Največkrat zamaka zaradi slabo izdelanih detajlov

2. 9. 2009 | Besedilo: Barbara Primc | Fotografije: arhiv podjetij

kritine, strehe, pločevina, dosje

Slabo narejena streha prej ali slej pokaže svoje pomanjkljivosti, odprava napak pa nas lahko drago stane. Enemu najzahtevnejših delov objekta moramo zato nameniti posebno pozornost že pri načrtovanju hiše. Najmanj problematična je sama strešna površina, če seveda upoštevamo razmik letev in minimalni naklon. Povsem drugače je pri detajlih ob raznih prebojih, kot so strešna okna in dimniki, ob žlotah, ravnih zaključkih in slemenu. Ti detajli ponavadi pomenijo povezavo med različnimi materiali, na primer opečnim strešnikom in žloto iz pločevine. Če se ne držimo navodil za vgradnjo in izvedbo, nas od zamakanja loči le nekaj kapelj dežja.

Večina se s pokrivanjem strehe sreča enkrat, mogoče dvakrat v življenju, zato je razumljivo, da niso seznanjeni z vsemi podrobnostmi glede materialov in izvedbe. Osnove, tudi o krovskih in kleparskih delih na strehi, ki jih je mogoče dobiti pri vsakemu proizvajalcu oziroma ponudniku strešne kritine, pa je le dobro poznati. Eden najpomembnejših elementov strehe so nedvomno ravni zaključki, ki morajo biti vodotesni, drugače nam bo ob prvem dežju začelo zamakati, prav tako ne gre zanemariti njihovega estetskega učinka. »Idealna izbira za zaključke so tovarniško izdelani elementi, ki jih proizvajalec ponuja skupaj s kritino. Ti so namreč že testirani in so del sistema. Marsikdo pa išče cenejše različice, kar se lahko hitro maščuje. Slemenjak, na primer, nam lahko izdela kakšen mojster, vendar ne bo nikoli tak kot originalni element,« opozarja Jože Trpin, tehnični svetovalec v podjetju Lesnina inženiring.

Večina pozna zaključek iz pločevine, manj uveljavljen pa je zaključek iz enakega materiala, kot je sam krovni material, to je tako imenovani zaključek s krajniki, pravi Boštjan Kalamar, prodajni tehnični vodja v podjetju Tondach. Izdelava teh elementov je zaradi specifične oblike zahtevnejša, kar pa današnja tehnologija omogoča. Najbolj znana izvedba je oblika strešnika z zaključnim krilcem, poznamo pa tudi zaključni element, sestavljen iz zaključnega strešnika in zaključne ploščice. Krajnike delimo na leve in desne, kar je običajno označeno na spodnji strani elementa, medtem ko je podkonstrukcija po besedah Kalamarja zelo podobna kot pri drugih suhomontažnih zaključkih. »Prednost je predvsem ta, da ni prehoda na kak drug material (pločevino) in dilatacij, ki lahko pri nevzdrževanju strešine zaradi zastajanja umazanije in listja hitro pripeljejo do zamakanja,« razloži Kalamar in nadaljuje, da vgradnja krajnikov zahteva precej večjo natančnost kot klasična izvedba, saj smo z leve in desne strani omejeni na odmik od zaključne deske za slabih pet milimetrov. Tak način zahteva strogo preračunavanje pokrivnih širin in dolžin strešne kritine ter s tem širine in dolžine strešnega krila, vendar so strešine z vgrajenimi krajniki lepše in natančneje prekrite, zatrjuje sogovornik. Proizvajalci naravne opečne kritine namreč ponujajo krajnike za večino modelov strešnikov v vseh barvnih odtenkih (engobe, glazure). Izvedba s krajniki je dražja kot izvedba z zaključkom iz pločevine: za tekoči meter izvedbe s krajniki je treba odšteti pet do sedem evrov več kot za tekoči meter zaključka iz pločevine. »Pri povprečnem ostrešju s približno 30 metri ravnega zaključka to pomeni 150 do 280 evrov dražjo investicijo, kar pa je v primerjavi s samim videzom ostrešja in garancijo pravzaprav malo,« pravi Boštjan Kalamar.

Zaščita pred dežjem in snegom

Meja med krovskimi in kleparskimi deli je po besedah Jožeta Trpina precej zabrisana: »Pri opečni in betonski kritini, na primer, so krovska in kleparska dela strogo ločena, pri kovinski pa so krovska dela deloma tudi kleparska, zato mora krovec v tem primeru obvladati kleparska dela, med katera spadajo izdelava in montaža strešnih žlebov in odtočnih cevi, obrob, strešnih oken, pokrivanje zunanjih okenskih polic, portalov in nameščanje snegolovov.«

Po žlebovih odtekajo s strehe hiše meteorne vode in se po odtočnih ceveh najpogosteje stekajo v kanalizacijo. Na voljo so polkrožni, oglati in ovalni dvojni žlebovi, ki so priporočljivi predvsem za strehe z manjšo površino. Elementi žlebov in odtočnih cevi so izdelani iz pol milimetra debele pločevine (bakra ali pocinkanega jekla), medtem ko so aluminijasti navadno debeli 0,8 milimetra. Tisti, ki radi kaj postorijo sami, bodo verjetno izbrali žlebove iz plastičnih materialov, saj jih bodo po potrebi brez večjih težav popravili sami. Pri tem je treba upoštevati, da se plastični v vročini raztegnejo, zato je dobro izbrati takšnega z izenačevanjem raztezanja. Za delo s kovinskimi žlebovi je potrebno posebno znanje in orodje.

