Prenova starih hiš je povezana z ozdravitvijo poškodb, ki so jih povzročili različni dejavniki, preureditvijo in prilagoditvijo prostorov sodobnim zahtevam bivanja in pogosto tudi statično utrditvijo. Mogoče so tudi dopolnitve arhitekturnega videza, vendar le kot kakovostna nadgradnja obstoječega, izvirnega. Prav dodajanje novega že domišljeni obliki, naj bo to stavbna celota ali le njena podrobnost, je v sklopu prenovitvenih del najodgovornejše in najzahtevnejše opravilo. Od snovalca namreč zahteva poleg strokovnega znanja tudi veliko rahločutnosti in umetniške nadarjenosti.

Zgledno prenovljene, a le redke naseljene

Na severovzhodu Slovenije so v urejenih vaseh med vinskimi goricami nekdaj prevladovale lesene in s slamo krite pritlične in vrhkletne hiše, ki so bile po tlorisu stegnjene ali v obliki črk L ali U, zdaj pa jih je ohranjenih zelo malo. Med skrbno obnovljenimi prevladujejo spomeniško zavarovane, ki so tudi muzejsko urejene, medtem ko le v redkih teče sodobno življenje. Med izjemami je Vidičeva hiša, skrita za vrsto topolov, nanizanih na slemenu vzpetine med Svetim Jurijem in Gornjo Radgono. Opazovalca iz doline opozarja nanjo svetlikanje zamolklo zlate slamnate kritine.

Objekt, ki ga je leta 1962 po svojih prednikih podedovala družina Vidic, je pritlična stavba, v kateri so stanovanjski in gospodarski prostori razporejeni v obliki črke L in je izdelana (»scimprana«) iz lesenih tramov, ometana z ilovico, prepleskana z apnenim belilom in pokrita s široko slamnato kritino. Po pripovedovanju je bila hiša tedaj v zelo slabem stanju. Njenim zadnjim stanovalcem so namreč življenjske moči pošle in iz naravnih avtohtonih gradiv sestavljena stavba, ki potrebuje sprotno nego in skrbno vzdrževanje, je začela vidno propadati. Slamnato streho je prekril mah, veter jo je zlasti na slemenu močno načel in ometi, ki jih ni nihče obnavljal, so razpadali. Vlaga in voda sta razjedali in uničevali nezaščiteno leseno gradivo.

Prvo srečanje dedičev z njo ni bilo spodbudno. Zaradi zelenosive in razpadajoče slamnate strehe in enako obarvanih in vlažnih zidov se je zdela še nižja in manjša, bila je, kakor je nekoč zapisal Miško Kranjec, podobna bledemu dekletu z žalno ruto. Toda prav ta mehka, lirična podoba propadajočega objekta, brez vode in elektrike, je vplivala, da sta se akademski slikar Janez Vidic in njegova žena Ida odločila, da ga obdržita in rešita propada. V njem sta si uredila drugo bivališče za delo in počitek, povsem drugačno od mestnega.

Obnova je bila temeljita. Popravili so leseno stavbno konstrukcijo in notranjost prilagodili novi uporabi. Najbolj je bilo uničeno ostrešje, manj stropne konstrukcije, do lesenih sten za debelimi ometi pa je bil zob časa prizanesljiv. Vse poškodovane dele lesene strešne in stropne konstrukcije so nadomestili z novimi lesenimi elementi, medtem ko so lesene stene le dobro očistili in jih osušili. Čiste in suhe so spet zaščitili s tradicionalno izdelanim ometom, z zmesjo ilovice in senenega drobirja. Tik nad tlemi, do višine šestdeset do osemdeset centimetrov, pa so tradicionalno izdelan omet zunanjih sten zamenjali s sodobnim. Tako so se odločili zaradi pljuskov meteorne vode in ptičev, ki po starem izdelan omet uničujejo z neutrudnim iskanjem senenega drobirja, posebno če stavba ni stalno naseljena. Zmes za izdelavo ometa so jim pripravili v tovarni kremena in specialnega gradbenega materiala v Puconcih. Ker je v njem prevladovalo apneno vezivo, so ga utrdili z armaturno mrežo. Ometane ploskve – splet tradicionalnega in sodobnega saniranega ometa – so polepšali z opleskom apnene bele in modre barve. Z modro so pobarvali pas saniranega ometa, ki stavbo loči od zemlje. Ozdravljeno in polepšano ostenje ter popravljeno ostrešje so prekrili s kritino iz ržene slame.

