Poskušali bomo preprosto odgovoriti najpogostejša vprašanja, ki jih o izolacijah in fasadah v naše uredništvo pošiljate bralci. Običajno vas bega, kakšno izolacijo izbrati, če je hiša na primer zidana iz modularne opeke, kako debela mora biti izolacija in kakšen naj bo zaključni sloj. Kaj pa izbrati, če je konstrukcija hiše iz porobetona? Vse več je tistih, ki želijo nizkoenergijsko ali celo pasivno hišo, zato želijo vedeti, kakšno izolacijo morajo izbrati, da bodo to dosegli. Prvi odgovor pa mora biti: preprostih in univerzalnih odgovorov ni.

O lastnostih materialov, fizikalnih zakonih, izbiri in še marsičem, kar je treba vedeti, preden izberemo primeren fasadni sistem za hišo, smo se pogovarjali z dvema neodvisnima strokovnjakoma, Friderikom Knezom, vodjem laboratorija za toplotno zaščito pri Zavodu za gradbeništvo Slovenije, in Miho Tomšičem, vodjem razvoja na področju gradbene fizike pri Gradbenem inštitutu ZRMK. Pregledali smo tudi kar nekaj strokovnih člankov s področja toplotne izolativnosti stavb.

Kakšni tipi fasad sploh obstajajo?

Fasadni sistemi so lahko kontaktni oziroma neprezračevani ali prezračevani. Prvi so pri nas pogostejši, sestavljeni pa iz izolacije, osnovnega ometa in zaključnega sloja. Za druge je značilno, da je med izolacijo in zaključnim slojem, ki je lahko iz stekla, lesa, opeke, pločevine …, zračna plast. Takšne fasade so običajno dražje, vendar če upoštevamo njihove gradbene in fizikalne lastnosti, zelo neproblematične. Pri individualnih hišah se žal redkeje uporabljajo. Zato smo se s strokovnjakoma pogovarjali o kontaktnih fasadah.

Zakaj moramo hišo toplotno izolirati?

Razlogov je več. Z izolacijo zagotovimo večjo trajnost gradbene konstrukcije, preprečimo njeno navlažitev in s tem poskrbimo za večje bivalno ugodje in nižje obratovalne in vzdrževalne stroške. Najpomembnejši razlog pa je, da s toplotno izolacijo zmanjšamo toplotne izgube skozi zunanje stene in tla, ki so v stiku z zemljo ter streho. Toplotne izgube nastajajo, ker toplota prehaja skozi ovoj stavbe. Toplota namreč prehaja s toplejših na hladnejša mesta; pozimi iz toplejših notranjih prostorov ven in poleti v nasprotni smeri od zunaj v hladnejše notranje prostore. Tega naravnega procesa se ne da ustaviti, lahko pa ga zmanjšamo z uporabo toplotnoizolacijskih materialov. Ti materiali so toplotno prevodni, vendar le deloma, kar pomeni, da prevajajo le določeno količino toplote, ki pa je manjša, kot če stene ne bi bile izolirane.

Kaj je toplotna prevodnost?

Je najbolj izpostavljena lastnost materiala, ki se meri v vatih na meter kelvin (W/mK) in pomeni, koliko toplote preide v sekundi skozi kvadratni meter materiala, ki je debel en meter, če je razlika temperature zraka na eni in na drugi strani en kelvin oziroma stopinja Celzija. Čim manjša je vrednost toplotne prevodnosti, tem boljši toplotni izolator je material. Med toplotne izolatorje se štejejo vsi materiali, ki imajo toplotno prevodnost manjšo od 0,10 W/mK. Vendar sodobni materiali dosegajo še bistveno nižje vrednosti, v povprečju med 0,02 in 0,05 W/mK. Fasadni sistem je običajno sestavljen iz izolacije ter zaključnega sloja, pritrjen pa je na gradbeno konstrukcijo, torej steno. Vsak element ima svojo toplotno prevodnost, in če upoštevamo še njihovo debelino, lahko izračunamo toplotno prevodnost celotne stene.

Kaj je toplotna prehodnost?

Merilo za toplotne izgube oziroma koliko toplote prehaja skozi kvadratni meter neke konstrukcije pri temperaturni razliki en kelvin, v tem primeru skozi steno. Meri se v vatih na kvadratni meter kelvin (W/m²K). Tudi pri toplotni prehodnosti velja, da mora biti čim manjša, če želimo, da bodo stene hiše čim bolj toplotno izolirane. Zdaj veljavni predpisi o toplotni zaščiti stavb predpisujejo, da toplotna prehodnost zunanjih sten ne sme biti večja od 0,6 W/m²K. Vendar se strokovnjaki strinjajo, da je to razmeroma velika vrednost, ki se bo v prihodnje zmanjšala. Z izolacijskimi materiali, ki so na voljo, zlahka dosežemo nižje vrednosti, ki so med 0,3 in 0,5 W/m²K. Za nizkoenergijske in pasivne hiše pa mora biti vrednost toplotne prehodnosti še veliko nižja.

Kako lahko izračunamo, da smo zadostili pogojem toplotne prehodnosti?

