Suhomontažna gradnja: Tla, izdelana po hitrem postopku

13. 8. 2014 | Besedilo: Sebastijan Ozmec | Fotografije: arhiv podjetij

estrih, dvignjeni podi, mavčni tlaki, suhomontažna gradnja

Danes imajo gradbinci za dokončanje novogradnje, pa tudi lastniki nepremičnin, ki želijo zgolj sanirati tla, na razpolago čedalje manj časa, zato se pogosteje odločijo za suhomontažno gradnjo. Tla so po sistemu suhomontažne gradnje z mavčnimi tlaki oziroma ploščami narejena v zelo kratkem času, saj ni potrebna voda, torej tudi ni sušenja. Če želimo po tleh razpeljati še napeljavo, se lahko odločimo za izdelavo dvignjenega poda.

Suhi estrihi oziroma tla, narejena po suhomontažnem postopku, so v nasprotju z mokrimi cementnimi sestavljeni iz suhih sestavnih delov: nasutja, izolacije in talnih gradbenih plošč iz mavca, betona ali lesa. Dvignjeni pod oziroma tlak iz plošč, ki so dvignjene od osnovnih tal, pa namestimo na leseno ali kovinsko podkonstrukcijo, da lahko v vmesnem prostoru razpeljemo napeljavo. Izvedba dvignjenega poda je podobna izvedbi suhega estriha, le da ni suhega nasutja, temveč plošče postavimo na posebne nožice. V obeh primerih lahko uporabimo mavčni tlak. Mavčne plošče lahko položimo neposredno na podlago in so tako del suhega estriha, ali pa na konstrukcijo in tako postanejo del dvignjenega poda.

Prednosti suhomontažnih tal

Za suhi estrih se običajno odločimo iz treh razlogov. Zaradi časovne stiske, premajhne višine prostora ali pa zaradi majhne dovoljene teže. Ker gre za bolj čist in tih postopek dela kot pri klasični gradnji, so primerni za adaptacijo v večstanovanjskih hišah. Med delom namreč ni hudega hrupa in umazanije, tako da ni moteče za druge stanovalce.

Suhomontažni estrih ponavadi izberemo za adaptacije ali tiste novogradnje, pri katerih nas priganja čas. »Pri klasičnih mokrih estrihih je treba počakati nekaj tednov, da se dovolj posušijo in so primerni za polaganje talnih oblog. Pri suhih je postopek bistveno hitrejši, saj so tla narejena v nekaj dneh,« glavno prednost suhe montaže poudari Nuška Marn iz podjetja Kalcer in doda, da ni zanemarljiva niti teža: »Suhi estrihi so tudi precej lažji (25 kilogramov namesto 150 kilogramov na kvadratni meter), kar je zlasti pomembno pri lesenih ali slabo nosilnih betonskih stropih.«

Čas izdelave suhega estriha je tisti argument, ki največkrat prevlada, da se odločimo za tak­šen način gradnje ali sanacije tal, je prepričan tudi Gašper Pogačar iz podjetja Baustoff-Metall: »Izvedba estriha s suhomontažnimi elementi namreč omogoča nadaljevanje del, izvedbo končnega tlaka, v 24 urah, medtem ko moramo pri klasičnih betonskih estrihih v normalnih razmerah počakati od štiri do pet tednov. Cementni estrih se namreč ob debelini štirih ali petih centimetrov suši centimeter na teden.«

Za suhe estrihe, ki so tanjši od klasičnih, se odločimo tudi v tistih prostorih, kjer imamo težave z višino, recimo v mansardah. »Klasični ali običajni cementni estrihi so sestavljeni iz približno petih centimetrov toplotno-zvočne izolacije in najmanj štiri oziroma pet centimetrov debele betonske plošče. Pri suhih estrihih pa imamo dva centimetra suhega nasutja (za izravnavo in zakritje instalacij) in dva centimetra mavčnovlaknenih plošč s preklopom, kar pomeni, da potrebujemo zgolj štiri centimetre višine. To je idealno za adaptacije, kjer je končna višina tlakov že določena s podboji ali želeno višino prostora, medtem ko nam klasični cementni estrih vzame skoraj deset centimetrov,« podrobno opiše Gašper Pogačar.

Čeprav je glavna naloga suhega estriha izravnava neravne površine tal, hkrati deluje tudi kot toplotna in zvočna izolacija. V zadnjem času se tako uporablja tudi za talno gretje, ki je vgrajeno v suhomontažne talne plošče. Tak sistem talnega ogrevanja je visok samo 20 milimetrov in je primeren tudi za prostore z nizkim stropom, kjer ogrevanje tal niti ni bilo predvideno.

