Nujna združljivost posameznih plasti

3. 9. 2009 | Besedilo: Katarina Nemanič

fasade, zunanje stene, izolacija, dosje

Značilnosti hiše, ki jo po energijski varčnosti uvrstimo med pasivne, so zelo jasno opredeljene. Vrsta dejavnikov mora biti izpolnjenih, da potrebna toplota za ogrevanje ne preseže 15 kWh/m² na leto. Ena od bistvenih zahtev je zrakotesen zunanji ovoj s toplotno prehodnostjo zunanje stene največ 0,15 W/m²K. To vrednost je mogoče doseči z različno sestavo stene, kar pomeni, da lahko izberemo različne konstrukcijske materiale in toplotne izolacije ter zaključne fasadne sloje. Hišo lahko gradimo v masivni ali montažni izvedbi. Izbira je odvisna le od želja graditelja.

Za pasivno hišo so bistvene tri osnovne značilnosti: dovolj debela izolacija na zunanjih stenah, strehi in izolacija tal proti zemlji, vgradnja oken s trislojno zasteklitvijo in visoko učinkovit sistem prezračevanja z rekuperacijo toplote. Seveda pa na končno energijsko učinkovitost vpliva še vrsta drugih dejavnikov, med njimi so najpomembnejši zasnova konstrukcije, orientiranost hiše z velikimi okni proti jugu, zrakotesnost in kakovostna, natančna izvedba.

Od 25 do 40 centimetrov izolacije

Iz tega lahko sklepamo, da je povsem vseeno, iz katerega konstrukcijskega materiala bo hiša zgrajena ter kakšno vrsto toplotne izolacijo bomo izbrali. Pomembno je, da je debelina izolacije prilagojena podnebnim razmeram na območju, kjer bo hiša stala, in temu, ali bo grajena masivno ali montažno. Večina toplote se namreč izgubi skozi zunanji ovoj stavbe, poleti pa skozenj prodira v notranjost. S sestavo stene moramo doseči ustrezno toplotno prehodnost, ki naj ne bi bila večja od 0,15 W/m²K. V povprečju se tako vgradi 45 centimetrov izolacije na podstrešje, 25 do 40 centimetrov na zunanje stene in 20 na tla proti zemlji. Pri tem velja izpostaviti, da je zelo pomembna tudi kakovostna vgradnja toplotne izolacije brez toplotnih mostov, da preprečimo večje toplotne izgube, hkrati pa tako zagotovimo zrakotesnost zunanjega ovoja hiše.

Lahko je masivna ali montažna

Odločitev, ali graditi masivno ali montažno pasivno hišo, je prepuščena posamezniku, saj v obeh izvedbah lahko dosežemo zahtevane standarde pasivne gradnje. Kar zadeva energijsko učinkovitost, je bistvena razlika med njima v tem, da je količina toplote, ki se akumulira v zunanjih stenah, pri masivni gradnji večja kot pri montažni. Torej je pri montažni fazni zamik krajši, kar pomeni, da se poleti hitreje pregreje in pozimi hitreje ohladi. Vendar lahko to odpravimo z različnimi ukrepi. Debelina toplotne izolacije v zunanjih stenah montažnih hiš je zato nekoliko večja kot pri masivno grajenih. Izberemo lahko izolacijske materiale, kot so na primer celulozni kosmiči, ki imajo daljši fazni zamik, vgradimo materiale, ki povečajo akumulacijsko sposobnost stene. To so lahko tanjša opečnata obloga na notranji strani stene, glineni ometi ali na primer lesne vlaknenke v obliki vezanih plošč.

