Na sončen dan se bodo senčila dvigovala in spuščala, da bodo takrat, ko bodo posamezna okna obsijana (dopoldne na vzhodni strani, popoldne na južni in zahodni), spuščala v hišo toploto sonca. Ko pa bo okno v senci, se bo roleta spustila, ker je tako hiša bolje izolirana.«

Brezžična rešitev, brez gradbenih posegov

Malce manj avtomatizacije si je v sicer novi hiši omislil naš drugi sogovornik, Darko z Gorenjskega, ki pa med gradnjo sploh ni razmišljal o kakšnem pametnem sistemu: »Po pravici povedano, se nisem zanimal za pametne napeljave, ker sem pač slišal, da je to drago, da moraš skrbno načrtovati, in sem preprosto črtal s seznama.« Potem je od prijatelja izvedel, da obstaja brezžična rešitev za upravljanje razsvetljave, senčil, ogrevanja, prezračevanja in alarmnega sistema s pamet­nim telefonom, tablico in računalnikom.

»Všeč mi je bilo, da ne bo treba nič razbijati, ker je bila hiša že pripravljena za vselitev. S ponudnikom sem se že pred vselitvijo dogovarjal, kaj vse bi lahko povezali v pametni sistem, žal pa sem bil slab mesec prepozen,« pove sogovornik, ki so mu tri tedne pred vselitvijo vlomili v hišo in odnesli za deset tisoč evrov opreme, od pomivalnega in pralnega stroja do hladilnika in mikrovalovne pečice. Če bi prišli zdaj, bi jih pregnale sirena alarma in luči.

Takoj ob vselitvi so zato v pametni sistem najprej povezali videodomofon, nato pa še luči, ki jih je mogoče tudi zatemnjevati, in žaluzije. Ogrevanja ne namerava dodati, ker je zelo zadovoljen z obstoječim sistemom regulacije, poleg tega meni, da bi bila naložba negospodarna. »Prepričala me je brezžična rešitev, ker res ni bilo nobenih gradbenih posegov. V stikala so namestili majhne module, ki niso bili velik strošek, na pametni telefon in tablico pa sem naložil aplikacijo, s katero preprosto upravljam v sistem povezane stvari. Kadar koli lahko, denimo, preverim, kaj se dogaja pred hišo, saj imam zunaj nameščene kamere in tipala gibanja, ta so tudi v hiši, prav tako so tipala na vseh oknih – ko se okno odpre, o tem dobim obvestilo na telefon. Na daljavo lahko upravljam senčila, luči, skratka, lahko se igračkam, a to je uporabna igrača,« pojasnjuje sogovornik.

Prednost sistema je po njegovih besedah tudi ta, da ga lahko kadar koli brez težav nadgrajuješ. Z različnimi scenariji se ni ukvarjal sam, ampak so jih po njegovih željah programirali v podjetju, ki ponuja komponente za brezžično avtomatizacijo hiše. »Morda se bom tega pozneje lotil tudi sam, ampak si moram vzeti čas in se poglobiti v zadevo. Na prvi pogled se mi zdi, da ni preveč zapleteno. Za zdaj sem zadovoljen s tem, kar imam, načrtujem le še povezavo vremenske postaje z žaluzijami.«