»Vrata so povezana z naravno potrebo po urejanju in členjenju prostora. Beseda sama izhaja iz indoevropskega korena uer-, ki pomeni zapirati, pokriti. V različnih jezikih uporabljajo množinsko obliko besede, morda prvotno kot dvojino, saj so vrata pogosto dvokrilna. Kot arhitekturni člen so se izoblikovala v odprtino z okvirjem, pragom in vratnim krilom z okovjem. Najstarejša vrata na Slovenskem so bila pletena ali lesena, masivna, brez poslikav in rezbarij. Imela so lesen okvir in polno vratno krilo, narejeno iz širokih desk, povezanih z utori na pero,« pravi mag. Polona Sketelj, avtorica razstave Vrata, prostorski in simbolni prehodi živ­ljenja, ki je do novembra 2014 na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju. Primeri takšnih najstarejših vrat so še ohranjeni na nekaterih gospodarskih poslopjih in stanovanjskih hišah. Večina hišnih vhodnih vrat, kot še pravi avtorica razstave, je bila še v 19. stoletju enokrilnih, odpirala so se v notran­jost, medtem ko so bila dvoriščna že v 18. in 19. stoletju dvokrilna. V 18. stoletju so se postopoma uveljavila likovno oblikovana: rezljana, redkeje poslikana in kovana.

Vrata so ohranila svojo funkcionalnost

V sodobnih domovih je vrat vse manj, zlasti v bivalnem delu se vidi ta sprememba, dobivajo pa nove razsežnosti, ki so povezane z razvojem tehnologije, novimi materiali in vedno bolj zahtevnimi fizikalno-tehničnimi lastnostmi. »Z začetkom razvoja modernizma oziroma sodobne arhitekture so se prostori začeli povezovati med seboj, vendar ne na klasičen način s hodniki in vrati, ampak z zanimivejšim oblikovanjem prehajanja iz enega prostora v drugega brez vrat. A še vedno na način, da so hkrati povezani in glede na funkcionalne potrebe ustrezno ločeni. S tem se je pomen vrat zmanjšal, so pa obdržala svojo funkcionalnost, ko želimo prostore med seboj ne le vizualno, ampak zlasti zvočno ločiti,« pojasnjuje arhitekt Gašper Demšar.

Kljub temu dejstvu v nekaterih prostorih ostajajo. Še največkrat, pravi arhitekt, vrata uporabimo, ko želimo ločiti servisne prostore in sanitarije od drugih bivalnih prostorov. Tudi kopalnica je ponavadi ločena, a le takrat, ko zaradi prostorskih ali funkcionalnih omejitev ne postane del spalnega prostora. »Lahko smo še tako željni odprtosti in zračnosti, brez vrat ne gre,« pritrdi Demšar, saj je človek po naravi še vedno bitje, ki potrebuje svojo intimo. In prostore najlaže zapremo z vrati. Seveda pa jih lahko nadomesti, na primer, stena, ki jo odmaknemo in prostore med seboj povežemo, po potrebi pa jo premaknemo (zadrsamo, zavrtimo) in prostori so spet ločeni.

Izbor materiala sledi konceptu prostora

Izbor materialov vrat po Demšarjevih besedah sledi konceptu oblikovanja prostora kot del oblikovne zgodbe. Včasih želimo vrata poudariti, drugič pa želimo njihovo neopaznost. Še vedno so v ospredju lesena, pa tudi steklo in aluminij sta pogosta materiala. »Pri izbiri materialov zanje skoraj ni omejitev. Tudi vrata iz betona ali keramike so lahko zanimiv arhitekturni element. Pri tem je treba upoštevati tudi njihovo velikost in konstrukcijo, saj se tista, ki niso ustrezno tehnično izvedena, hitro začnejo kriviti in ne opravljajo več svoje osnovne funkcije,« pravi sogovornik.

Japonci po njegovih besedah oblikujejo vrata (kot drsne stene) tudi iz papirja ali tekstila, a to je drugo kulturno okolje, tamkajšnje rešitve za nas niso vedno sprejemljive, se pa lahko iz njih veliko naučimo. »Sam jih vidim bolj kot ploskovno površino, kot steno, ki v danem trenutku obstaja, v naslednjem trenutku pa že izgine v drugo steno, pod strop ali v tla. Ko so vrata zaprta, postanejo del stene, od katere jih loči samo fuga,« pojasnjuje arhitekt.

Nadstandardna višina

Za vrata se največkrat uporabljajo les, furnir, plastika, kovina, steklo in njihove kombinacije. Na primer, steklena z aluminijastimi profili. Vsak material ima prednosti in slabosti. Izbor je odvisen tudi od cenovnega razreda. Pri oblikovanju vrat proizvajalci iščejo nove rešitve, ki bi bile tehnično še bolj izpopolnjene. Iščejo možnosti skritega okovja in podbojev, poleg klasičnih materialov se pojavljajo novi, na primer umetne mase, kompoziti in usnje. Slovenski proizvajalci in ponudniki, ki so prejšnji teden predstavljali svojo ponudbo na sejmu Dom, pravijo, da velikih novosti na tem področju ni, v glavnem gre le za izpopolnjevanje obstoječih rešitev in širitev ponudbe materialov. Teh je nešteto, od masivnega lesa različnih vrst, obdelanega le z olji, z letnicami in grčami, umetnih materialov, ki posnemajo naravne in so v tem bolj ali manj prepričljivi, do furniranih. Med lesnimi vrstami je pri kupcih masivnih notranjih vrat najbolj priljubljen hrast, obdelan z olji. Toda izbira je res pestra, recimo vrata, izdelana iz deščic starih vinskih sodov. Ali vrata, ki imajo za polnilo dvojno steklo, vmes pa se po pesku in kamnih pretaka voda, kar spominja na akvarij.

Pri podjetjih, ki pogosto delajo z arhitekti, smo opazili vrata nadstandardne višine, od 280 centimetrov naprej, lahko merijo tudi do tri metre. Pri tako visokih so poleg kakovostnega polnila pomembne dobra konstrukcija, primerna ojačitev in seveda kakovostna izvedba. Takšna vrata naj bi bila tudi čim bolj zlita s stenami, kar omogoča podboj, ki je poravnan s steno, ali pa imajo skriti podboj. Ta novost omogoča veliko večjo svobodo pri ustvarjanju in oblikovanju interierja. Prav tako je pri vratih, tudi notranjih, velik poudarek na tehnično zahtevnih lastnostih, na primer ognjevarnosti.

Pomemben pečat jim da kljuka. Oblikovanje vratne kljuke ali vratnega okovja je zelo zanimiva naloga, saj govorimo o enem najbolj uporabljanih serijskih izdelkov v vsakodnevnem življenju, tega izziva se lotevajo tudi svetovna oblikovalska imena. Kljub temu jim pri notranjih vratih proizvajalci ne namenjajo toliko pozornosti kot samim vratom. Kljuke so iz različnih materialov, pri čemer ima vsak od njih prednosti in slabosti. Lahko so iz kroma, lesa, umetne mase, aluminija, medenine, celo stekla. Prav tako se uporabljajo razne nove zlitine in kompoziti. Kakšna bo kljuka, je odvisno tudi od vrat, materiala, iz katerega so izdelana, barve in druge notranje opreme.