Podstrešni prostor, ki ga želimo preurediti v bivalnega, mora izpolnjevati nekaj zahtev. Pri starejših hišah je treba pregledati, v kakšnem stanju je strešna konstrukcija, pomembna pa sta tudi naklon in oblika strehe. Od slednjega je odvisno, na kolikšnem delu celotne površine mansarde je višina stojna, torej vsaj 230 ali 240 centimetrov od tal do stropa. Pri novogradnjah navedenih zahtev ni težko izpolniti, saj je izkoriščeno podstrešje načrtovano že v projektni dokumentaciji.

Ne glede na to, ali gre za ureditev bivalnih prostorov na podstrešju starejše hiše ali v novogradnji, mora biti ostrešje pravilno izvedeno in zadosti toplotno izolirano. Prerez ostrešja od strešnikov proti notranjosti mora biti sestavljen iz zračnega kanala, sekundarne kritine, toplotne izolacije, parne ovire ali zapore in zaključne stropne obloge, pojasni Matjaž Eržen, energetski svetovalec iz kranjske svetovalne pisarne Ensvet, ki deluje v okviru Gradbenega inštituta ZRMK. Dodaja, da je zelo pomembno dvoje: izbira kakovostnih materialov in natančna, kakovostna izvedba.

Sekundarna kritina

V prvem koraku je treba na škarnike pritrditi sekundarno ali rezervno kritino. Ta deluje kot dodatna zaščita toplotne izolacije in notranjosti ostrešja pred navlažitvijo ter pred vetrom in vdorom hladnega zraka. Vedno namreč obstaja možnost, da voda prodre v notranjost zaradi slabo nameščenega ali poškodovanega strešnika. Mesta, kjer se to lahko zgodi, so tudi pri vijakih, če so strešniki vijačeni, razlaga Eržen. Vendar je treba poudariti, da sekundarna kritina ni nepredušna zapora, ki bi popolnoma preprečila prehod vodne pare. Izbrati je treba materiale, ki so paroprepustni. S tem zagotovimo, da bo morebitna vlaga, ki bi iz prostorov prodrla v sloj toplotne izolacije, lahko skozi sekundarno kritino prešla ven. V nasprotnem bi se zadržala v toplotni izolaciji, kar pa bi lahko ob večji količini vlage pomenilo poslabšanje toplotnoizolativnih lastnosti materiala. Če se kljub temu odločimo za paroneprepustno sekundarno kritino, je treba med njo in toplotno izolacijo narediti nekaj centimetrov zračnega kanala, skozi katerega se lahko odvaja vlaga.

Eržen pravi, da se v zadnjem času kot sekundarna kritina največkrat uporabijo različne paroprepustne folije. Pritrdijo se neposredno na škarnike, posamezne plasti pa se morajo prekrivati za 15 centimetrov. Na stikih morajo biti obvezno lepljeni s posebnimi paroprepustnimi lepilnimi trakovi. Tako zagotovimo, da voda in veter nikjer ne bosta našla poti v notranjost. Druga možnost je, da za sekundarno kritino izberemo lesne vlaknenke. To so trde plošče, ki se polagajo druga ob drugi po sistemu utora in peresa, zato pri njih dodatno tesnjenje oziroma lepljenje ni potrebno. Eržen še pravi, da z vlaknenkami povečamo toplotno stabilnost strehe. zaradi načina polaganja so vetrotesne, nekoliko pa povečajo tudi toplotno izolativnost. Tretja možnost je kombinacija navadnih lesenih desk in paroprepustne folije, pri čemer se na škarnike namestijo deske, čez te pa se napne folija. Tudi lesene deske pripomorejo k večji toplotni stabilnosti mansarde.

Zračni kanal pod strešniki

V naslednjem koraku je najbolje položiti strešno kritino. Med sekundarno kritino in strešniki pa je treba narediti zračni kanal. S tem zagotovimo, da lahko vlaga iz notranjosti skozi paroprepustno folijo pride v ta kanal in naprej na prosto. Takšnemu sistemu pravimo prezračevana streha, razloži Eržen, zajem zraka je urejen na spodnji strani ob žlebovih, na vrhu pri slemenu pa morajo biti nameščeni zračniki. To omogoča kroženje zraka in odvajanje vlage. Kanal naredimo tako, da na škarnike namestimo letve, ki imajo v preseku najmanj pet krat osem centimetrov, na njih pa pritrdimo še prečne letve, ki hkrati služijo za pritrjevanje oziroma polaganje strešne kritine.

Če mansardo urejamo v starejši hiši, sta polaganje sekundarne kritine in izvedba zračnega kanala lahko bolj zahtevna. Paroprepustno folijo je skoraj nemogoče napeti nad škarniki, če so na strehi strešniki, predvsem pa jo je zelo težko kakovostno zatesniti. Vprašanje je tudi, ali je med škarniki in strešno kritino prostor za zračni kanal. Odločimo se lahko za nekakšen kompromis in sekundarno kritino položimo med škarnike, z dodatnimi vzdolžnimi letvami na prečnih letvah pa ustvarimo nekakšne zasilne trikotne zračne kanale, pravi Eržen in doda, da je to le zasilna in ne preveč učinkovita rešitev. Priporoča, da se kljub dodatnemu delu in večjim stroškom odločimo, da streho odkrijemo ter sekundarno kritino in zračni kanal naredimo na prej opisan način, potem pa strešnike ponovno namestimo. Prepričan je, da bo le tako izvedba ostrešja res dobra, bivalne razmere pa ugodne.

