Les je vedno v modi! Čisto povsod?

24. 12. 2011 | Besedilo: Rok Klanjšček, u. d. i. a.

les, lesene hiše, brunarice

Kljub spoštljivi časovni oddaljenosti osnovnošolske vzgoje sta se mi za vedno vtisnila v spomin dva aksioma. Zelo podobna. Prvi družboslovni, drugi pa naravoslovni: otroci so naše največje bogastvo in gozdovi so naše največje bogastvo. In glede na to, da prvo velja vseobče, za drugo pa so že zdavnaj slišali tudi evropski medvedi, bo oboje najbrž kar držalo. V vsakem Slovencu se pretaka gozdarska kri. Lesnopredelovalni geni so žilavi, generacije se jih preprosto ne morejo znebiti. Vsak resen kmet ima tudi hosto, vsak avtoprevoznik preklada hlode in vsaka prava vas ima žago. In zato mora vsak slovenski arhitekt v svoji karieri postaviti vsaj eno leseno hišo.

Podobo hiše označujejo forma, material in detajl. Nista dovolj zgolj lepa forma in primeren material. Nista dovolj usklajenost in kanonska proporcionalnost. Detajli so tisti, ki arhitekturi dajejo dušo. In rezultat je le v harmoniji vseh treh. Lesene hiše srečamo tako rekoč povsod. Povsod tam, kjer rastejo gozdovi, so stale od nekdaj. Arhaične in sodobne. Bogate in asketske. Od hiš javnega pomena do zadnjega senika. Les je vedno v modi. Bil je v zgodovini in je tudi danes.

Čeprav vse lesene, pa so si zelo različne. Forma in detajl oblikujeta značilno noto in označujeta kulturnokrajinsko podobo. V švicarskih Alpah je skobljan tram skoraj predpisan fasadni material. Naložena bruna, s šivom na vogalih, so severnoameriški, prerijski detajl. Podobno je v Sloveniji z desko, let­vico in opažem ter vsemi tistimi prefinjenimi detajli, uporabljenimi pri gradnji našega edinega pravega arhetipa – kozolca oziroma senika. Vsaka pokrajina, vsaka dolina, skoraj vsaka vas ima svojega.

Arhitektura je trajnostni zapis, najiskrenejši pokazatelj kulturne dediščine, ki ga berejo generacije. Je neizprosna in neposredna refleksija stopnje razvitosti družbe. Žal smo zadnja leta, poleg naroda neokrnjenih gozdov, postali tudi narod nerazpoznavnih stavbnih mas neštetih hišnih prizidkov. Bogate hiše novodobnih premožnežev izžarevajo silno nerazumevanje razmerij, harmonije in lokalne stavbne dediščine. Zadnja leta smo, spričo bleščavosti fasadnih poskusov, že skoraj oslepeli. Vsako vaško jedro, vsako naselje, celo mestno središče si je v bližnji preteklosti »prislužilo« vsaj eno fluorescentno ikono. Simbol vasi, t. i. landmark, ni več cerkev, oštarija in gasilski dom. Ta primat je prevzel močneje prebarvan, »antično« stilsko neopredeljen, z množico stolpičev poudarjen in s kovano ograjo ter cipresami obdan bivanjski stvor lokalnega velepomembneža.

Ko smo z družino in prijatelji nekaj let zapovrstjo dopustovali na oddaljenem Karpatosu, se je vsem, poleg vetra, najbolj vtisnila v spomin Hiša. Ne katerakoli! Ona na zadnjem ovinku iz Ammoopija v Pigadijo. Na fantastični previsni lokaciji, z odprtim pogledom proti Libiji. Ne takšna, značilno grško romantična, ne takšna bela s sinje modro streho s Santorinija in ne takšna s pokrito teraso, preraščeno z bugenvilijo. Tista lesena, nekega nedefiniranega neokolonialnega stila z gotsko zašiljenimi zaključki. Prava viktorijanska »krasotica«, rahlo zmatrana zaradi dolgoletnega neusmiljenega bičanja meltemija. Hiša, ki te ne more pustiti ravnodušnega, saj bi Hitchcock v njej posnel Psiha, če mu ne bi postavili kulise na gričku Normana Batesa. Hiša, ki preprosto ne bi smela biti tam! Preprosto te mora zanimati, kdo si jo je postavil.

