Napak, ki se pojavljajo pri urejanju bivalnih prostorov na podstrehi, je veliko. Med najpogostejšimi je nepravilno vgrajena toplot­na izolacija, ki ustvarja toplotne mostove in s tem večje toplotne izgube, na teh mestih lahko nastanejo tudi vlažni madeži ali celo plesen. Toplotni mostovi se lahko pojavijo tudi zaradi neprimernega toplotnoizolacijskega materiala, katerega posledice so kondenzacija vodne pare v konstrukciji, slabša požarna varnost in pomanjkljiva zvočna zaščita. Kondenzacija vodne pare v konstrukciji je lahko posledica odsotnosti parne zapore, pogosteje pa površno zates­njenih stikov, kar povzroča propadanje posameznih delov konstrukcije in poslabša toplotnoizolativne lastnosti vgrajenega izolacijskega materiala. Nič manj težav ne povzroča odsotnost sekundarne kritine oziroma nepravilno nameščena sekundarna kritina – ob poškodbah strešne kritine začne zamakati v toplotno izolacijo. Če je sekundarna kritina paroneprepustna, lahko vodna para kondenzira in začne navlaževati toplotno izolacijo. S podobnimi težavami (kondenzacija vodne pare na lesenih delih ali v toplotni izolaciji) se soočajo v tistih mansardah, kjer so mojstri vgradili toplotno izolacijo do tesno spojenih desk na špirovcih ali »pozabili« na prezračevalni sloj, ki ga zagotavljajo vzdolžne letve – po njem se namreč odvaja vodna para, ki prehaja skozi konstrukcijo. »Največ težav pa povzročajo nepravilno izvedeni zaključki,« opozarja Slavko Premrov iz podjetja Preming, ki se z izvedbo mansard ukvarja že dvajset let.

Na stiku med staro in novo streho zamaka

S posledicami nepravilno izvedenih zaključkov na stiku med staro hišo in prizidkom s streho z majhnim naklonom je imel opraviti tik pred prvomajskimi prazniki. Mansarda, v kateri je njegova ekipa zaposlenih nameščala toplotno izolacijo s spodnje (notranje) strani in nato še zaključne obloge iz mavčnokartonskih plošč, ni klasična. Od pritličja do slemena odprt prostor z galerijo oziroma podestom v prvem nadstropju namreč povezuje staro hišo z novim prizidkom – novi steni sta v celoti zastekljeni, težo strehe z majhnim naklonom nosi kovinska konstrukcija z jeklenimi stebri, ki naj bi po zamislih arhitektov ostali čim bolj vidni, tudi ko bo prostor dokončan. Streha je prekrita s kovinskimi paneli, ki imajo vgrajenih osem centimetrov toplotne izolacije iz kamene volne. Glede na to, da bo prostor bivalni, debelina toplotne izolacije ne zadošča, zato so mojstri ob našem obisku pod njo vgrajevali 16-centimetrski sloj izolacije iz steklene volne. Po besedah energetskega svetovalca Bojana Žnidaršiča iz Vitre Cerknica, s katerim se Premrov večkrat posvetuje o izvedbi detajlov v mansardi, lastniki oziroma arhitekti očitno niso dobro premislili plasti strešne konstrukcije na samem začetku: »Dejstvo je, da so kovinski strešni paneli premalo toplotnoizolativni, zato je nujno dodatno izolirati podstreho.«

Iz enakih kovinskih panelov je tudi del stene tik pod streho. Na stiku med steno in streho je v toplotno izolacijo pokončno nameščenih panelov s strehe pronicala voda. Razlog je po Žnidaršičevih besedah preprost: »Voda pronica zato, ker niso naredili odkapov. Ni problem v majhnem naklonu strehe, čeprav tudi ta včasih ponagaja. Težava je v tem, ker zaključki niso bili pravilno narejeni. Če bi že ob nameščanju kovinskih panelov naredili vsaj petcentimetrski odkap, ne bi nikjer zamakalo.«

Tako pa so morali mojstri zdaj težavo reševati drugače: na strehi so v rebra pločevinaste kritine vstavili dva centimetra ekspandiranega polistirena, pravokotno na to pa še tricentimetrsko plast enakega materiala. Zaključni sloj bo visokoelastična UV-obstojna membrana. »V kombinaciji s pravilno izvedenenimi odkapi je takšna streha vodoneprepustna,« pojasnjuje Žnidaršič.

Med seboj združljivi materiali

Pogosta napaka pri izvedbi mansarde je uporaba med seboj nezdružljivih materialov. Streha iz kovinskih panelov je paroneprepustna, zato je nujna 100-odstotna izvedba parne zapore takoj za stropno oblogo, poudarja Premrov. Žnidaršič dodaja: »Pri tako kompleksnih situacijah, kot je ta kovinska streha, se lahko izkažejo le tisti mojstri, ki poznajo teorijo prehoda vlage skozi vse plasti strešne konstrukcije in tudi odvajanje te vlage z izvedbo zračnega kanala. Ta mora spodaj omogočiti neoviran vstop zraka, zgoraj pa izstop.«

Premrov nadaljuje, da moramo izbrati take materiale in narediti take plasti primernih debelin, da v strešni konstrukciji ne pride do kondenzacije vodne pare in z njo povezanih posledic. Temu se učinkovito izognemo prav z izvedbo prezračevalnega kanala nad sekundarno kritino ali pod njo. Funkcija prezračevalnega kanala je odvajanje vodne pare, ki prehaja skozi konstrukcijo, kar preprečuje nastanek kondenza na hladnejših slojih strehe. Pri strehah brez desk na špirovcih je običajno en prezračevalni sloj, pri podeskanih strehah pa dva. Spodnji pod deskami odvaja kondenčno vlago iz toplotne izolacije, zgornji pa skrbi za primerno ohlajanje strešne konstrukcije in odvajanje vode, če poči strešnik.