Obnovili so tudi dimnik, v notranjost pa napeljali vodo in elektriko. Hidroizolacija ni bila potrebna, ker stoji hiša na grebenu, od koder voda naravno odteka. Tudi okenski in vratni okvirji ter okenska in vratna krila niso bili toliko poškodovani, da bi bila potrebna izdelava replik. Le skrbno so popravili odkruške, tako da več kot sto trideset let staro pohištvo – o njegovi starosti priča letnica 1870, vrezana v nosilni tram stropa – še vedno opravlja svoj namen. Ohranili so tudi lesene tlake in jih le tu in tam nadomestili z novimi. Starodoben in zdaj neuporaben tlak iz zbite zemlje v veži in kuhinji so nadomestili z žgano opeko.

»Ohrani original!«

Namembnost osrednjih prostorov v stanovanjskem delu objekta je ostala nespremenjena, gospodarski prostori pa so dobili zaradi drugačnega načina dela in življenja novih prebivalcev nove funkcije. Tu so uredili delovni prostor – slikarski atelje, sanitarije, shrambo, garažo in prostor za shranjevanje vrtnega orodja.

»Ohrani original« sta bili besedi, ki sta v času prenove odzvanjali na dvorišču in zaradi katerih so delavci zmajevali z glavo in ju imeli za muhavost umetnika in njegove žene. Z novimi so zamenjali samo zelo poškodovane dele stavbne konstrukcije in njene nepremične opreme. Nič drugače ni bilo s premično notranjo opremo. Obnovili in ohranili so vse uporabno, predmete, ki jih je bilo mogoče obnoviti in ohraniti: od posameznih kosov pohištva do stare ure na uteži, lesene in keramične posode in drugega, brez česar si ni mogoče zamisliti bivanja v »iži« (osrednjem dnevnem in družabnem prostoru), »mali iži« (kamri, namenjeni spanju) in kuhinji.

Toda pozornosti ne pritegne samo kakovostna prenova hiše, ki je zaradi naravnega gradiva, okolju prilagojene arhitekture, ukrojene po človekovi meri, in stare, tople notranje opreme postala lepo in prijetno počitniško bivališče. V odlično oblikovano in smiselno arhitekturo je slikar Janez Vidic, za dogajanje okrog sebe občutljiv umetnik, vključil izvirno poslikavo. Z nezmotljivo risarsko potezo, dekorativnostjo in njej dodanim humorjem je okrasil posamezne stavbne člene v notranjosti in mnoge elemente notranje opreme. Temen sajast strop se je v njegovi likovni domišljiji šegavo spremenil v nočni ples čarovnic. Ozračje v kuhinji pa še malo ni strašljivo, kajti njihove podobe so ljubeznive.

Na vegastih plankah, sijočih okenskih šipah, na vidnih lesenih konstrukcijskih členih in belih notranjih zidovih naslikani motivi izražajo slikarjevo naklonjenost do vrednot preprostega kmečkega okolja. Še več, njegov stavbni okras, prežet s starimi ornamenti in starožitnimi temami, povezuje preteklost s sedanjostjo, saj ohranja spomin na ljudske rezbarje in podobarje, ki so tod še nedavno lepšali lesene, pa tudi zidane domačije. In prav zaradi mnogih okrašenih stavbnih detajlov, iz katerih žari avtorjevo občuteno doživljanje blago vzvalovljene pokrajine Slovenskih goric in vanjo vpete kmetiške resničnosti, je Vidičeva cimprača še bolj domača in še bolj povezana z okoljem.

Delo in dom, 24. november 2010