Strokovnjaki za gradbeno fiziko bodo rekli, da je izračun preprost, nekdo, ki se je s fiziko in matematiko nazadnje srečal v srednji šoli, pa se s tem nikakor ne bo strinjal. Poleg tega je treba pri izračunu upoštevati vrsto dejavnikov, zato ga raje prepustite strokovnjaku. Knez in Tomšič pravita, da so za posamezne fasadne sisteme izračuni narejeni, vrednosti pa napisane na informacijskih listih izdelkov. Pri novogradnji naj bi izračune naredili projektanti in tudi določili, katere materiale izbrati, da bodo zadostili tem izračunom.

Kateri izolacijski materiali so najprimernejši za izolacijo zunanjih sten?

Ponudba na trgu je velika. Pri nas sta še vedno najpogosteje uporabljana materiala mineralna volna, ki je lahko kamena ali steklena, ter penjeni oziroma ekspandirani polistiren, bolj znan kot stiropor. Lahko pa izberemo tudi katerega od alternativnih materialov, proizvajalci jim radi rečejo ekološki, kot so kokosova vlakna, izolacijske plošče iz lesne volne, vlaknene plošče, pluta, kokos, celuloza … Vendar je treba vedeti, da so za obloge zunanjih sten najprimernejši tisti materiali, ki so stisnjeni v obliki plošč ali lamel, zato da je pritrjevanje preprosto in učinkovito, hkrati pa morajo imeti zadostno mehansko trdnost, pravi Knez. Pri izolaciji, ki je v razsutem stanju, je pogosto težko zagotoviti, da se ne bo sesedala, in je zato primernejša za montažne konstrukcije, v katere se polni z vpihovanjem.

Kako debela naj bo izolacija?

V predpisu določena toplotna prehodnost stene se lahko doseže s 5 do 8 centimetrov debelo izolacijo, odvisno od materiala stene. Težko je kar povprek govoriti o debelini izolacije, ker je ta odvisna od značilnosti stavbe in njene lokacije. Stroka priporoča, upoštevajoč tudi cene energentov, 10 do 12 centimetrov debelo izolacijo, lahko pa je še debelejša, pravi Tomšič. Vendar s povečevanjem debeline ne bomo nujno dosegli pričakovanih prihrankov pri ogrevanju, poudarja Knez. Poleg tega je pomembna sestava celotnega fasadnega sistema in izbira gradbenega materiala, predvsem pa njegova izvedba.

Ali se izolacijski materiali razlikujejo po toplotni prevodnosti?

Razlike med njimi obstajajo, vendar so majhne. Razlike so na drugi in tretji decimalki, pravi Tomšič. Mineralna volna ima toplotno prevodnost na primer 0,032 do 0,04, stiropor pa 0,032 do 0,038 W/mK, dodaja Knez. Materiali, ki jih uporabljamo v fasadnih sistemih, imajo skoraj enako toplotno prevodnost, približno 0,038 W/mK. Vendar to niso absolutne vrednosti, na toplotno prevodnost vpliva tudi gostota materiala oziroma teža na kvadratni ali kubični meter ter vrsta drugih dejavnikov. Če bi upoštevali le to lastnost, potem bi bilo povsem vseeno, kaj bi izbrali. Sogovornika zato poudarjata, da je treba upoštevati še eno pomembno lastnost materiala, njegovo paropropustnost.

Kaj je paropropustnost in zakaj jo proizvajalci tako poudarjajo?

Tako kot toplota prehaja skozi material tudi vodna para. Pozimi je koncentracija vodne pare v ogrevanih prostorih višja kot v zunanjem zraku, zato prehaja iz notranjih prostorov ven, proces se imenuje difuzija vodne pare. Čim večja je razlika v koncentraciji na obeh straneh, tem močnejši je prehod. Če para ne more prehajati, se nabira v obliki kondenzata, zato je pomembno, da so materiali paropropustni. Natančneje pa velja, da bi morali biti na notranji steni prostora materiali z majhno paropropustnostjo, kar pomeni, da lahko paro do določene mere vsrkajo in jo pozneje oddajajo nazaj v prostor. Taka materiala sta na primer les in mavčnokartonska plošča.

Na zunanji strani stene naj bi bili materiali z višjo paropropustnostjo. Zato morajo biti pred izbiro izolacije in zaključnega sloja narejeni izračuni za difuzijo vodne pare. V projektu mora biti že določeno, kakšno naj bo zaporedje in debelina posameznih materialov, da se bo preprečila kondenzacija. Ta se lahko nabere na stiku med gradbenim materialom in izolacijo, lahko vanjo celo prodre ali pa na stiku med zaključnim slojem in izolacijo. Posledica je navlaženje materialov, lahko celo njihovo propadanje, poleg tega se lahko razvijejo plesni in alge.

Ali hiša res lahko diha?