V tujini se v ta namen vse pogosteje uporabljajo materiali, kot so ekspandirani polistiren in mavčnokartonske plošče z vgrajenimi posebnimi snovmi, ki povečujejo fazni zamik stene. To so tako imenovani fazno spremenljivi materiali ali PCM (Phase Change Materials), za katere je značilno, da shranijo energijo, ki se sprošča v procesu spremembe agregatnega stanja iz trdnega v tekoče. Tako omogočajo shranjevanje latentne toplote. Toplota se pri sončnem sevanju čez dan akumulira v steni in se zvečer, ko se temperatura v prostorih zniža, sprošča. Z zakasnjenim prehodom toplote skozi steno v prostoru zagotovimo stalno in prijetno temperaturo brez večjih nihanj. Pri masivno grajenih hišah pa se toplota akumulira v masivni konstrukciji, ki je največkrat opečna, betonska ali iz zidakov penjenega betona, bolj znanega kot porobeton.

Pravilna izbira posameznih plasti

Pri sestavi zunanje stene ni povsem vseeno, kako kombiniramo posamezne plasti oziroma materiale. Izbrati je treba sistem, pri katerem so posamezni materiali združljivi po svojih kemijsko-fizikalnih lastnostih. Tako zagotovimo, da bo stena difuzijsko odprta, kar pomeni, da bo vodna para, ki prehaja iz toplejšega v hladnejše območje, nemoteno prehajala skozi steno. V nasprotnem primeru se lahko zadrži v eni od plasti, najpogosteje v toplotni izolaciji. Posledici sta pojav kondenzata in zmanjšanje toplotnoizolativnih lastnosti materiala.

Pri odločitvi, kakšna bo zunanja stena, je zato smiselno upoštevati tudi, kakšen zaključni fasadni sloj želimo. Izbiramo lahko med tankoslojnimi kontaktnimi fasadami in prezračevalnimi fasadami. V prvem primeru je zaključni sloj v stiku z drugimi plastmi stene. Ti sloji so lahko mineralni, akrilni, silikatni ali silikonski, lahko so tudi silikatno-silikonski. Vsak ima nekatere prednosti in slabosti, zato ni vsak primeren prav za vsako vrsto toplotne izolacije. Če smo izbrali toplotno izolacijo, za katero je značilna večja paroprepustnost, na primer kameno volno ter druge naravne materiale, mora biti tudi zaključni sloj dovolj paroprepusten, na primer silikaten. Lahko pa je silikatno-silikonski, kar zagotavlja paroprepustnost navzven in vodoodbojnost, tako da vodna para prehaja iz notranjih prostorov, hkrati pa se prepreči pretirano navlaževanje fasadnega sistema zaradi padavin. Pri za paro bolj zaprtih materialih, kot so na primer polistireni, je bolje izbrati na primer silikonski zaključni sloj.

Podobno velja, če se odločimo za prezračevano fasado. To od konstrukcijske stene s toplotno izolacijo loči nekajcentimetrski zračni kanal, narejena pa je lahko iz različnih materialov. Največkrat so to les ali vlaknocementne plošče, lahko so tudi plošče iz nerjavne pločevine ali na primer zlitine cink-titan. Pri prezračevanih fasadah se kot toplotna izolacija običajno uporabljajo naravni materiali z večjo paroprepustnostjo.

Kakovostna izvedba

Zelo pomembna je kakovostna izvedba stene in vgradnja vseh plasti. Le tako zagotovimo, da bo zunanji ovoj brez toplotnih mostov in zrakotesen. To pomeni, da mora biti gradnja natančna, posamezne plošče toplotne izolacije se morajo dobro stikati, posebno pozornost je treba nameniti vogalom in zaključkom okoli oken in vrat. Pri montažni gradnji morajo biti stiki med ploščami, ki zapirajo nosilno konstrukcijo in tvorijo votle prostore, v katerih je toplotna izolacija, zrakotesno zlepljeni oziroma nameščeni.

V naslednjem članku predstavljamo nekaj mogočih zunanjih sten, s katerimi dosežemo za pasivne hiše zahtevano toplotno prehodnost.

Delo in dom, 3. september 2009

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE