Nedavna neurja, ponekod celo z orkanskim vetrom, so naredila veliko gmotne škode na objektih. Bi se temu lahko vsaj delno izognili?

Škoda je očitno velika, delno bi se ji zagotovo lahko izognili, če bi upoštevali pravila gradbene stroke. Veter je eden od vplivov, ki ga moramo upoštevati pri projektiranju stavb in drugih objektov. Za to imamo predpise. Skupaj z drugimi vplivi, kot so sneg in drugačne obtežbe v stavbah, veter že upoštevamo pri zasnovi konstrukcije. Nujno je natančno načrtovanje in računsko preverjanje varnosti konstrukcije in njenih delov. S tem zagotovimo tako imenovano mehansko odpornost in stabilnost konstrukcije in objekta kot celote. Če želimo imeti varne objekte, je treba to storiti za vse brez izjeme. Tako načrtovane in potem po projektu zgrajene konstrukcije bodo zelo verjetno zdržale v računih predvidene vplive. Če so pri pripravi projektne dokumentacije upoštevani predpisani varnostni dejavniki, bodo z manjšimi poškodbami prenesle tudi močnejše vplive, kot so bili predvideni.

Ali graditelji upoštevajo predpise in naročijo omenjene načrte in izračune?

Žal se marsikomu zdi to početje nepotrebno, zlasti pa je za večino odveč strošek omenjenih izračunov in načrtov. Ne zavedajo se, da lahko zaradi majhnega prihranka pri pripravi projekta izgubijo neprimerno več. Neuki se zanašajo na to, da so podobne stavbe gradili že v preteklosti, in če so te trdne, bodo tudi njihove. Pozabljajo pa, da so nekdaj vedno gradili preverjeni mojstri, ki so imeli za določene vrste stavb preizkušene vzorce, po katerih so se zgledovali. Bolj šolanim se zdijo načrti in izračuni nepotrebno zapletanje, češ mojstri že vedo, kako je treba kaj narediti. Celo zakonodajalec meni, da projekt gradbene konstrukcije za pridobitev gradbenega dovoljenja za enodružinsko hišo ni potreben. Čeprav posledice nemarne gradnje po potresih in neurjih plačujemo prav vsi državljani, so to zapisali v nedavno sprejetem pravilniku o vsebini projektne dokumentacije. Upam, da bo odgovorne zadnje neurje izučilo in bodo lahkomiselno sprejeto določbo nemudoma črtali. Zadnji čas je, da prisluhnejo strokovni javnosti in omenjeni pravilnik v celoti spremenijo. Zavedati se moramo, da se v primeru, ko se objekt poruši, uniči tudi vse drugo, ki je veliko dražje od gradbene konstrukcije.

Kateri so glavni vzroki, da je ponekod z objektov odneslo ne le strešno kritino, temveč cela ostrešja?

Zelo verjetno je razlog za to neprimerna povezava med kritino in ostrešjem ali med ostrešjem in konstrukcijo stropov in zidov. Natančen odgovor bi lahko dal, če bi podrobno poznal posamezni primer. Po posnetkih sodeč gre za zelo različne primere.

Kakšne vrste kritina je najbolj odporna na močne sunke vetra? Kako lahko zagotovimo, da jih bodo prenesle tudi lažje kritine, predvsem tiste z večjo površino posameznih plošč?

Težja kritina navadno ni pritrjena na ostrešje, lažja pa naj bi bila pritrjena z žičniki ali vijaki. Težje strešnike močan veter običajno odnese s strehe, ker je njihova teža na površino strehe manjša od podtlaka vetra. Pri lažji kritini pa je nevarnost razkritja takrat, kadar so sile zaradi podtlaka večje od nosilnosti pritrditve. Celo streho ali njene dele veter odnese, če je kritina dovolj močno pritrjena na ostrešje, šibka pa je zveza ostrešja s spodnjo konstrukcijo. Podtlaku so zlasti izpostavljeni robovi strehe, najslabše je, če se podtlaku pridruži še tlak s spodnje strani, kar se lahko pojavi pri delno ali v celoti odprtih strehah. Na to moramo biti posebno pozorni pri večslojnih strehah, pri katerih je mogoč dostop vetra med sloje. Da veter ne more razkriti strehe, lahko dosežemo s pravilnim načrtovanjem in računskim preverjanjem pritrdilnih sredstev, kot so žičniki in vijaki, s katerimi je kritina pritrjena na ostrešje. Zlasti je treba upoštevati, da so sile med kritino in ostrešjem na robovih bistveno večje od sil na drugih delih strehe. Slovenski standard o vplivih vetra na konstrukcije, ki je enak evropskemu, vsebuje številne napotke, kako veter upoštevamo pri različnih oblikah objektov in streh, ter številne posebnosti, ki so značilne za vplive vetra. Tudi v času, ko so se gradili poškodovani objekti, so veljali podobni, čeprav nekoliko manj podrobni standardi.

Ali lahko iščemo vzroke tudi v samograditeljstvu in varčevanju pri izbiri kakovostnih materialov, ki sta tako značilna za Slovenijo?

Samograditeljstvo, ki ne poteka pod strokovnim vodstvom in nadzorom gradbenika, je gotovo razlog za slabšo konstrukcijsko kakovost objektov. Sicer pa se pri poškodbah objektov ob potresih in vetru običajno izkaže, da ni toliko sporna kakovost materiala, večja težava je to, da materiali niso prav uporabljeni.

Ali sodobna arhitektura in gradbena stroka dovolj upoštevata možnosti podobnih neurij, ki so značilna za Slovenijo v zadnjem času?

O tem, ali so zadnja neurja hujša od tistih, ki so jih vremenoslovci upoštevali v svojih podlagah za nacionalni dodatek k standardu o vplivih vetra, bodo lahko presodili le oni. Objektivno merilo je izmerjena hitrost vetra. Za gradbene inženirje lahko povem, da so se seznanili z najnovejšimi standardi za konstrukcije, med katere sodi tudi standard o vplivu vetra. Inženirska zbornica je v preteklem letu organizirala številne seminarje o tej problematiki. Kaj je na tem področju naredila zbornica za arhitekturo in prostor, katere člani so arhitekti, ki jim je naš zakon o graditvi objektov dal izključno pravico oblikovanja stavb, pa ne vem.

Kako bi morali načrtovati in kako graditi hiše, da bi podobno škodo v prihodnje preprečili ali vsaj omilili?

Najprej bi bilo koristno ugotoviti, kakšne so bile hitrosti vetra med zadnjim neurjem na prizadetih območjih. Upam, da so jih kje izmerili. Če to kaj vpliva na podatke, ki so bili upoštevani v standardu, bi bilo treba to popraviti. Sicer pa bi se morali držati pravil, ki veljajo pri vsakem delu. Če želimo zgraditi vsestransko kakovosten objekt, ki bo v predvideni življenjski dobi ob ustreznem vzdrževanju opravljal svoj namen, bi morali vsi, ki so udeleženi pri graditvi, tesno sodelovati že od zamisli naprej. Le tako se lahko čimbolj približamo rezultatu, ki ga pričakujeta in plačata naročnik ter širša družba.
 

Delo in dom, 23. julij 2008