Problem sponzorstev je sicer globalni problem, kar so potrdile tudi olimpijske igre v Londonu. Na uradni spletni strani iger je tako kot sponzor nastopala multinacionalka BP, odgovorna za razlitje ogromnih količin nafte v Mehiškem zalivu spomladi 2010, glavni olimpijski stadion pa je oglaševala korporacija Dow Chemical, lastnica podjetja, ki je odgovorno za tragedijo v indijskem Bhopalu, ko je zaradi uhajanja strupenih plinov iz tovarne pesticidov umrlo 20.000 ljudi.

Umanotera je v okviru projekta Čista zmaga, ki se je začel aprila letos, pripravila pregled procesa izvajanja športnega dogodka, na podlagi tega pa trajnostno politiko dogodka in akcijski načrt. Po vsakem dogodku so pripravili tudi poročilo in priporočila za izboljšanje trajnostnih elementov v prihodnosti. Po besedah Gaje Brecelj, vodje projekta Čista zmaga, se je hitro pokazalo, da so v proces kot svetovalci vstopili prepozno: »Vpliv dogodka na družbo in okolje se začne daleč pred podpisovanjem pogodb. Začne se s prvo besedo o tem, kaj se bo sploh počelo. In daleč po sami izvedbi dogodka se vpliv tudi konča ali pa se celo sploh nikoli ne konča. Zato mora biti svetovalec za trajnostne elemente prisoten v celotnem procesu.«

Organizatorji so bili sicer pripravljeni sodelovati v projektu, vendar Brecljeva pogreša sodelovanje z vsemi deležniki. Interesi različnih deležnikov so namreč lahko tako močni, da dejansko krojijo celoten dogodek. »Tukaj mislim predvsem na sponzorje. Naivno je bilo pričakovati, da ima organizator v roki vse – škarje in platno, in da lahko vpliva po nabavni verigi navzgor in navzdol. Veliko je odnosov 'daj-dam', Slovenija je majhna, veliko je netransparentnosti. Zgodbo trajnostnega športnega dogodka pa je treba graditi z vsemi, ki vstopajo v ta proces, in vsi morajo iti v isto smer. Ne pa, da organizator vleče v eno smer, interesi in moč drugih pa ga prisilijo, da deluje netrajnostno,« poudarja vodja projekta.

Športna industrija v Sloveniji je po besedah Gaje Brecelj zaznala, da je trajnostno delovanje moderno in v družbi pozitivno sprejeto, zato športne dogodke komunicira z različnimi oznakami, kot so »eko«, »zelen« in »okolju prijazen«, čeprav to marsikdaj niso. To pa je zelo problematično in zato velik izziv za organizatorje in tudi za druge, ki se vključujejo v ta proces. »Veliko tovrstne komunikacije dejansko ni namerne, ampak izhaja iz neznanja. Veliko pa tudi je namernega okoljskega zavajanja (ang. greenwashing), ker podjetja v zelenem komuniciranju prepoznavajo svoje priložnosti,« opozarja sogovornica. Sponzorji so z vsakim letom, ko se manjšajo javna sredstva za organizacijo športnih dogodkov, bolj pomembni, s tem pa se povečujejo tudi možnosti za okoljsko zavajanje.

Pozitivno spoznanje v projektu Čista zmaga do zdaj pa je, da je v Sloveniji vključevanje skupnosti, predvsem prostovoljcev, v organizacijo dogodka, ki se odvija na določenem območju, marsikje zelo močno. »To spoznanje kaže tudi na to, da ko ljudje v Sloveniji stopijo skupaj, tudi nekaj naredijo, niso tako odtujeni,« pravi Brecljeva. Med izzivi za prihodnost v ospredje postavlja štiri področja: mobilnost (problem javnega prevoza v Sloveniji je velik hendikep tudi za tiste organizatorje, ki bi želeli na tem področju narediti več, hrana in pijača na dogodkih (pojavljajo se problemi zaradi premajhne stopnje prehranske samooskrbnosti in ekološke pridelave v Sloveniji, ravnanje z odpadki in vključevanje lokalne skupnosti na vseh področjih organizacije, storitev …

Po izkušnjah Brecljeve so ljudje zelo zainteresirani za te teme, kar kaže, da sta bila šport in narava od nekdaj zelo povezana. Zato je krovni izziv v nadaljevanju projekta Čista zmaga ta, da trajnostnost v športnih dogodkih postavijo v športni javni diskurz, da organizatorji poznajo pomembnost teh tem in da sprevidijo, da je to proces, ki poteka korak za korakom. »Naj delajo z neko vizijo v mislih, ne le iz leta v leto, saj ravno izraz trajnostni razvoj pomeni, da imamo pri našem delovanju v mislih tudi naslednje generacije,« še poudarja Gaja Brecelj.

Projekt Čista zmaga, ki bo trajal 17 mesecev, je sofinanciran iz sredstev tako imenovanega Švicarskega prispevka razširjeni Evropski uniji, namenjen pa je spodbujanju trajnostnih praks pri širokem naboru ciljnih skupin, ki so neposredni in posredni deležniki športnih dogodkov: organizatorji dogodkov, udeleženci in obiskovalci dogodkov, podjetja – sponzorji in dobavitelji, vlada in občine, lokalne skupnosti, mediji in splošna javnost.