Kakšen bo premer žleba in odtočne cevi, je odvisno od površine strehe. Za do 25 kvadratnih metrov velike strehe zadostuje žleb s premerom 70 mm in odtočna cev s premerom 50 mm. Večje, do 100 kvadratnih metrov površine, je treba opremiti z žlebovi premera 100 mm in odtočnimi cevmi premera 125 mm. Da se ob premočnem deževju in polnem (zamašenem) žlebu voda ne bi zlivala po fasadi, mora biti zunanji rob žleba centimeter do dva nižji od notranjega roba, padec proti odtočni cevi pa mora biti od pol centimetra do enega centimetra na meter dolžine, pravijo strokovnjaki. Poleg tega je priporočljivo po celotnem žlebu namestiti rešetke, da se ne bo zamašil zaradi listja.

Snegolovi preprečujejo zdrs snega s strehe in olajšajo vzdrževanje strehe. Seveda le, če so dovolj gosto razporejeni po celotni površini strehe, to pa je odvisno od podnebnih razmer na območju, kjer stoji hiša, naklona strehe, vrste kritine in vrste snegolova. Najbolj učinkoviti so takšni, ki so enakomerno porazdeljeni po celotni površini strehe. Praviloma so izdelani iz nerjavne pločevine ali plastike. Za strehe z manjšimi nakloni je na trgu mogoče dobiti strešnike z že vgrajenimi snegolovi, sicer pa so za manj strme primerni linijski snegolovi, za večje naklone pa strokovnjaki priporočajo kombinacijo linijskih in točkovnih. »Kovinski točkovni snegolovi so primerni za betonsko in glineno kritino, integrirani v strešni material in pasovni snegolovi pa so uporabni pri vseh vrstah kritin,« pravi Vide Boltez iz marketinga podjetja Bramac.

Popolno zaščito pred drsenjem snega v območju kapi zagotavlja snegolovni sistem s snegolovno rešetko, vendar je takšna zaščita za stanovanjske hiše nepotrebna, potrebna je predvsem na strehah javnih poslopij, na strehah objektov v urbanih središčih in visokih stavbah.

Zaščita pred udarom strele

Zaradi globalnega segrevanja ozračja imamo tudi pri nas vsako poletje več neviht in udarov strel. Strela lahko udari kamor koli, najraje v izpostavljena mesta, kot so gospodarska poslopja, kozolci, vrhovi gora, večja ali osamljena drevesa, višje stavbe ali deli teh stavb, tudi stanovanjske hiše so pogosta tarča. Škodi zaradi udara strele se lahko izognemo s strelovodno napeljavo. Sodobni strelovodi na strehi in fasadi objekta niso več moteči, kar gre po besedah Janeza Podlipnika iz podjetja Hermi pripisati kakovostnim materialom, kot so aluminij, baker in nerjavno jeklo, ki so dobri prevodniki, zato se ob udaru strele v strelovod segrejejo bistveno manj, možnost poškodbe strelovoda pa je zato veliko manjša. Napeljave na objektu skoraj ne opazimo tudi zaradi sistema pritrjevanja in oblike vodnikov: »Ti praviloma niso več pravokotni ali tako imenovani valjanci, temveč okrogli, kar pomeni, da so ob enakem preseku na videz precej manjši.« Poleg tega je na trgu mogoče dobiti nosilce, ki so barvno usklajeni s fasado.

Najpomembnejši deli strelovodne napeljave so lovilni vodniki po strehi objekta, ki lovijo strelo, odvodni vodniki po stenah objektov, ki odvajajo tok strele v ozemljilni sistem, pravilno in kakovostno ozemljilo, ki poskrbi za odvod in razpršitev električnega toka v zemljo v okolici objekta, ter ustrezna prenapetostna zaščita. Večinoma se napeljava namesti na postavljen objekt, največja težava pri poznejši odločitvi za strelovod pa je po besedah sogovornika izvedba ozemljitve, predvsem tam, kjer je okolica že urejena: »V tem primeru se spoj strelovodne napeljave namesto z valjancem, položenim v zemljo, izvede z vertikalnimi ozemljili oziroma s paličnimi ozemljitvenimi sondami. S tem se izognemo prevelikim posegom v tla in z njimi povezanim stroškom.«

