Tako imenovane zamejitvene ograje so po mnenju arhitekta Jurija Kobeta iz biroja Atelier arhitekti predvsem v naši kulturi vselej pomenile bolj mentalno kot resnično fizično pregrado oziroma prepreko. »Naj je šlo za rabutanje prvih zrelih sadežev z drevja v soseščini, torej so jih zmogli preplezati že otroci, ali pa za ograde za živino, ki bi jih čreda zlahka podrla. V našem jeziku je ne nazadnje trdno zasidrana fraza skok čez plot,« je opomnil na vseprisotnost ograj. Spomnil je tudi na Plečnikov zgled. Ko se je mojster preselil v Trnovo, v hišo, ki jo je oblikoval za svoja brata in zase, v neposredno soseš­čino cerkve in župnišča prijatelja Franceta Saleškega Finžgarja, iz spoštovanja in zaradi dobrih sosedskih odnosov proti cerkvi ni postavil ograje. »Seveda je Jože Plečnik tudi v oblikovanju ograj do danes nepresežen. Naj navedem le Lany, poletno rezidenco češkoslovaškega predsednika Tomáša Masaryka. Zanjo je med drugim oblikoval ograjo, pri kateri se krasno dopolnjujeta funkciji trajnega in minljivega, osnovni značilnosti njegove arhitekture,« še pojasnjuje.

V meščanskem okolju je zasebne posesti običajno obdajala železna ograja, ki je bila povečini ulita, in ne kovana, kakor najpogosteje mislimo. So pa imeli nekateri elementi tudi kovane zaključke v obliki cvetov, vitic in drugih stiliziranih elementov. »Po drugi svetovni vojni so jih v duhu kolektivizacije množično odstranjevali, nekaj pa jih je pri urejanju kompleksa tedanjega Trga revolucije v naši prestolnici, današnjega Trga republike, v 70. letih uporabil profesor Edvard Ravnikar. O stiliziranih ograjah še vedno pričajo mnogi nizki parapeti, denimo ob secesijskih najemniških večstanovanjskih hišah na Prešernovi cesti v Ljubljani, medtem ko o ograjah današnjih tam delujočih veleposlaništev, začenši z veleposlaništvom ZDA, raje ne bi govoril. Žalost današnjega časa so povzročili prav tisti, ki se danes ne morejo dovolj zavarovati,« opomni sogovornik.

Po besedah sogovornika je zlato pravilo pri izbiri ograje to, da je v povezavi z arhitekturo hiše, ne pa da je vsak element kot iz druge zgodbe. Tako v urbanem kot ruralnem okolju se kaže obrniti k tradiciji, saj s tem človek še najmanj zgreši. V urbanih okoljih so vse od 19. stoletja kovinski elementi mnogo bolj razširjeni kot na podeželju, kjer so bili glede na različne pokrajinske posebnosti pogostejši drugi materiali, od lesa do kamna. Zgledne ograje je še danes videti v Trenti in na Veliki planini, drugje pa je zavladal neobrzdan liberalizem. »Podobno je z zelenimi ali ozelen­jenimi ograjami. Danes so na vseh koncih Slovenije očitno v modi ciprese, ki so sicer hitro in gosto rastoče rastline, vendar so tuje tako na Dolenjskem kot na Gorenjskem. Po drugi strani je na voljo vrsta krasnih rastlin, tako listavcev kot iglavcev in cvetočega grmičevja, ki so v določeni pokrajini domače. Zlasti listavci so hvaležen zastor, saj poleti ustvarjajo zelenje, pozimi pa so prosojni,« poudarja Kobe.

Svetuje, da pri izbiri ograje poiščemo kakšno sorodnost, denimo, z balkonskimi ograjami ali značilnimi materiali za kraj, torej da upoštevamo genius loci oziroma duha kraja: kamen, les, zelenje ... »V današnji dobi plastike, ki je pokvarila način razmišljanja, ljud­je pogosteje znašajo skupaj tisto, kar imajo sosedje, ne pa tisto, kar bi bilo ustrezno. V zgledno urejenih severnoevropskih državah pa je jasno videti, da je tudi ograja del kulture bivanja, in tam jim je povsem samoumevno, da bo imela celotna soseska podobne ograje oziroma jih sploh ne bo imela. To prepričanje so obdržali še iz časov, ko so delali iz materiala, ki je bil na voljo – največkrat je bil to les –, to kulturo pa so ohranili tudi potem, ko so se razvili v bogato moderno družbo. Pri nas pa se bogastvo pogosto kaže v želji po izstopanju, pa čeprav to pomeni preiti vse meje dobrega okusa. Takšen primer so vse mogoče barve fasade,« je kritičen sogovornik.

