Na voljo imamo mavčnokartonske plošče za različne namene uporabe. Na podstrešjih, ki veljajo za požarno najbolj ogroženi del hiše, je smiselno izbrati protipožarne plošče. Na poseben način okrepljen mavec v požaru zagotavlja trdnejšo povezanost strukture plošče, konstrukcija pa je zato najmanj 30 minut odporna proti ognju (protipožarni razred F30). V prostorih, kjer je veliko vlage, je najbolje uporabiti proti vlagi odporne plošče (o tem pišemo v posebnem članku), če želimo doseči boljšo zvočno izolacijo, izberemo takšne, ki skupaj s posebej oblikovanimi profili sestavljajo učinkovit sistem zvočne zaščite.

Zaključna stenska obloga

Suhomontažne stenske obloge lahko skupaj s pripadajočimi kovinskimi nosilci uporabimo kot zaključno stensko oblogo. V poštev pridejo pri novogradnjah in adaptacijah, zlasti v stanovanjih s slabo toplotno in zvočno izolacijo. Dobra rešitev so tudi tam, kjer želimo izravnati neravne zidane stene ali zakriti razpoke na njih. Preden se lotimo dela, si priskrbimo potreben material, med katerim ne smejo manjkati mavčnokartonske plošče, univerzalni nož, kovinski profili, ustrezni vijaki, fugirna masa, brusni papir, vodna tehtnica ...

Mavčnokartonske plošče lahko lepimo neposredno na zid ali vijačimo na kovinsko ali leseno konstrukcijo. V zadnjem primeru lahko prostor med oblogo in steno zapolnimo z izolacijskim materialom, s čimer poskrbimo za dodatno toplotno in zvočno izolacijo. V medprostor skrijemo tudi vse napeljave. Potem ko smo zafugirali in pravilno obdelali stike (o tem več v drugi polovici članka), se lahko lotimo zaključne obdelave površine. Ta mora biti z zafugiranimi mesti vred, ki jih po potrebi pobrusimo s finim brusnim papirjem, ravna, suha in brez prahu.

Predelna stena

Suhomontažno predelno steno izdelamo iz konstrukcije, ki je lahko iz jeklenih pocinkanih profilov ali lesena, nanjo pa z dveh strani pritrdimo oblogo iz mavčnokartonskih plošč. Kako izvedemo konstrukcijo in katero vrsto obloge izberemo, je odvisno od zahtev po stabilnosti ter zvočni, toplotni in požarni zaščiti. Za izdelavo stene potrebujemo mavčnokartonske plošče, stropne, talne in vzdolž­ne profile, vijake z zidnimi vložki, vijake za pritrditev plošč, izolacijski material, tesnilni trak, bandažirni trak, fugirno maso, univerzalni nož, pleskarsko lopatico in gladilko, vod­no tehtnico in klešče za pločevino.

Na tleh, stenah in stropu najprej označimo potek predelne stene, nato z vodno tehtnico in ravno letvijo prenesemo stenske osi na strop, pri čemer upoštevamo odprtine za vrata. S škarjami za pločevino odrežemo profile na ustrezno dolžino. Na vse profile, ki se dotikajo tal, stene ali stropa, še pred montažo nalepimo tesnilni trak, s čimer zagotovimo tesen stik in preprečimo prenašanje zvoka na mejne stene.

Stenske profile v obliki črke U pritrdimo z vložki z vijaki v tla in strop. Med dva U-profila vstavimo profile v obliki črke C. Profili naj bi bili centimeter nižji od višine prostora, s čimer se izognemo težavam pri postavljanju. Ko je konstrukcija pripravljena, začnemo oblagati prvo stran stene, in sicer s celo mavčnokartonsko ploščo. Plošče pritrjujemo z vijaki na pokončne stenske C-profile (na vodoravne U-profile jih ne pritrjujemo). Tudi plošče naj bodo centimeter nižje od višine nadstropja, saj jih bomo tako laže postavili. Ploščo skrajšamo oziroma odrežemo tako, da jo z ostrim nožem zarežemo na prednji strani, na zarezanem mestu jo prelomimo in nato na hrbtni strani prerežemo še karton. Robove poravnamo s posebnim obličem.

Naslednji korak je izvedba inštalacijskih del. V vmesnem prostoru stene je namreč dovolj prostora za električne in vodovodne napeljave, ki jih potegnemo skozi prej pripravljene luknje v pokončnih C-profilih. V mavčnokartonsko ploščo izrežemo še odprtine za stikala in vtičnice, ki naj ne bodo na obeh straneh stene na istem mestu, ampak naj bo med njimi približno 20-centimetrski zamik. Tako zagotovimo boljšo zvočno izolacijo. Vmesni prostor zapolnimo z izolacijskim materialom, ki bo zagotavljal zvočno in toplotno zaščito, nato se lotimo zapiranja stene. Oblagati jo začnemo s polovico plošče, da dobimo zamaknjene stike plošč. To je še zlasti pomembno, če se odločimo za dvojno oblogo. Stiki plošč prve in druge plasti se ne smejo prekrivati, ampak naj bodo za polovico širine plošče zamaknjeni, da dosežemo boljšo trdnost stene. Stike med ploščami in ugreznjene glavice vijakov na koncu obdelamo s fugirno maso.

