Strop v mansardi naj bo čim višji, če je le mogoče, naj bo odprt vse do slemena, svetujejo arhitekti. »Kadar ni posebnih praktičnih ali finančnih razlogov za to, da mansardo na sredini pod slemenom zapremo s spuščenim stropom na višini dveh metrov in pol (kar je klasična višina stropov), je optimalno, da jo obdelamo oziroma uredimo odprto vse do slemena,« se strinja tudi Brigita Babnik. Večji volumen prostora in večja višina namreč ustvarita prijetnejši in večji prostor. V mansardi je odprt prostor še toliko bolj pomemben, saj dodaten volumen nad višino dveh metrov in pol nadomesti volumen, ki ga izgubimo zaradi poševnega dela strehe. Z zaprtjem slemena izgubimo višino za vgradnjo dodatnih visoko ležečih strešnih oken, stanovanje je zato manj zračno in manj svetlo, poleg tega izgubimo možnost dvovišinske ureditve bivalnih prostorov, kar je sicer ena največjih prednosti mansarde.

Dom v dveh etažah

Kakor pravi sogovornica, dovolj visoka mansarda, odprta do slemena, omogoča ureditev prostora v dveh nivojih: »Dodatna etaža je lahko izdelana kot galerija s pogledom na spodnjo etažo. Med seboj sta povezani s stop­nicami, v manjših prostorih, na primer v manjših otroških sobah, kjer je ta nivo niže, pa zadošča tudi lestev.« Galerija poleg dodat­ne kvadrature prinese bolj razgibano delitev dejavnosti v prostoru.

Na galeriji lahko uredimo diskretno odmak­njeno pisarno ali računalniški kotiček, knjiž­nico, kotiček za igro otrok ali celo spalnico. Delitev mansardnega prostora po višini na dva programsko ločena sklopa je primerna tudi za otroške sobe, pri čemer je spodnji del najpogosteje namenjen igri in učenju, zgornji, na podestu, pa spanju.

Pri vsem naštetem je bistvena višina slemenskega dela prostora. Ta mora biti, pou­darja sogovornica, dovolj visok, da je pod podestom mogoč nemoten prehod, višina galerijskega dela pa ustreza svojemu programu oziroma namembnosti: »Za otroško posteljo, na primer, je lahko galerijski del nižji kot za pisarno.«

O optimalni višini galerijskega dela je po besedah Brigite Babnik težko govoriti. Kolikšna bo največja višina, torej do slemena, je odvisno od naklona strehe in širine objekta. Vsekakor pa mora ustrezati programu, ki ga umeščamo v ta del, pravi sogovornica: »Galerija mora biti postavljena tako visoko, da imamo pod njo dovolj uporabne višine. Priporočljiva je svetla višina najmanj 220 centimetrov, medtem ko mora biti prostor nad galerijskim podestom primerno visok za namen, ki smo ga predvideli tam.«

V mansardi je tudi pomembno, da dodobra izkoristimo kolenčni zid. V starejših hišah je ta lahko razmeroma nizek, in če ga zapremo z dodatnim zidom, postavljenim v notran­jost prostora in blizu točke stojne višine, izgubimo precej prostora, saj se tloris mansarde zmanjša. Namesto da kolenčni zid zapremo z dodatno steno, ga raje zaprimo z drsnimi vrati, na primer, za njimi uredimo shranjevalne površine za garderobo. Lahko pa prostor ob kolenčnem zidu in pod strešino zapolnimo z drugim po meri izdelanim pohištvom, na primer z nizkimi knjižnimi omarami, prilagojenimi predalniki, ob zidu lahko postavimo posteljo ...

Lahki konstrukcijski materiali

Če se za izdelavo galerije odločimo pozneje, je smiselno uporabiti lahke konstrukcijske materiale. »Lahko gre za leseno ali lahko kovinsko konstrukcijo, pri čemer je pomembno, da je podest statično stabilen, bodisi kot samostojen element bodisi vpet v obodne nosilne stene,« pravi sogovornica in doda, da lahko, če konstrukcijo podesta s spodnje strani zapremo, njeno debelino izkoristimo tudi za vgradno osvetlitev.

Strah, da bodo v bivalnih prostorih, odprtih do slemena, stroški ogrevanja previsoki, ker se ves topli zrak dviguje pod sleme, je po besedah Babnikove povsem odveč. V sodobnih nizkoenergijskih hišah so namreč potrebe po ogrevanju minimalne, zato se nam ni treba bati, da odprtega bivalnega prostora ne bi mogli dovolj ogreti: »Večinoma govorimo o talnem gretju, ki daje stalen občutek toplot­nega ugodja tudi pri nižjih temperaturah. Ker je v sodobnih nizkoenergijskih hišah pogosto vgrajen tudi sistem prezračevanja z rekuperacijo, to pomeni, da zrak neprestano kroži po prostorih in ni mrtvih žepov, v katerih bi se lahko zadrževal hladen zrak.«

Poleg tega lahko pozimi izkoriščamo energijo sonca za pasivno ogrevanje skozi strešna okna na južni strani. Če govorimo o urejanju bivalnih prostorov na podstrehi stare hiše, pa se bomo visokim stroškom za ogrevanje v zimskih mesecih (in hlajenje v poletni vročini) izognili z vgradnjo ustrezne debeline toplotne izolacije pod streho in na zunanjih zidovih. Pregrevanje v poletnih mesecih bomo preprečili tudi s senčili, veliko pa lahko storimo že s premišljeno razporeditvijo strešnih in morebitnih fasadnih oken, ki omogoča navzkrižno prezračevanje (z odpiranjem strešnih oken pod slemenom in najniže vgrajenih se ustvari vertikalni vlek, ki omogoča hitro in učinkovito prezračevanje).

Strešna okna v več ravneh

Z ureditvijo galerije lahko torej prostor v celoti izkoristimo – od najvišje točke strehe in vse do najnižje točke tlorisa. Dvonivojsko oziroma galerijsko zasnovan dom ponuja možnost višinske komunikacije in zračnosti, hkrati pa lahko kakovostno osvetlimo celoten prostor. Seveda le, če smo pravilno načrtovali okenske odprtine. »Poleg strešnih oken, ki bodo z naravno svetlobo ustrezno osvetljevala spodnji nivo, je treba pravilno načrtovati tudi dodatna strešna okna za osvetlitev galerijskega dela,« poudarja Babnikova. Pri dvovišinskem oblikovanju prostora so lahko okna zaradi večje razpoložljive površine strehe vgrajena v več ravneh, drugo nad drugim, in tako bo v mansardi več kot dovolj naravne svetlobe. Skozi strešna okna pod slemenom prihaja najbolj kakovostna razpršena naravna svetloba, ki sega globoko v sredino prostora. Kombinacija visoko vgrajenih strešnih oken za kakovostno osvetlitev na eni strani in niže vgrajenih oken na drugi, ki omogočajo stik z okolico, zagotavlja optimalen, z naravno svetlobo razkošno osvet­ljen dom.

Pri tem ni nepomembno, na kateri višini so vgrajena okna. Zgornji rob najnižjih naj bo na višini od 190 do največ 210 centimetrov. Tako bomo lahko uživali v razgledu na okolico, tudi ko bomo sedeli za jedilno mizo ali gledali televizijo, pa še brez težav jih bomo odpirali in čistili. Za odpiranje in zapiranje strešnih oken, vgrajenih v drugi in morda še tretji vrsti, bomo potrebovali teleskopsko palico, še bolj priročna rešitev pa je sistem z električnim odpiranjem z daljinskim upravljalnikom.