Ponudniki fasadnih sistemov pogosto uporabljajo izraz, da bo hiša z uporabo njihovih materialov dihala. Sogovornika pravita, da je to morda pretirano, in razložita, da govorijo o procesu difuzije vodne pare. Stene torej dihajo, če vodna para lahko prehaja skoznje. Za nemoteni prehod pare res lahko poskrbimo z dobro sestavo stene, ne bo pa to dovolj, pravi Tomšič. Pomembno je tudi pravilno in redno prezračevanje ter ogrevalne navade stanovalcev. Če prostorov ne prezračujemo pravilno ali če jih neprimerno ogrevamo, še tako dober fasadni sistem ni dovolj, da bi hiša dihala.

Kako kombinirati materiale fasadnega sistema?

Kamena ali steklena volna sta bolj paropropustna materiala kot na primer stiropor. Vendar so tudi med njima razlike. Obe vrsti izolacije sta primerni za vse vrste gradbenih materialov, iz katerih so zgrajene stene. Pomembno pa je, kakšen je zaključni sloj na fasadi. Če smo se odločili za stiropor, ki je manj paropropusten, lahko izberemo katerikoli zaključni sloj. Nekoliko drugače pa je pri stiroporu, ki ima luknje, skozi katere lahko prehaja vodna para. Če je izolacija iz kamene volne, ki je zelo odprta za prehod vodne pare, pa se je treba odločiti tudi za bolj paropropusten zaključni sloj, na primer silikatni ali mineralni, v praksi zelo pogosta izbira je silikatno-silikonski zaključni sloj. Komponenta silikatov zagotavlja paropropustnost navzven, silikonska pa vodoodbojnost, tako da vodna para lahko prehaja iz notranjih prostorov, hkrati pa se prepreči pretirano navlaževanje fasadnega sistema zaradi padavin, pojasnjuje Tomšič.

Kakšne zaključne fasadne sloje poznamo?

Zaključni fasadni sloji so lahko debelo- ali tankoslojni. Pri prvih se na tanko mrežico nanese osnovni cementni omet, ko se ta posuši, pa še zaključni fasadni omet. Pri tankoslojnih je izolacija armirana s tankoslojnim armirnim ometom, vanj pa je vtisnjena armaturna steklena mrežica. Na vrhu se naredi še tankoslojni dekorativni omet. Izbiramo lahko med silikatnimi, silikonskimi, mineralnimi in akrilnimi zaključnimi sloji, zelo razširjen je tudi kombinirani silikatno-silikonski sloj. Razlikujejo se po paropropustnosti, vodoodbojnosti, prožnosti in mehanskih lastnostih.

Ne sestavljajte fasade po občutku

Strokovnjaka poudarjata, da naj posameznih plasti fasadnega sistema nikoli ne kombiniramo sami. Zelo pomembno je namreč, da so plasti med seboj združljive po fizikalnih in kemijskih lastnostih, saj bo le to omogočilo ustrezno toplotno prehodnost in paropropustnost sistema. Nekateri ponudniki imajo že sestavljene fasadne sisteme, ki to zagotavljajo, predvsem pa je pomembno, da imajo zanje pridobljeno evropsko tehnično soglasje z oznako CE. Če se odločite za kombinacijo materialov različnih proizvajalcev, je treba izbrati tiste, ki med seboj sodelujejo. Običajno proizvajalec izolacije predlaga oziroma svetuje, kateri zaključni sloj naj se uporabi. Lahko pa greste v nasprotni smeri in najprej izberete zaključni sloj, ponudnik pa naj svetuje, katera izolacija je z njim združljiva.

Kako torej izbrati?

Poleg tega, da moramo upoštevati toplotno prevodnost materiala in njegovo paropropustnost ter združljivost plasti fasadnega sistema, da bomo dosegli želene učinke toplotne zaščite, še vedno ni univerzalnega odgovora, kaj izbrati. Upoštevati je treba še vrsto drugih dejavnikov, pravita sogovornika. Vsaka hiša ima namreč svoje zakonitosti, zato je pomembno, kako je orientirana, ali stoji na prisojni ali osojni legi, kakšne so lokalne temperature, kako gosta je pozidava okoli nje, kakšna je njena konstrukcijska zasnova, kakšno je razmerje med njeno površino in prostornino. Zato je najbolje zbrati več različnih ponudb. Ponudniki naj naredijo vse potrebne izračune. Po izkušnjah Tomšiča so običajno pripravljeni narediti natančne predloge za posamezno hišo. Poleg materialov bodo določili še ustrezno debelino izolacije. Za pomoč pa lahko prosite tudi energetske svetovalce.

Zakaj je izvedba fasade tako pomembna?

Pri nestrokovni izvedbi fasade in izolacije pod njo lahko pride do odstopanja toplotne izolacije od podlage, na stiku med izolacijo in osnovnim armirnim ometom se začne razslojevanje, enaka težava se lahko pojavi na stiku med osnovnim ometom in zaključnim slojem. Lahko nastanejo tudi razpoke na zaključnem sloju. Zato se izvedbe nikar ne lotevajte sami. Za lažjo odločitev glede sistema je dobro preveriti izkušnje ponudnika, ki bo fasado izdelal sam ali pa vam bo priporočil usposobljene mojstre.

Delo in dom, 5. april 2006