Strelovodna napeljava je sicer del elektroinstalacij na objektu, zato ima praviloma svoj projekt oziroma načrt. Najmanj težav je pri novogradnji, saj lahko že ob gradnji temeljev položimo tako imenovano temeljsko ozemljilo. Če smo se odločili, da bodo odvodi skriti v stenah objekta, je treba paziti na pravilno izvedbo valjanca v temeljih. Podlipnik priporoča izvedbo dodatnega ozemljilnega obroča okrog objekta meter od stene in na globini pol metra, zelo pomembna je tudi pravilna izvedba merilnih spojev in odvodnih vodnikov. »Merilni spoji pogosto niso izvedeni, kar onemogoča poznejše meritve oziroma kontrolo strelovodne napeljave. Velikokrat so nepravilno izvedeni tudi odvodni vodniki, predvsem pri prehodu na streho. Sanacija takšnih nepravilnosti je lahko zelo neprijetna, še zlasti če je treba pri tem 'poškodovati' fasado,« pravi sogovornik.

V skladu s pravili je treba vse odtočne cevi meteornih voda spojiti na ozemljilo. Če lokacija odtočne cevi sovpada z načrtovano lokacijo odvodnega vodnika strelovodne napeljave, se izognemo nepotrebnemu posegu v fasado tako, da odvodni vodnik pritrdimo na odtočno cev in s tem strelovodni vod skrijemo. Hkrati spojimo odtočno cev na ozemljilo in nekaj prihranimo tudi pri materialu, razlaga Podlipnik.

Lovilni vodniki so praviloma nameščeni na strehi objekta, pri čemer je treba paziti na ustreznost nosilnih elementov; z izbiro neprimernih lahko namreč poškodujemo kritino in zmanjšamo njeno funkcionalnost. Tehnika pritrjevanja in vsi materiali morajo biti prilagojeni posamezni vrsti kritine, opozarja sogovornik. Lokacija lovilnih vodnikov na strehi je pomembna za učinkovito strelovodno zaščito, izbira primernega mesta pa je pri sodobnih, razgibanih strehah zelo zahtevna, zato je to delo, ki ga moramo prepustiti strokovnjakom.

Pri odločanju za strelovod je treba po besedah Andreja Rauterja iz podjetja Rauter najprej izdelati oceno tveganja, na kar vplivajo velikost, višina in lokacija objekta, material strehe, požarna ogroženost in mogoče posledice ob udaru strele. »Pomemben dejavnik je tudi povprečna gostota udarov strele na območju, kjer stoji objekt,« pravi sogovornik in nadaljuje, da je po nekaterih podatkih v Sloveniji letno povprečje približno eden do trije udari strele na kvadratni kilometer.

Glava namesto klasične mreže vodnikov

Namesto za strelovod s klasično mrežo vodnikov po vsej strehi se lahko odločimo za takšnega s posebno glavo, nekakšnim ionizatorjem zraka s peresci, ki delujejo kot absorber elektrike. Ta del se običajno pritrdi na najvišjo točko objekta, od njega pa je treba speljati samo dva odvoda (pri klasičnem strelovodu je treba odvod praviloma narediti na vsaki strani objekta). Ne glede na to, za kakšen strelovod se odločimo, ga je treba redno vzdrževati. »Meritve delovanja strelovodov so potrebne na tri do pet let, nujne pa so ob namestitivi strelovoda, popravilu ali predelavi in seveda po udaru strele,« opozarja Andrej Rauter.

S strelovodno napeljavo se praviloma povežejo tudi vsi kovinski deli na strehi. »Če njihove mere ustrezajo predpisanim meram lovilnih vodnikov, jih lahko uporabimo kot del lovilnega sistema, sicer jih povežemo zaradi izenačitev potencialov, če so seveda tako veliki, da je to smiselno, in če niso povezani z električnimi napravami,« razlaga Janez Podlipnik.

Strelovod tudi na kovinsko streho

Poglavje zase je strelovodna napeljava na kovinski strehi. Prepričanje, da kovinske strehe ne potrebujejo strelovodne zaščite, da je dovolj samo ozemljilo in da je takšna streha zaščita sama po sebi, je zmotno, opozarja Podlipnik: »To še zlasti velja za kovinske kritine s posipom, ki nimajo dobrih medsebojnih kontaktov oziroma ti niso galvansko povezani. Če strela udari v takšno 'ozemljeno' streho, na vseh slabih spojih nastane iskrenje, ki povzroči požar.« Poleg tega je kovinska kritina običajno pretanka, da bi zdržala neposreden udar strele, zato se na mestu udara stali. In če staljena kovina pade na vnetljivo snov, je požar neizbežen, opozarja sogovornik. Problem reši pravilno nameščena strelovodna napeljava.
 

Delo in dom, 2. september 2009

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE