5. 3. 2015 | Besedilo: Sebastijan Ozmec | Fotografije: arhiv podjetja
Obloge v kopalnici: Les le, če je izdelava kakovostna
5. 3. 2015 | Besedilo: Sebastijan Ozmec | Fotografije: arhiv podjetja
Časi, ko smo tla in stene kopalnic vse do stropa oblagali s keramičnimi plaščicami, so minili. Keramika zaradi odpornosti proti vodi in vlagi ter lažjega vzdrževanja še vedno prevladuje, vendar v kombinaciji z zidnimi barvami. Te so primerne povsod tam, kjer stena ni v neposrednem stiku z vodo. Vse več ljudi pa se v zadnjem desetletju odloči tudi za les, ki doda kopalnici pridih ekskluzivnosti. Pojavlja se predvsem kot talna obloga in manj kot stenska.
Ali bo naša kopalnica »keramična« ali »lesena«, je odvisno od naših estetskih pričakovanj in volje, ki jo imamo za čiščenje in vzdrževanje. Največkrat pa je odvisno predvsem od tega, koliko lahko oziroma smo pripravljeni seči v žep. Lesene obloge, ki v kopalnici zahtevajo prav poseben postopek izdelave, predvsem pa uporabo najbolj kakovostnega lesa, lepil, fugirnih mas in drugih materialov, so precej dražje od keramičnih. V nadaljevanju predstavljamo posebnosti izvedbe obeh vrst talnih in stenskih oblog.
Kopalnica odeta v keramiko
Keramične ploščice so za kopalnice najbolj priročne, saj jim voda ne more do živega, hkrati pa je njihovo vzdrževanje preprosto. Vodnega kamna se hitro rešimo s čistili, tudi tistimi agresivnejšimi.
Ploščice polagamo po klasičnem postopku. Prvo, na kar moramo biti pozorni, je podlaga. »Pomembni dejavniki so sestava tlakov oziroma estrihov, njihova starost, vsebnost vlage, ravnost površine in stiki z drugimi materiali. Tam, kjer je neposreden stik z vodo, denimo pri prhah, pred polaganjem površino zaščitimo s hidroizolacijo,« pravi Mihael Rihar iz podjetja Genero in doda, da moramo pri večjih, obremenjenih površinah izdelati tudi dilatacije, ki jih zapolnimo s trajno elastičnim kitom. Med prostori v stanovanju, recimo med kopalnico in predsobo, namreč lahko nastane raztezek, še posebno pri talnem ogrevanju. Zato je med ploščami treba izdelati dilatacije, to je prazen prostor širine do pet milimetrov, da omogočimo materialu raztezanje in krčenje.
Naslednji korak je izbira ustrezne fugirne mase, s katero zapolnimo reže med ploščicami. Fugirna masa mora kompenzirati napetost in fizikalne obremenitve, hkrati pa mora biti odporna proti biološkim in kemičnim obremenitvam. V kopalnici so večje temperaturne obremenitve in higienske zahteve, zato izberemo dvokomponentne fugirne mase na osnovi epoksidnih smol in tesnilne mase na podlagi poliuretanov. »Konec delo krasi, je star pregovor, ki še kako velja pri izdelavi oblog iz keramičnih ploščic in kamna. Fuge zaradi svoje dekorativnosti poudarijo in še obogatijo njihov videz. Naročniku takoj padejo v oči in so pri predaji opravljenih del vedno deležne pozornosti. Zato morajo biti fuge kakovostno izvedene, da bo njihov pregled potekal v obojestransko zadovoljstvo,« poudarjajo strokovnjaki iz Mapeia. Fuge na epoksidni osnovi in dilatacijske rege imajo pomembno tehnološko vlogo, ki jo moramo jasno določiti že v fazi načrtovanja. »Poleg arhitekture, lege in namembnosti prostora moramo za pravilno dimenzioniranje fug in velikosti dilatacijskih polj ter za izbor najustreznejše fugirne in tesnilne mase upoštevati tudi vrsto in dozorelost podlage ter vrsto in format obloge. Ne smemo pozabiti, da se vse vidne in prikrite napake s podlage prenašajo na zaključno oblogo, torej tudi v fuge in dilatacijske rege,« opozarjajo v Mapeiu. Običajni standard za širino fug je približno dva milimetra, pri večjih ploščah pa približno štiri milimetre. Ne smejo biti ožje, se pravi široke okoli enega milimetra, saj bi to lahko povzročilo odstopanje ploščic, prav tako ne preširoke. Pri talnem gretju pa naj bodo fuge široke tri do štiri milimetre.
Kadar ne polagamo keramičnih ploščic, temveč les, lesene plošče položimo drugo zraven druge brez razmika med njimi. Če pa vseeno želimo fuge, so prav tako lahko široke zgolj od dva do štiri milimetre.
Les v kopalnici
»Les se v kopalnicah uporablja že stoletja, vendar ne pri nas, kjer je bolj v uporabi šele od leta 2000. Voda in les v osnovi ne gresta skupaj, saj prva negativno vpliva na drugega. Tistim, ki se vseeno odločijo les, pa priporočamo vrste, ki so najbolj obstojne in stabilne, kot so tikovina iz Burme in drugih delov Azije, doussie, iroko, afrormosia, palisander in podobno, primeren pa je tudi les hrasta ali jesena,« pojasni Ljubo Borovnik iz Parketnega centra Megakop.
Načeloma lahko v les oblečemo celotno kopalnico, stene, tal in celo rob kopalne kadi. »Vendar mora biti tam, kjer je neposredno voda, les lakiran z laki, ki so namenjeni za barke, ali premazan s posebnimi olji za lesene pode in pohištvo,« razloži Ljubo Borovnik, ki še pove, da morajo marsikdaj zavrniti stranko z željami, ki ne ustrezajo tehničnim zahtevam. Recimo, kadar želi kdo uporabiti cenejše lepilo, da bi privarčeval, a bo imela lesena obloga zaradi tega krajšo življenjsko dobo. Kvadratni meter kakovostno izdelanega lesenega poda v kopalnici namreč stane približno 300 evrov, toda tako izdelana talna obloga lahko zdrži več generacij. Prav zato za uporabo lesa in vzdrževanje veljajo posebne zahteve, kot so pomivanje s čistili, ki so namenjena za oljene lesene obloge, redno mazanje z zaščitno tekočino, ponovno oljenje parketa ob obrabi, vzdrževanje ustreznih klimatskih razmer in podobno. Relativna zračna vlažnost mora biti od 45 do 65 odstotkov. Še več zahtev pa je, če želimo pod les vgraditi talno gretje. Kljub temu Borovnik opaža, da se uporaba lesa v kopalnici v zadnjih letih širi, saj se je zanj odločilo že kakšnih 20 odstotkov slovenskih gospodinjstev: »Predvsem se les v kopalnici uporablja za pohištvo in tla, manj za stene.«