Vsaj 25 centimetrov izolacije

Pod sekundarno kritino sledi plast toplotne izolacije. Če je sekundarna kritina paroprepustna, jo je mogoče namestiti neposredno pod njo. Priporočena debelina toplotnega izolatorja je vsaj 25 centimetrov. Eržen pa doda, da je pri izbiri debeline treba upoštevati izoliranost celotne hiše. Izolacijo največkrat vgrajujemo med škarnike, vendar če ti ne omogočajo vgradnje zadostne debeline, jo je treba dodati tudi pod ali nad njimi. Pod škarnike jo namestimo takrat, ko je prostor dovolj visok in pet ali deset centimetrov nižji strop ne bo vplival na bivanje. Če te možnosti nimamo, jo vgradimo nad škarnike. V tem primeru sekundarno kritino polagamo pozneje.

Izbiramo lahko med različnimi izolacijskimi materiali. Zelo pogosta izbira sta še vedno steklena in kamena volna, v zadnjem času pa se vse več graditeljev odloča za izolacijo iz lesnih in celuloznih kosmičev. Te se običajno vpihuje, na trgu pa sta oba materiala tudi v obliki plošč. Eržen poudarja, da je vpihovanje kosmičev dobra izbira, saj zaradi načina vgradnje lahko zapolnimo in kakovostno izoliramo tudi vse težje dostopne dele, poleg tega ni nobenih stikov, kjer bi bila lahko izolacija prekinjena. Kalup oziroma zaprt prostor, ki ga potrebujemo za vpihovanje takšne izolacije, tvorita sekundarna kritina na zgornji in parna ovira ali zapora na spodnji strani.

Vlaga naj ostane v prostoru

Parna zapora ali ovira je običajno folija, ki preprečuje prehod vodne pare iz bivalnih prostorov v konstrukcijo ostrešja. Parna zapora ta prehod povsem onemogoča, parna ovira pa le delno. Če lahko vlaga nad toplotno izolacijo prek paroprepustne sekundarne kritine prehaja v zračni kanal, izberemo parno oviro, v nasprotnem pa parno zaporo, pravi Eržen in svetuje pa, da je bolje izbrati sistem z oviro. Zapore naj bi bile preteklost. V vsakem primeru je pomembno, da je folija dobro zalepljena na vseh stikih in stoodstotno zrakotesna. Tako zagotovimo, da vlaga na nobenem delu ne bo prehajala v konstrukcijo. To je še posebno pomembno pozimi, ko je vlage v toplih notranjih prostorih več, kot je lahko sprejme hladnejši zrak v plasti izolacije. Pomembno je, da nadaljnjo pot vlage, ki prodira navzven, v toplih prostorih oviramo vsaj toliko, da pri ohladitvi ne pride do njenega izločanja – kondenzacije. To je naloga parne ovire oziroma zapore, še razlaga Eržen. Doda še, da bi bilo najbolje, če bi v bivalnih prostorih namestili prezračevalni sistem, ki bi poskrbel za dotok vedno svežega zraka, znebili pa bi se tudi povečane vlažnosti. Druga možnost je seveda pravilno prezračevanje z večkratnim kratkotrajnim odpiranjem oken.

Zadnja plast ostrešja je zaključna stropna obloga z ustrezno konstrukcijo za njeno namestitev. Odločimo se lahko za oblogo iz mavčnokartonskih plošč, pogosta izbira je tudi leseni opaž ali kakšne druge lesene plošče.

Toplotna zaščita zunanjih zidov

Za popolno udobje v mansardi je poleg ostrešja treba toplotno izolirati tudi zunanje stene in vgraditi toplotno učinkovita strešna, in kjer je to mogoče, klasična okna. Zunanje stene je najbolje izolirati z zunanje strani, kar pri starejših hišah običajno pomeni nov zaključni fasadni sloj. Eržen pravi, da je to najbolj učinkovita rešitev, pri kateri priporoča, da se izolacija, ki smo jo vgradili v ostrešje, in izolacija na zunanjih stenah stikata. S tem namreč preprečimo toplotne mostove in se izognemo podhladitvam, kondenzaciji, plesni in še kakšni spremljajoči nadlogi.

Zunanje zidove, ki jih ne moremo toplotno zaščititi z zunanje strani, lahko izoliramo na notranji strani. To ni najboljša rešitev, pravi Eržen, vendar je bolje tako kot povsem brez izolacije. V tem primeru je treba na zid na notranji strani najprej namestiti parno oviro ali zaporo, čez pa toplotno izolacijo. S tem izgubimo akumulacijsko sposobnost masivnega zidu. To pomeni, da se bo prostor pozimi sicer hitreje segrel, vendar tudi bistveno hitreje ohladil, kot če bi masivni zid lahko toploto zadržal in jo pozneje postopoma oddajal nazaj v prostor, še pove sogovornik in doda, da s takšnim načinom toplotne zaščite masivni zid dobi nekatere lastnosti lahkih konstrukcij.

Prostori v tako izdelani in toplotno izolirani mansardi se poleti ne bi smeli pregrevati, je prepričan Eržen. Za hlajenje bi moralo zadostovati običajno nočno zračenje, če v prostorih ni prevelikih notranjih virov toplote. Tudi poraba energije za ogrevanje pozimi ne bi smela biti prevelika. Kolikšna natančno, je težko reči, saj je odvisna od toplotnih izgub stanovanja in od izbire načina ogrevanja. Eržen pravi, da se po njegovih izkušnjah ljudje odločajo za zelo različne načine in iščejo zanje najprimernejše rešitve. Tako se nekateri odločijo za popolnoma samostojno etažno ogrevanje s plinskim kotlom manjše moči, v družinskih hišah pa se običajno priključijo na obstoječ centralni sistem.
 

Delo in dom, 12. december 2007