Stiki morajo biti dobro zatesnjeni

V našem primeru bo streha brez prezračevalnega kanala, ker ga, kakor pravi Premrov, nikjer ne more biti. Ker je streha iz kovinskih panelov paroneprepustna, so toplotno izolacijo iz steklene volne prekrili s parno zaporo, za kar so uporabili posebno alufolijo, vse stike pa dobro zatesnili s prav tako paroneprepustnimi trakovi. »Stiki morajo biti natančno polepljeni, drugače bo v izolacijo pronical kondenz,« opozarja sogovornik.

Žnidaršič dodaja, da je to eden od najpomembnejših detajlov: »Težave, ki nastanejo zaradi površno zatesnjenih stikov, lahko ponazorimo s kuhanjem juhe; dokler je na loncu pokrovka, para iz njega ne izhaja, če pa pokrovko premaknemo le za pol milimetra, bo iz lonca butnila para. Natanko to se dogaja v tem primeru: če stiki niso 100-odstotno zatesnjeni, vlaga iz bivalnih prostorov prehaja na najbolj kritičnih mestih in kondenzira v toplotni izolaciji. Gre za enega tistih detajlov, po katerih lahko presodiš kakovost mojstrovega dela.«

Prazni »žepi«, kjer bi morala biti izolacija

Pogosta napaka pri toplotni izolaciji mansarde je tudi površna vgradnja toplotne izolacije. Zaradi pomanjkanja prostora se pod streho (pri prenovah) že tako ali tako večinoma vgrajuje manj od priporočene minimalne debeline 25 centimetrov toplotne izolacije (Žnidaršič priporoča 40 centimetrov), če je ta neenakomerno vgrajena in so vmes prazni prostori, pa se v bivalnih prostorih prej ali slej pokažejo posledice toplotnega mostu.

»V tem primeru imamo streho z majhnim naklonom; na najvišji točki je za toplotno izolacijo približno 30 centimetrov prostora, na najnižji le za dobrih pet. Ker je konstrukcija kovinska, bo v najnižjem delu izrazit toplotni most,« opozarja Žnidaršič. Njegov učinek bodo po besedah Premrova poskušali zminimalizirati tako, da bodo v tem najnižjem delu stisnili čim več steklene volne, za dobrih deset centimetrov, prostor v najvišjem delu pa prav tako zapolnili do vrha, torej bodo namesto predvidenih 16 centimetrov vgradili 30 centimetrov izolacije.

Stopnice z izolacijskim pokrovom

Materialov, ki omogočajo kakovostno izvedbo mansarde, je več kot dovolj, a ljudje v želji, da bi prihranili kakšen evro, prepogosto prepuščajo dela ljubiteljskim mojstrom. Slavko Premrov poudarja, da še tako kakovostni materiali ne zaležejo veliko, če so površno vgrajeni. Tako denimo kakovostno okno v frčadi izgubi svoj pomen, če je vgrajeno na najvišji točki, saj v tem primeru ne bo ostalo dovolj prostora za optimalno debelino toplotne izolacije. »V najboljšem primeru nam ostanejo dva ali trije centimetri, to pa, vemo, ne zadošča, zato na tem mestu nastane toplotni most in z njim povezane težave,« našteva sogovornik.

Enako velja za nekakovostne materiale, čeprav so pravilno vgrajeni. Velikokrat so ga sredi zime poklicali ljudje, ki niso mogli do shrambe tik pod slemenom: »Tu ni veliko prostora, a ga marsikdo izkoristi za shranjevanje stvari, ki jih potrebuje enkrat na leto, denimo za umetno smrečico in novoletne okraske. Ker pa so v trgovskem centru z gradbenim materialom kupili poceni dvižne stopnice brez rešitve za toplotno izolacijo stopniščne odprtine, jih takrat, ko bi želeli do okraskov, ne morejo spustiti in priti pod streho. Ko me pokličejo, kaj naj naredijo, jim v šali rečem, naj počakajo na kukavico. Pozimi, ko je zunaj minus 20 stopinj Celzija, je tik pod streho okrog 20 stopinj, zato tu nastaja kondenz, zaradi katerega se pokrov stopnic napije vlage, nabrekne in ga ni mogoče odpreti.« Sogovornik svetuje vgradnjo stopnic z izolacijskim pokrovom, ki so seveda dražje. V nasprotnem primeru ne preostane drugega kot vzeti motorno žago in izrezati pokrov ali – počakati na kukavico, torej na višje zunanje temperature, ko se bo les posušil.