V Sloveniji je neposrednih uporabnikov, priključenih na 1.155 km dolgo prenosno omrežje, ki se vije skozi 108 občin, 156, naš plinovodni sistem pa zajema še 4.500 km distribucijskega omrežja, na katerega je priključenih 131.000 odjemnih mest v 82 občinah. In prav v samih občinah vidijo predstavniki plinskega sektorja največji potencial, medtem ko so z rabo v industriji zadovoljni.

»Pogled na trenutno sliko kaže na pozitivno perspektivo plina v Sloveniji. Prizadevamo pa si za še več virov po več poteh, velikega pomena je tudi doseganje regionalnih plinskih skladišč, odpravljati moramo ozka grla v prenosu, se vključevati v evropske energetske koridorje in pa ne nazadnje stalno delamo na razvoju slovenskega plinskega sistema v okvirih vseevropskega desetletnega razvojnega načrta,« je nanizal Franc Cimerman in izpostavil še nujnost dobro delujočega trga plina.

Zaostajamo za evropskim povprečjem

»Delež rabe zemeljskega plina (ZP) v slovenskih gospodinjstvih je 12 % in je nižji od povprečja EU. V Nemčiji se denimo za ogrevanje, torej v gospodinjstvih, porabi kar tretjina vsega plina, je pa največji porabnik tega energenta tudi v tej državi industrija),« je nadaljeval mag. Urban Odar iz Gospodarskega interesnega združenja distribucij zemeljskega plina (GIZ DZP).

Kot je pri tem dodal, lahko prav z ukrepi, kot je odločitev za plinske kotle, gospodinjstva znatno zmanjšajo samo rabo kakor tudi s tem povezane stroške za energijo. S tem pa bi, kot je povedal, lahko za kar 85 % zmanjšali emisije ogljikovega dioksida, še večje znižanje naj bi omogočile nove plinske tehnologije, »zato je te treba karseda spodbujati za uveljavitev na trgu«. Po Odarjevem bi morali v prihodnje začeti v plinovodno omrežje uvajati tudi t.i. obnovljive pline, kot je biometan, s katerimi bi lahko zemeljski plin sčasoma povsem nadomestili.

Nujne nove plinske tehnologije

Kot je nadalje prikazal vodja Centra za energetsko učinkovitost pri Institutu Jožef Stefan (CEU IJS) mag. Stane Merše, imajo lahko kondenzacijski kotli na plin tudi 100-odstotne izkoristke, z njihovo uporabo bi lahko rabo energije v primerjavi s kotli na kurilno olje (ELKO) zmanjšali za 23 %, emisije CO2 pa za 43 %. »Na trgu pa se poleg plinskih toplotnih črpalk pojavljajo tudi že hibridne toplotne črpalke, ki vključujejo toplotne črpalke zrak-voda in kondenzacijski kotel na plin. Nasploh so toplotne črpalke v vzponu, tako da je na ta račun pričakovati tudi vse večjo rabo plina za ogrevanje.«

Da je toplotna črpalka med ogrevalnimi sistemi najbolj energetsko učinkovita, pa je potrdil tudi dr. Boris Vidrih s Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani, ki je prikazal, da so vračilne dobe menjave kotlov na kurilno olje najkrajše prav v primeru prehoda na kondenzacijski kotel za zemeljski plin.

Kot je nadaljeval Stane Merše, je zemeljski plin še vedno zelo pomemben tudi v soproizvodnji toplote in električne energije, ki prav tako zagotavlja zmanjšanje rabe energije glede na ELKO za 43 % in znižanje emisij za 46 %. »Razvoj te tehnologije je najbolj zaznaven na Japonskem, v Evropi pa napreduje nekoliko počasneje.« Merše je prikazal še možnost rabe zemeljskega plina v povezavi z gorivnimi celicami, ki je prav tako v vzponu na Japonskem, so pa investicijski stroški tovrstnih tehnologij še vedno precej visoki, »in to kljub temu, da se danes v svetu proda približno osem milijonov plinskih kotlov letno«.