Kakšno leseno hiško postaviti na vrtu ob hiši? Takšno, ki bo po estetski plati sledila zasnovi okolice hiše in tudi njeni arhitekturni podobi, je jedrnat Jože Kos iz Mizarstva Kos. Najpomembnejša je torej zasnova, vendar tri četrtine ljudi na tem izpitu pogrne, je slikovit sogovornik. Izberejo uto, ki je na pogled všečna, tudi funkcionalna, a se njen videz ne poda v arhitekturno zgodbo, ki so jo začrtali s hišo in njeno okolico. Od tega je odvisna tudi izbira lesa. Najpogosteje se uporabljata smrekov in macesnov. Prvega po navadi zaščitimo z ustreznimi premazi, pogosto ga tudi pobarvamo, drugega lahko uporabimo tudi surovega, pravi Kos. Macesnov les namreč sčasoma obledi, kar mu da poseben čar.

Sogovornik svetuje, da načrtovanje vrtne ute vključimo v celostno zasnovo hiše, tudi če se za njeno postavitev odločimo pozneje. Najprej je treba vedeti, za kaj jo bomo uporabljali oziroma kaj vse bomo v njej shranjevali. Uta je lahko povsem samostojen in čisto preprost objekt, lahko je pripeta k nadstrešku za avtomobil, na primer, ali pa del letne kuhinje. Če imamo zelenjavni vrt, je manjšo uto za vrtno orodje priporočljivo postaviti v njegovi bližini. Že zato, da orodja ne nosimo vsakokrat od hiše do vrta in nazaj. Malo večjo bomo potrebovali, če bomo v njej shranjevali še kosilnico ali morda parkirali kolesa.

Tipske, a hkrati zelo različne

Včasih so vrtne hiške izdelovali predvsem obrtniki, danes se marsikdo odloči za preprostejšo pot – po vrtno hišico se odpravi do najbližjega prodajnega centra s tehničnim blagom. Ponudba je velika, od povsem preprosto oblikovanih vrtnih ut do takšnih, ki so videti kot pomanjšane različice čisto pravih brunaric. Med njihovimi prednostmi velja omeniti, da so sestavljene iz izrezanih desk standardnih dimenzij, kar omogoča preprosto sestavljanje posameznih elementov. Nekdaj so lesene elemente zavarovali z lesenimi mozniki in jih zatesnili, zdaj so industrijsko oblikovani in opremljeni z natančno izdelanimi profili, zato sta tesnjenje in mozničenje nepotrebni. Debeline elementov oziroma sten so različne, za shranjevanje vrtnega orodja običajno povsem zadostuje 18 milimetrov, če bi radi sestavili nekoliko udobnejšo vrtno hiško, v kateri bomo kdaj morda tudi prespali, imamo na voljo debelejše elemente, ki jih lahko po potrebi tudi zatesnimo s trajno elastičnimi masami za tesnjenje.

Za domače mojstre

Tovrstne hiške, navadno velike od štiri do šest kvadratnih metrov (za najosnovnejše orodje sicer zadostujeta tudi zgolj dva kvadratna metra), so idealne za ljubiteljske mojstre, ki radi kaj postorijo sami. V kompletu namreč dobimo prav vse potrebne elemente, le še primerno orodje potrebujemo. V Baumaxu, na primer, so pripravili tudi preprosta navodila, ki kupca korak za korakom vodijo pri sestavljanju ute.

Kaj vse bomo potrebovali, je odvisno od tega, do katere faze bomo sami sestavljali uto, načeloma pa velja, da ne bo šlo brez lesenih elementov (po navadi so to smrekovi lepljenci), lesnih zvez, ročne krožne žage, vrtalnega stroja, vijakov, žebljev, okovja za vrata in okna, ključavnice, talne obloge, strešne lepenke ali kakšne druge folije, ki ne prepušča vode, kritine (najprimernejša je lahka), žlebov in zaščitnih premazov za les.

Potem ko smo razpakirali in razvrstili vse elemente, iz tramov sestavimo podnožje in nato še okvir ute, pri čemer je treba paziti, da bodo nosilci sestavljeni pod pravim kotom. Okvir je priporočljivo zasidrati z impregniranimi podstavki, kar zagotavlja boljšo stabilnost. Če uto postavljamo na betonski plošči, okvir pričvrstimo na kovinske podstavke, svetujejo v podjetju. Nato drugo za drugim sestavimo posamezne letve in ves čas preverjamo, da so v pravilnem položaju.

Sledi nameščanje vrat in oken, če smo se odločili za uto z okensko odprtino. Pri tem ne bo odveč opozorilo, da zaščitno folijo odstranimo šele, ko montažo končamo. Če bo imela uta dvokapno streho, bodo zaključki ožjih sten sestavljali zatrep.

V že pripravljene odprtine je treba potisniti nosilce za špirovce, nato lahko streho – priporočljivo je, da ima vsaj dvajset centimetrov napušča – podeskamo. Za pritrjevanje desk lahko uporabimo žeblje ali vijake, za pritrjevanje strehe in sten pa so priporočljiva posebna kovinska in pocinkana okovja. Na koncu z okrasno letvijo prekrijemo stik med oknom in steno in namestimo strešno kritino. Najpogostejša izbira za vrtne ute je lahka bitumenska kritina.

Temeljna plošča ali temelji

Vrtna uta naj stoji na dobro pripravljeni in trdni podlagi. Na voljo imamo dve možnosti – temeljno ploščo ali temelje, v obeh primerih bo uta varna pred neposredno vlago, ki bi do lesa prodirala iz tal. Laže je izvesti temeljno ploščo, pri čemer je treba skopati 30 centimetrov globoko gradbeno jamo, jo napolniti s 15 centimetrov debelo plastjo gramoza in pokriti s plastično folijo, svetujejo v Obiju. To prekrijemo z nekaj centimetri betona, v katerega smo za večjo trdnost položili še armaturno mrežo. Manj betona bomo porabili, če se odločimo za izvedbo temeljev, ki naj bi bili globoki vsaj 60 in široki 30 centimetrov. Leseno podnožje sicer lahko postavimo tudi na peščeno nasutje ali lesen podij (vsaj deset centimetrov od tal), vendar dolgoročno to ni najboljša rešitev, opozarja Jože Kos.

Cene že izdelanih so različne

Cene vrtnih ut v prodajnih centrih s tehničnim blagom so različne. Za najosnovnejši model velikosti 120 x 120 centimetrov z elementi iz 13 milimetrov debelih smrekovih lepljencev, položno dvokapno streho in enokrilnimi vrati bo treba skupaj s podnožjem odšteti približno 250 evrov. Za debelejše stene (18 milimetrov), nekoliko večje dimenzije (190 x 130 centimetrov) in dvokrilna vrata bo treba odšteti vsaj 400 evrov. Prav vrtna hiška s stranskim oknom, dvokrilnimi vrati, snegolovom, malce nadstreška in prekrita s strešno lepenko nas bo stala že skoraj tisoč evrov.