Etažna višina in osvetljenost

Pri razmišljanju, da bi tako lahko rešili stanovanjski problem, kar je seveda realno, je treba poleg stroškov upoštevati nekaj osnovnih izhodišč. Predvsem so to etažna višina in osvetljenost teh polkletnih etaž ter seveda gradbenotehnično stanje konstrukcije z vidika zaščite pred vlago, stanje toplotne zaščite zunanjih površin in stanje inštalacij oziroma možnost priključkov.

Standardna svetla višina stanovanjskih prostorov, ki izhaja iz predpisov (pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj), je najmanj 2,50 metra, pri obnovi je lahko tudi nekaj manj. Vsekakor pa se bomo pri svetli višini pod 2,30 metra počutili utesnjeno in nelagodno. Za svetlo višino se šteje višina od gotovega poda do stropa. Tukaj že lahko trčimo ob več­ji problem, saj je pri sanaciji navadno treba v tlake namestiti dodatno toplotno izolacijo debeline vsaj 10 cm, kar skupaj z drugimi elementi gotovega poda zahteva vsaj 15 cm višine. Za toliko se zmanjša svetla etažna višina v primerjavi z višino pred posegom, saj so tlaki v takšnih kleteh običajno debeli le nekaj centimetrov, etažna višina pa je precej različna.

Da je stanovanje ustrezno osvetljeno, se šteje, če skupna površina zunanjih odprtin, namenjenih za osvetlitev, dosega najmanj 20 odstotkov neto tlorisne površine stanovanja. Pri kleti, ki je vkopana čez polovico svoje višine, je to dokaj težko zagotoviti. Razmestitev, velikost in oblika oken in vrat ter namestitev opreme posameznega prostora morajo omogočati neovirano odpiranje vsaj enega okenskega in vratnega krila v vsakem prostoru, do njegove svetle širine.

Stanje obstoječe toplotne in hidroizolacije

Poleg navedenega je bistvenega pomena stanje hidro- in toplotne izolacije vkopanih površin. Pred desetletji so se povečini vgrajevali klasični hidroizolacijski materiali (strešna lepenka in bitumenska smola), ki so medtem že delno dotrajali, zaščita hidroizolacije z zunanje strani, če je bila izvedena, je večinoma že propadla, odvodnjavanje meteorne vode pogosto ni bilo izvedeno. Zaradi navedenih razlogov je večina kletnih prostorov vsaj nekoliko vlažna, kar pomeni, da bosta prva ukrepa sanacija horizontalne in vertikalne hidroizolacije ter sočasna vgraditev vodoodpornih toplotnoizolacijskih materialov. Ti materiali se vgrajujejo na zunanji strani zidov in delujejo kot zaščita hidroizolacije pred mehanskimi poškodbami ter hkrati opravljajo vlogo toplotne zaščite.

Kjer je v kletnih zidovih veliko vlage, je treba odstraniti namočen notranji omet in zidove temeljito izsušiti. Nemalokrat je treba obnoviti tudi horizontalno hidroizolacijo med temelji in zidovi, kar je tehnično zelo zahteven poseg, saj je potrebno rezanje zidov po segmentih in vstavljanje novih slojev horizontalne hidroizolacije pod nosilne zidove. Obstaja še nekaj drugih načinov sanacije horizontalne izolacije pod nosilnimi zidovi, vendar so vsi dokaj zahtevni in dragi.

Učinkovita sanacija po vsem obodu zunanjih sten in tlakov

Obseg sanacijskih del, ki jih je treba izvesti, je odvisen predvsem od stopnje navlaženosti in poškodb na konstrukcijah, prepustnosti terena ob objektu, od gibanja oziroma višine podtalnice in od želene stop­nje toplotne zaščite obnovljenega objekta. Manjše vlažne predele lahko saniramo z notranje strani. Vprašljivo je nameščanje toplotne izolacije, saj se toplotna izolacija v bivalnih prostorih na notranji strani praviloma ne namešča (v zidovih ostane vlaga, pojav toplotnih mos­tov …). Da bo sanacija učinkovita, sploh če je pojav vlage izrazit, se praviloma izvede po celotnem obodu zunanjih sten in tlakov. Dela se opravijo tako z zunanje kot notranje strani.

V prihodnji številki priloge Deloindom, 21. oktobra, bomo podrobno opisali priporočljive izvedbe sanacije, ki obsega tako hidro- kot termoizolacijske ukrepe.