In tu je zgodba (vsi na otoku jo poznajo), ki nam jo je, spričo neizmerne radovednosti, že prvi dan zaupal taksist. Večina moških s Karpatosa se ob polnoletnosti poda čez lužo, kjer kot taksisti garajo noč in dan ter vse prihranke pridno pošiljajo domov. Za hišo! Brez nje ni neveste in brez nje ni povratka. Otok je poln neverjetnih poskusov, izjem­nih skrpucal grško-rimskega sloga (v tem nas Grki najbrž celo prekašajo). V slikovitih gorskih vasicah divja vojna. Boj med zavistjo in pohlepom. Boj med fovšljivimi babnicami. Boj med stebri, pilastri, balustradami in timpanoni. Boj med marmorji. Boj med refleksijami vseh mogočih zasteklitev. Boj med fontanami, med korintskim in jonskim. Kaj boj, mesarsko klanje! Večje, bolj kičaste, trajno božično okrašene ponazarjajo dolge neprespane taksistične noči. Vse novodobne hiše so take! Razen ene. Ene same! Ta lesene! Lastnik je bil očitno upornik, saj je svojo leseno hiško kupil kar v Ameriki, jo prefabricirano in razstavljeno naložil na ladjo in jo ob vrnitvi postavil na pečino. Ne vem, ali je dobil družico! Vem pa, da ga pozna ves otok in večina turistov.

V Sloveniji imamo v tem pogledu sorazmerno srečo – prvič. Koprska luka je morda vseeno premajhna za raztovarjanje hiš, Slovenci pa vseeno ne taki pomorščaki, kot bi radi bili. Lesena hiša je avtohtona in v Sloveniji preprosto doma. Bližnji germansko tipski, instant bivalni ponudniki pa k sreči ne preveč slogovno oddaljeni. Pri nas imamo še več sreče – drugič. Imamo tradicijo in briljantna podjetja, ki znanje lesene gradnje uspešno prodajajo po svetu. Med njimi imamo tudi tako, ki s svojo kakovostjo in inventivnostjo razvija lesene hiše z največjim imenom svetovnega oblikovanja.

In v Sloveniji imamo srečo še – tretjič. Imamo odlične arhitekte, ki znajo lesene hiše oblikovati tako, da lahko stojijo ob Bohinjskem jezeru, v krakovskem predmestju, na prekmurski ravnici pa tudi v londonskem historičnem centru. In povsod delujejo avtohtono. Slovenci znamo narediti takšno leseno hišo, ki na Gorenjskem, ob vstopni cesti v državo, demonstrira visoko stopnjo arhitekturne razvitosti. Imamo tudi takšne, ki na primorskih nebeških platojih že s svojo pojavnostjo bogatijo kulturno krajino.

In vendar imamo tudi drugačne. Pri samih »vratih« v prestolnico, tam, kjer se brniška vpadnica prelevi v mestni bulevar, tam, kjer prišleki, dopustniki in naključni obiskovalci najprej dojamejo Mesto, prav tam te pozdravi Ona. Hiša. Ta lesena. Mesto bogate evropske kulture in dediščine, pri vhodu, tako za »dober dan«, pozdravi čisto prava prerijska timberwoodka. Ob pogledu nanjo deluje pozdravna tabla z briljantnimi Plečnikovimi detajli najlepšega mesta na svetu naravnost groteskno. Podobno kot viktorijanski prefabrikat ne sodi na Karpatos, tako, žal, tudi kanadska brunarica ne v Ljubljano. Les je lep in v modi tako rekoč povsod. Treba ga je le znati detajlirati, primerno izpostaviti in oblikovati v pravo formo. Krajevna oblikovna nota je v kontekstu celovitega arhitektonskega oblikovanja tu bistvenega pomena. Les je preprosto treba razumeti. Tako kot na Karpatosu viktorijanska lesenjača skruni podobo otoške krajine, tudi kanadska brunarica enako zaznamuje vstop v srednjeevropsko prestolnico. Arhitektura trajno označuje krajino. Žal in očitno večkrat tudi kruto. Tukaj ni odpustkov. Še posebno pozimi, ko odpade listje. Takrat se graditeljske stvaritve pokažejo v vsej svoji veličini in fluorescentne barve še bolj zažarijo. Torej, les vseeno ni povsod v modi.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE