V projektu morajo biti prikazani tudi detajli stikov elementov ostrešja in pritrjevanja celotnega ostrešja na konstrukcijo. Za vse našteto so potrebni natančni izračuni, s katerimi se preverja varnost konstrukcije in njenih posameznih delov, to pa je hkrati edini način, da zagotovimo mehansko odpornost konstrukcije in stabilnost objekta. Ostrešje je namreč nosilni del strehe, ki na zgornji strani nosi kritino, na spodnji strani pa si sledijo vsi toplotno- oziroma zvočnoizolacijski sloji. Ti se končajo z zaključno stropno oblogo, če so pod njo bivalni prostori, ali s sekundarno kritino, če podstrešje ni naseljeno.

Pravilno pripravljen les

Ko gre za lesena ostrešja, takšnih je pri nas največ, je zelo pomembno, katero vrsto lesa uporabimo. Primerne so namreč le tiste, ki ohranjajo svoje fizikalne lastnosti v daljšem časovnem obdobju, saj naj bi ostrešje zdržalo vsaj več desetletij. Najpogosteje se uporablja smrekov, bolj redko (zaradi visoke cene) pa macesnov ali hrastov les. Vsekakor je zelo pomembno, da je zdrav; če uporabimo tak­šnega, ki ga je napadel lubadar, denimo, kons­trukcija ne bo trajala trideset in več let.

Les za ostrešje mora biti pravilno posekan, razžagan, posušen in ne nazadnje pravilno vgrajen. V njem ne sme biti več kot 18 odstotkov vlage, opozarja Marko Štirn iz podjetja Damahaus in doda, da je najboljša zaščita za naravno sušenega borova sol, medtem ko so lepljenci že termično obdelani. Posamez­ne lamele lepljenega lesa lahko vsebujejo 12 odstotkov vlage, pri čemer je pomembno, da je vsebnost vlage v posameznih lamelah enaka, da pozneje delujejo z enako intenzivnostjo, saj je les občutljiv na vremenske vplive. Največji sovražnik lesa so zajedavci, ki ga lahko toliko poškodujejo, da postane ostrešje neuporabno. Pred delovanjem lesnih gliv in insektov ga zato zaščitijo z impregnacijo, z zaščitnimi sredstvi pa zmanjšujejo njegovo gorljivost. Zaščita s fungicidnimi in insekticidnimi premazi je nujna zlasti na tistih delih ostrešja, ki so izpostavljeni vremenskim vplivom.

Ustrezno dimenzionirano

Ostrešje mora biti ustrezno dimenzionirano za različne obremenitve, ki bodo delovale nanj. In teh ni malo. Strešna konstrukcija mora namreč zdržati lastno težo, težo kritine, obtežbe zaradi snega in vetra. Na splošno velja, da naj bi običajna streha z leseno kons­trukcijo prenesla 260 kilogramov na kvadratni meter, pri čemer 35 kilogramov predstavlja sama konstrukcija, 60 kg kritina (opečna), 80 kg sneg, 45 kg veter in 40 kilogramov na kvadratni meter notranjost strehe. Če nameravamo na streho namestiti sprejemnike sončne energije za pripravo tople vode ali sončno elektrarno, pa je treba razmišljati tudi o tej dodatni teži.

V Sloveniji je večina ostrešij načrtovanih tako, da za namestitev sončne elektrarne na streho niso potrebne dodatne ojačitve ali večji posegi, pravi Bogdan Francelj iz podjet­ja Plan-net. Problematična so lahko le stara ostrešja. Pri teh je zato treba zamenjati kak­šno oporo in strešno kritino, saj je življenjska doba elektrarne tudi več kot 30 let. Obremenitev strehe zaradi sončne elektrarne je po njegovih besedah približno 19 kilogramov na kvadratni meter, enako velja za poslovne objekte, če podkonstrukcijo sončne elekt­rarne vijačimo v osnovno konstrukcijo. Če podkonstrukcije ne vijačimo, ampak jo samo polagamo na streho (to velja za ravne strehe in strehe z majhnim naklonom), je treba to dodatno obtežiti. Natančno težo obtežitve podkonstrukcije pa določi statik glede na vet­rovno območje, doda sogovornik.

Pri načrtovanju strehe je torej nujen statični izračun vseh nosilnih elementov, ki mora upoštevati že omenjene obremenitve. Za pravilno dimenzioniranje ostrešja in skeletnih konstrukcij so na voljo različna programska orodja, ki pa jih je treba znati uporabljati, opozarja Štirn. Če konstruktor lesenega ostrešja (ali lesenega skeleta, če gre za skeletno hišo) pozabi na vtiske in stiskanje lesa, se lahko ostrešje začne posedati, kar povzroči poznejše deformacije na zaključnih oblogah v bivalnih prostorih pod streho, pravi sogovornik. Med najpogostejšimi napakami pri načrtovanju omeni še prevelike povese (razpoke v stropih), premalo močno vpetje v samo konstrukcijo hiše, napačno izvedene prehode različnih ravnin, zaradi česar streha začne zamakati in podobno. Konstruktor mora torej imeti hkrati dovolj znanja, da združi poznavanje in obnašanje lesa v različnih vremenskih razmerah z obdelavo in načinom vgradnje. Pri tem ni pomembno, ali načrtuje ostrešje za zidano ali leseno skeletno hišo.

Preden namestimo sončno elektrarno

Posledice slabega načrtovanja in nestrokovno opravljenega dela se kaj hitro pokažejo, če ne prej, ob močnejših neurjih. To velja tako za novogradnje kot sanacije, še zlasti ker na strehe vedno pogosteje nameščamo dodatne elemente, kot so sprejemniki sončne energije in fotovoltaični moduli.

V kakšnem stanju je ostrešje, običajno preverimo, ko se lotimo menjave kritine. Takrat to tudi najlaže storimo, saj v večini primerov odstranimo staro kritino. Če je les ostrešja poškodovan, je treba zamenjati vse poškodovane dele, ne glede na vzrok poškodb (insekti, zamakanje, preobremenitve), saj vsaka poškodba zmanjšuje njegovo nosilnost. Če smo izbrali novo kritino, ki je težja od stare, in če nameravamo spreminjati konstrukcijo ostrešja, kar vpliva na njegovo trdnost in nosilnost, je nujna izdelava načrta s statično presojo.

Pred namestitvijo sončne elektrarne na obstoječo streho je treba preveriti starost in kakovost obstoječe kritine ter kakovost in jakost strešnih nosilcev, svetuje Bogdan Francelj. Če statik izračuna, da obstoječa konstrukcija ni dovolj močna, se predvidijo in vgradijo dodatni nosilci (kovinski ali leseni), vendar je teh primerov bolj malo. Po besedah Boštjana Černeta iz Trima na streho nameščeni fotonapetostni moduli sicer pomenijo dodatno obremenitev strehe in strešne konstrukcije, vendar je ta razmeroma majhna v primerjavi z drugimi obremenitvami. Poleg tega je večina ostrešij načrtovanih tako, da dodatne ojačitve niso potrebne. Je pa treba preveriti druge elemente na strehi, kot so dimniki, zračniki in antene. Nosilnost strešne konstrukcije mora projektant preveriti tudi pri novogradnji.

Za vse vrste kritine

Sončno elektrarno lahko namestimo na vse vrste kritine, le da je pri nekaterih potrebnega več znanja in spretnosti za pritrditev nosilcev podkonstrukcije. Ta je sicer potrebna za klasične fotonapetostne module, pravi Boštjan Černe, medtem ko so moduli integrirane sončne elektrarne pritrjeni neposredno na zunanjo površino panela in dodatna podkonstrukcija ni potrebna. Je pa treba za različne vrste kritine uporabiti ustrezne nosilce in pritrdilni material, doda Bogdan Francelj.

Toplotna izolacija ne predstavlja težav za sončno elektrarno, torej lahko uporabimo izolacije v skladu z veljavnimi predpisi in standardi. Vsaka elektrarna pa potrebuje zračni most za optimizacijo delovanja, še opozorita sogovornika.

Sprejemniki sončne energije oziroma kolektorji za ogrevanje sanitarne vode in podporo ogrevanju so za streho manjša obremenitev kot sončna elektrarna, saj je skupna teža solarnega sistema manjša od betonske ali opečne kritine, pravi Vide Boltez iz podjetja Bramac. Kljub temu je treba pred njihovo namestitvijo preveriti, kako sta ohranjeni kritina in lesena konstrukcija, pozabiti ne smemo niti na druge strešne elemente. Ovira za namestitev kolektorjev pa je lahko drevo v bližini hiše, ki čezmerno senči streho, doda sogovornik.

Zelo pomembno je, da so kolektorji pravilno nameščeni in pritrjeni po navodilih proizvajalca. Vgradni kolektorji se privijačijo na strešno konstrukcijo, pri čemer je treba natančno obdelati stik med kritino in obrobo kolektorja, saj le tako lahko preprečimo zacejanje vode. Pri zunanjih pa se za vrsto nosilnega materiala odločijo glede na vrsto kritine – za strešnike so priporočljive kljuke, za jeklene kritine je priporočljivo uporabiti vijake, pojasni sogovornik in še enkrat poudari, da morajo biti nosilni elementi pravilno nameščeni, pri čemer ne smejo pritiskati na kritino, sicer ta lahko tudi razpoka.