Nenapisana pravila obnašanja namesto ograje

Tudi arhitekt Peter Gabrijelčič (Arhitektura d.o.o.) poudarja, da se s preveč samovoljnimi in izstopajočimi posegi degradira celo naselje. Podobno kot z neprimernimi barvami, navaja tudi on. Že v enem samem naselju je mogoče videti na tisoče različnih ograj, zato je prepričan, da bi morali uvesti občinske odloke o skladno oblikovani podobi ulic ter funkcijo mestnega arhitekta, ki bi obravnaval predlagane rešitve lastnikov oziroma najemnikov in jim ustrezno svetoval. »Vplivi iz sveta so neizbežni in potrebni, vendar jih mora 'predelati' lokalna stroka, v tem primeru arhitekti, ki presodijo, kaj je za kraj kakovostno in primerno in kaj ne, ter skupno z uporabniki predlagati lokalno interpretacijo trenutnih trendov. Kopije tujih zgledov so pogosto zelo groteskne in so grob poseg v javni prostor,« poudarja. Še posebno v klasičnih vilnih četrtih z vrtovi. Med njimi oziroma po tamkajšnjih ulicah se lahko sprehajamo kot v parku in prav ograje so tiste, ki vzpostavljajo naš prvi stik z neko hišo. Zato so podobno kot vrata zelo pomemben arhitekturni element. »Opazil sem, da jih v nekaterih predmestjih že opuščajo, kar razumem kot vpliv Skandinavije oziroma zavedanja, da so dovolj že nenapisana pravila obnašanja, podobno kot na vasi, kjer se je vedelo, kaj je čigavo. Je pa res, da so ograje za nekatere tudi nujno zlo,« se zaveda sogovornik. Ograje so bile od nekdaj ogledalo časa. Danes težimo k čim manj strukturiranim, manj vsiljivim in manj ritmičnim in po možnosti brez stebrov, k takim z videzom preprostega zaslona. Tako se bolje prilagajajo izčiščenim oblikam sodobne arhitekture. »Oblikovanje ograj je za arhitekta tehnološki in oblikovni izziv, poleg tega imajo stranke pogosto vnaprej zasidrane predstave in želje, ki so v nasprotju z značilnostmi prostora,« je prepričan Peter Gabrijelčič. Čeprav so stereotipno sestavljene iz stebričkov in prečk, so takšne za sodobne objekte manj primerne, zato se sam trudi preseči ta koncept.

V njegovem družinskem biroju so za vilo v Rožni dolini v Ljubljani zrisali ograjo, ki deluje kot enotna perforirana ploskev oziroma linija, za znanega proizvajalca ograj pa so izoblikovali neskončno, cikcakasto ali kot harmonika zgibano transparentno žičnato ograjo brez stebričev, ki je primerna tudi za objekte v naravi. Nezaželenim stebrom se lahko izognemo tudi s postavitvijo gosto posejanih drobnih stebričev, ki učinkujejo kot zvezna transparentna linija, še dodaja.

Za zelene le avtohtone rastline

V Centru arhitekture Slovenije, so na temo ograj že izvedli delavnico za otroke in se ukvarjali z vprašanjem, zakaj jih sploh potrebujemo. Kakor opažajo vodje CAS Špela Kuhar, Barbara Viki Šubic in mag. Polona Filipič, imamo Slovenci izrazito potrebo po varovanju in ograjevanju, kar vidno prenašamo tudi v prostor, s čimer že od daleč sporočamo, kaj je naše. »Kot da bi se bali, da ne bi kdo videl, da na vrtu ležimo na ležalniku in ne počnemo česa koristnejšega. Poleg tega z ograjevanjem skrivamo, kaj imamo, medtem ko so ameriška naselja pritličnih hišic vsaj s sprednje strani brez ograje, ker se trudijo, da bi se videlo, kaj imajo,« navaja kulturne razlike Špela Kuhar. Po njenih besedah je zgledno urejen Garmisch-Partenkirchen, kjer so tip ograje, višino in ozelenitev določili s predpisi. »Mislim, da je najmanj mogoče zgrešiti, če si ograjo zamislimo kot nosilec za zelenje, torej, da ga to preraste, kar je navsezadnje tudi najcenejša rešitev,« je prepričana. Tudi Barbari Viki Šubic, ki za največje zmote šteje visoke betonske ograje oziroma ograje iz neavtohtonih materialov, so ljube prav take polprosojne, ki dajejo slutiti, kaj se skriva zadaj. »Tisti, ki so na vrtu, so še vedno dovolj zastrti, hkrati pa si tako navidezno razširijo prostor tudi zunaj svojih lastniških meja,« je pojasnila. Poudarila je še načelo, ki mu je vselej sledila pionirka krajinske arhitekture pri nas Juta Krulc, ki je tudi pri snovanju ograj zasajevala zgolj avtohtono rastlinje.