Ali bo naša kopalnica »keramična« ali »lesena«, je odvisno od naših estetskih pričakovanj in volje, ki jo imamo za čiščenje in vzdrževanje. Največkrat pa je odvisno predvsem od tega, koliko lahko oziroma smo pripravljeni seči v žep. Lesene obloge, ki v kopalnici zahtevajo prav poseben postopek izdelave, predvsem pa uporabo najbolj kakovostnega lesa, lepil, fugirnih mas in drugih materialov, so precej dražje od keramičnih. V nadaljevanju predstavljamo posebnosti izvedbe obeh vrst talnih in stenskih oblog.

Kopalnica odeta v keramiko

Keramične ploščice so za kopalnice najbolj priročne, saj jim voda ne more do živega, hkrati pa je njihovo vzdrževanje preprosto. Vodnega kamna se hitro rešimo s čistili, tudi tistimi agresivnejšimi.

Ploščice polagamo po klasičnem postopku. Prvo, na kar moramo biti pozorni, je podlaga. »Pomembni dejavniki so sestava tlakov oziroma estrihov, njihova starost, vsebnost vlage, ravnost površine in stiki z drugimi materiali. Tam, kjer je neposreden stik z vodo, denimo pri prhah, pred polaganjem površino zaščitimo s hidroizolacijo,« pravi Mihael Rihar iz podjetja Genero in doda, da moramo pri večjih, obremenjenih površinah izdelati tudi dilatacije, ki jih zapolnimo s trajno elastičnim kitom. Med prostori v stanovanju, recimo med kopalnico in predsobo, namreč lahko nastane raztezek, še posebno pri talnem ogrevanju. Zato je med ploščami treba izdelati dilatacije, to je prazen prostor širine do pet milimetrov, da omogočimo materialu raztezanje in krčenje.

Izbor primernega lepila je odvisen od veliko dejavnikov. Najprej moramo vedeti, kako obremenjena bo površina, hkrati pa moramo biti pozorni na skladnost lepila s podlago. Lastnosti lepil določa vrsta veziva v njem. Pri talnih keramičnih ploščic v kopalnicah najpogosteje uporabljamo enokomponentno lepilo za običajna keramična dela z oznako C1 NPD ali lepilo za hitro izvedbo keramičnih del z oznako C1S. Za navpične površine je namenjeno lepilo z zmanjšanim zdrsom z oznako T. Za plošče večjih mer, od 40 krat 40 centimetrov naprej, uporabimo lepilo razreda deformabilnosti S1 ali razreda deformabilnosti S2, lahko pa tudi debeloslojno lepilo. Prav tako moramo lepila z ustrezno deformabilnostjo uporabiti, če polagamo keramične plošče na talno gretje, kjer je raztezanje in krčenje večje. Če želimo čim hitreje izdelati oblogo in nimamo dovolj časa, pa izberemo hitrovezna lepila z oznako F. Lepilo moramo pravilno zmešati in dosledno upoštevati navodila na embalaži. Natančno moramo odmeriti količino vode, mešati počasi in delati v dveh korakih, saj mora vmes lepilo zoreti. Da bo nanos ustrezne debeline, poskrbimo z izborom lopatice z ustreznim nazobčenjem. Najprej se prepričamo, ali je debelina lepila ustrezna, če ni, zamenjamo lopatico.

Naslednji korak je izbira ustrezne fugirne mase, s katero zapolnimo reže med ploščicami. Fugirna masa mora kompenzirati napetost in fizikalne obremenitve, hkrati pa mora biti odporna proti biološkim in kemičnim obremenitvam. V kopalnici so večje temperaturne obremenitve in higienske zahteve, zato izberemo dvokomponentne fugirne mase na osnovi epoksidnih smol in tesnilne mase na podlagi poliuretanov. »Konec delo krasi, je star pregovor, ki še kako velja pri izdelavi oblog iz keramičnih ploščic in kamna. Fuge zaradi svoje dekorativnosti poudarijo in še obogatijo njihov videz. Naročniku takoj padejo v oči in so pri predaji opravljenih del vedno deležne pozornosti. Zato morajo biti fuge kakovostno izvedene, da bo njihov pregled potekal v obojestransko zadovoljstvo,« poudarjajo strokovnjaki iz Mapeia. Fuge na epoksidni osnovi in dilatacijske rege imajo pomembno tehnološko vlogo, ki jo moramo jasno določiti že v fazi načrtovanja. »Poleg arhitekture, lege in namembnosti prostora moramo za pravilno dimenzioniranje fug in velikosti dilatacijskih polj ter za izbor naj­ustreznejše fugirne in tesnilne mase upoštevati tudi vrsto in dozorelost podlage ter vrsto in format obloge. Ne smemo pozabiti, da se vse vidne in prikrite napake s podlage prenašajo na zaključno oblogo, torej tudi v fuge in dilatacijske rege,« opozarjajo v Mapeiu. Običajni standard za širino fug je približno dva milimetra, pri večjih ploščah pa približno štiri milimetre. Ne smejo biti ožje, se pravi široke okoli enega milimetra, saj bi to lahko povzročilo odstopanje ploščic, prav tako ne preširoke. Pri talnem gretju pa naj bodo fuge široke tri do štiri milimetre.

Kadar ne polagamo keramičnih ploščic, temveč les, lesene plošče položimo drugo zraven druge brez razmika med njimi. Če pa vseeno želimo fuge, so prav tako lahko široke zgolj od dva do štiri milimetre.

Les v kopalnici

»Les se v kopalnicah uporablja že stoletja, vendar ne pri nas, kjer je bolj v uporabi šele od leta 2000. Voda in les v osnovi ne gresta skupaj, saj prva negativno vpliva na drugega. Tistim, ki se vseeno odločijo les, pa priporočamo vrste, ki so najbolj obstojne in stabilne, kot so tikovina iz Burme in drugih delov Azije, doussie, iroko, afrormosia, palisander in podobno, primeren pa je tudi les hrasta ali jesena,« pojasni Ljubo Borovnik iz Parketnega centra Megakop.

Da les v vlažni kopalnici ne bi zgnil ali se začel napenjati, mora biti celoten postopek, od izbora obloge in lepila do zaključnih del, izveden kar najbolj kakovostno. Dobro je, da prej pretehtamo, kakšne so naše življenjske navade, saj je največja težava vzdrževanje lesa v prvotnem stanju. Če imamo veliko obiskov in če veliko škropimo z vodo, je bolje, da uporabimo keramiko, saj je les občut­ljiv na vodo, še bolj pa na sečno kislino. Če vseeno vztrajamo pri lesu, moramo vedeti, da ga je teže čistiti, ko se nabere vodni kamen, saj ne smemo uporabljati agresivnih čistil. Prav tako je pomembno, da je v prostoru dober pretok zraka. Če že nimamo okna, je smiselno, če vgradimo ventilator. Najbolj primeren je tikov les, ki že naravno vsebuje veliko olja, zato je primeren za vlažno okolje. »Treba je upoštevati tudi konstantno vlago lepila. Za takšne prostore moramo uporabiti najbolj kakovostne materiale in najboljša lepila. Pri nas za zelo zahtevne projekte zahtevamo uporabo enokomponentnega silikonskega lepila, ki je med najdražjimi na trgu, drugače ne damo garancije,« poudari Ljubo Borovnik. Pogojno lahko v nekaterih primerih uporabimo tudi kakovostno dvokomponentno poliuretansko lepilo. Mihael Rihar pa doda: »Pri lesu vedno uporabimo silikonska lepila, saj je silikonska masa bolj fleksibilna in dopušča več raztezanja in krčenja. Silikonska lepila uporabimo tudi, če gre za lesena tla, obložena z mavčnokartonskimi ploščami. Pri parketu pa lahko uporabimo tudi enokomponentno plastoelastično lepilno maso.«

Načeloma lahko v les oblečemo celotno kopalnico, stene, tal in celo rob kopalne kadi. »Vendar mora biti tam, kjer je neposredno voda, les lakiran z laki, ki so namenjeni za barke, ali premazan s posebnimi olji za lesene pode in pohištvo,« razloži Ljubo Borovnik, ki še pove, da morajo marsikdaj zavrniti stranko z željami, ki ne ustrezajo tehničnim zahtevam. Recimo, kadar želi kdo uporabiti cenejše lepilo, da bi privarčeval, a bo imela lesena obloga zaradi tega krajšo življenjsko dobo. Kvadratni meter kakovostno izdelanega lesenega poda v kopalnici namreč stane približno 300 evrov, toda tako izdelana talna obloga lahko zdrži več generacij. Prav zato za uporabo lesa in vzdrževanje veljajo posebne zahteve, kot so pomivanje s čistili, ki so namenjena za oljene lesene obloge, redno mazanje z zaščitno tekočino, ponovno oljenje parketa ob obrabi, vzdrževanje ustreznih klimatskih razmer in podobno. Relativna zračna vlažnost mora biti od 45 do 65 odstotkov. Še več zahtev pa je, če želimo pod les vgraditi talno gretje. Kljub temu Borovnik opaža, da se uporaba lesa v kopalnici v zadnjih letih širi, saj se je zanj odločilo že kakšnih 20 odstotkov slovenskih gospodinjstev: »Predvsem se les v kopalnici uporablja za pohištvo in tla, manj za stene.«