Spuščeni strop

S suhomontažnimi elementi je razmeroma preprosto izdelati tudi spuščene strope, v katere lahko skrijemo električno napeljavo, napeljavo klimatskih in prezračevalnih naprav, vanje lahko vgradimo tudi toplotno izolacijo, če je zgoraj nebivalni prostor. Spuščeni strop lahko preprosto zakriva neravno površino starega ali pa je izstopajoč dekorativni element v prostoru.

Za izdelavo praviloma uporabimo kovinsko konstrukcijo iz stropnih U- in C-profilov, pri čemer je pomembno, da ne prekoračimo največje razdalje za pritrditev in razmik med profili. Na nosilni strop najprej z vijaki pritrdimo sidrna obešala. Pomembno je, da uporabimo za to primerne kline oziroma vijake. Na sidrna obešala obesimo nosilne stropne C-profile, ki jih vodoravno poravnamo s stropnimi U-profili. Če je treba, jih med seboj povežemo še s spojnimi elementi. Nosilne stropne C-profile povežemo z montažnimi, na katere prečno z vijaki pritrdimo mavčne plošče. Razmik med vijaki ne sme biti večji od 17 centimetrov. Tako kot pri predelni steni tudi pri spuščenem stropu velja, da morajo biti stiki med ploščami zamaknjeni.

Kakovostna obdelava stikov

Kakor smo že omenili, je treba stike med posameznimi ploščami in ugreznjene glavice vijakov obdelati s fugirno maso, s čimer površino pripravimo za zaključne premaze, tapete ali ploščice. Fugirno maso pripravimo po navodilih proizvajalca. Če uporabimo navadni bandažirni trak, najprej z lopatico ali gladilko nanesemo na stik sloj fugirne mase, čezenj namestimo trak in ga z lopatico pritisnemo ob maso. Samolepilni bandažirni trak pa nalepimo na suho površino čez stik, šele nato čezenj nanesemo fugirno maso. V obeh primerih nato pogladimo robove in pustimo, da se masa posuši. Morebitne majhne izbokline postrgamo z lopatico, nato pa čez stik oziroma trak enakomerno nanesemo drugo plast mase, pustimo, da se posuši, in s finim brusnim papirjem pogladimo robove. Na suhe in zbrušene fuge je treba nanesti sloj posebnega kita. Za popolnoma gladke stene je priporočljivo, da tanek sloj kita nanesemo po vsej površini stene ali pa jo premažemo s posebno emulzijo, ki zagotovi, da se bo ples­karska barva enakomerno vpijala na vseh delih, tudi na fugah.

Stiki, dilatacije in rege

Pravilno zasnovani in kakovostno izvedeni morajo biti tudi stiki med suhomontažnimi elementi in drugimi nosilnimi elementi konstrukcije stavbe. V nasprotnem primeru se lahko že leto ali dve po opravljenih delih pojavijo razpoke, ki kvarijo videz. Mavčnokartonske konstrukcije namreč brez ustrez­no izvedenih stikov in dilatacij pokajo, saj se različni materiali zaradi sprememb temperature in vlage v zraku različno raztezajo in krčijo. Šibka točka suhomontažne gradnje z razmeroma tankimi ploščami nevisoke trdnosti so torej stiki s sosednjimi betonskimi ali zidanimi elementi, pa tudi dilatacije konstrukcije objekta, katerih naloga je, da preprečujejo nastajanje razpok zaradi raztezanja in krčenja materialov.

Na stiku ometane zunanje stene in notranje stene, ki jo bomo obložili z mavčnokartonskimi ploščami, na primer, ni dovolj, da mavčne plošče zgolj prekinjamo na vseh dilatacijah in stikih nosilne konstrukcije objekta. Na vseh mestih, kjer lahko pričakujemo nastanek razpok, je treba izvesti rego. Zapolnitev rege s trajnoelastičnim kitom ni najboljša rešitev, bolje je, da na tistem mestu konstrukcije, kjer je predvidena rega, nalepimo širok samolepilni ločilni trak, ki mora po namestitvi mavčne plošče segati še približno centimeter v prostor. Plošče potem, ko jih pritrdimo, pokitamo, pri čemer moramo odrezani rob (proti regi) dodatno utrditi z armaturnim trakom. Ta bo premostil morebitne razpoke roba mavčne plošče, da se ne bodo nadaljevale do vidne površine. Po kitanju vidni del ločilnega traku odrežemo. Tudi če bo stik z leti razpokal, bo razpoka manj moteča, saj bo potekala vzdolž ločilnega traku.

Če je le mogoče, uporabimo posebne profile za suhomontažno gradnjo – zaključne profile, obrobe, dilatacije, prekrivne profile za rege –, ki omogočajo natančno izvedbo robov, robove pa zavarujejo tudi pred poškodbami. Na voljo imamo pravokotne in zaobljene profile, tudi prožne za oblikovanje neravnih robov.