Izdelava suhega estriha

Prva stvar, ki se je lotimo ob izdelavi suhega estriha iz mavčnih plošč, je nasutje, s katerim izravnamo neravno podlago ali zakrijemo instalacije. Granule, običajno iz mešanice perlita, pa tudi iz ekspandiranega polistirena ali gline, stresemo po tleh tako, da vedno začnemo pri steni, ki je najbolj oddaljena od vrat, in se nato pomikamo iz prostora, na koncu pa jih izravnamo z letvijo. Nenehno moramo biti pozorni, da ne pohodimo nasutja, ki smo ga že dokončali. »To je navadno visoko od nekaj centimetrov do petnajst centimetrov, lahko pa bi bilo visoko tudi do dva metra, če bi bilo to potrebno,« razloži Hafnerjeva in takoj doda, da se takšne ekstremne višine uporabljajo zgolj pri starih obokanih stropih.

Na granule namestimo sloj plošč, ki lahko delujejo kot zvočna izolacija in nam hkrati olajšajo polaganje zgornjega, nosilnega sloja, ki je ponavadi iz mavčnih plošč. Mavčne plošče se največkrat uporabijo zaradi njihovih lastnosti. Na otip so namreč tople, zato so primerne za tla, da nas ne zebe v noge, dobro vpijajo in oddajajo vlago, so negorljive in zvočno izolativne. Običajno so debele med 18 in 25 milimetrov. Polagamo jih v enem ali dveh slojih. Če se odločimo za dva sloja, jih moramo položiti z zamikom. »Delamo od leve proti desni. Ko pridemo do konca, ploščo odrežemo, ostanek pa uporabimo v naslednji vrsti in tako naprej. Med seboj jih lepimo in privijačimo. Ko se strdijo, približno po enem dnevu, presežek lepila odstranimo s posebno lopatico, zakitamo in estrih je pripravljen na končno oblogo. Ob večji teži je treba izvesti še prednamaz, ki omogoča večjo trdnost,« opiše postopek Gašper Pogačar.

Z izbiro materiala, ki ga položimo na tla, lahko vplivamo tudi na zvočno ali toplotno izolacijo, odvisno, kaj želimo doseči v prostoru. »Opažamo, da je pogost problem pomanjkljiva zvočna izolacija tal. V takem primeru moramo opozoriti izvajalce, da želimo izboljšati zvočno izolacijo, oni pa morajo temu prilagoditi izbiro materialov. Še posebej pri lesenih stropih je pomembno, da pri obnovi ne poslabšamo zvočne izolacije,« svetuje Nuška Marn.

Izdelava tal z mavčnimi tlaki ni primerna edino za kopalnice, kjer je bolj priporočena uporaba cementnih plošč, saj je kadarkoli mogoče razlitje vode, ki prodre skozi mavec. V obeh primerih pa je v kopalnici potreben tudi tesnilni premaz, s katerim premažemo zgornji sloj plošč. »Sestavo suhega estriha vedno prilagodimo konkretnemu primeru: podlagi, višini, ki je na razpolago, in vrsti oziroma namembnosti prostora,« zagovarja dobro možnost prilagoditve prostoru Nuška Marn.

Napeljave pod dvignjenim podom

Če želimo imeti v tleh speljano različno napeljavo, hkrati pa graditi po suhomontažnem postopku, se bomo odločili za dvignjeni pod. Primeren je predvsem tam, kjer imamo opraviti z zahtevnejšimi napeljavami, npr. v pisarniških zgradbah, poslovnih objektih ali zdravstvenih ustanovah. Če se odločimo za izdelavo dvignjenega poda, ne potrebujemo nasutja kot pri suhem estrihu, temveč na osnovna tla najprej namestimo posebne nožice, ki so največkrat kovinske, nanje pa lesene, mavčne ali lahkobetonske plošče. Višino dvignjenega poda natančno nastavimo z regulacijskimi vijaki na podstavkih. »Tak­šna rešitev je podobna suhim estrihom, le da so tlaki dvignjeni od tal. Plošče so mavčnovlaknene in imajo peresa in utore, na stikih pa jih še zlepimo. Za poznejši dostop do instalacij lahko v tla vgradimo posebna revizijska vratca. Vse obdelave so podobne kot pri suhem estrihu,« razlaga podobnost med postopkoma Gašper Pogačar.

Pod dvignjeni pod lahko namestimo tako kanalizacijsko, vodovodno kot električno napeljavo, cevi prezračevalnega sistema, kable za internet itd. V novih hišah je instalacij toliko, da dvignjeni pod hitro preseže višino dvanajstih centimetrov, v poslovnih prostorih pa tudi več kot pol metra. Odprtine, s katerimi omogočimo stalen dostop do instalacij, so običajno velike 60 krat 60 centimetrov.

»Drugi razlog za izdelavo dvignjenega poda je energijska sanacija objekta, pri kateri izoliramo tla na hladnem podstrešju. Izolacija mora biti debela od 25 do 30 centimetrov, ponavadi je mehka in se po njej ne more hoditi. Kjer je treba zagotoviti dostop do strehe, dimnikov, zračnikov, anten in oken, se izdela dvignjeni pod iz lesenih tramičev, postavljenih na regulacijske podstavke, na katere so položene OSB-plošče oziroma plošče, izdelane iz večslojno lepljenih iveri. Če potrebujemo požarno bolj odporna tla, namesto OSB-plošč izberemo cementnovlaknene,« svetuje Nuška Marn.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE