Televizorji so pametni, a bistvo je prikazovanje programa

28. 10. 2013 | Besedilo: Matjaž Ropret

pametni televizorji, televizija

Vse do nedavnega je bil televizor preprosto zaslon z nekaj izbirniki in priključki zadaj. Kaj dosti več tako ali tako ni bilo mogoče. Operaterji so nanj pošiljali zgolj signal s tv-programi, zunanjih naprav nanj nismo priključevali in tudi v domače in svetovno omrežje ga nismo povezovali. Toda to se je radikalno spremenilo z razširjenostjo omrežij in z obsesijo proizvajalcev, da je treba v vsako napravo vgraditi »pamet«.

Vse skupaj seveda izvira iz razmaha pamet­nih telefonov. Pri mobilnem telefonu zlahka razumemo pridevnik pameten. Že nekaj let ne govorimo več o pripomočkih za telefoniranje, ampak o malih računalnikih, ki poganjajo aplikacije, nadomeščajo fotoaparat, navigacijsko napravo, glasbeni in videopredvajalnik, športno uro, števec in še marsikatero napravo, celo pravi osebni računalnik. Toda televizorja še nikomur ni uspelo postaviti na glavo na podoben način. Njegova glavna naloga je še naprej prikazovanje televizijskega programa, kljub vsej vgrajeni »pameti«. Kaj od te pameti je torej sploh nujno in kaj zgolj dodatek za lažji marketing?

Na domače omrežje priključeni televizor

Po našem mnenju je pomembno predvsem povezovanje televizorja z drugimi napravami. Da lahko na njem predvajamo vsebine s telefona, tablice, računalnika ali domačega omrežnega strežnika (filme, fotografije …). To je mogoče doseči na več načinov, najbolj eleganten pa je ta, da televizor priključimo na domače omrežje – lahko s kablom ali brezžično (wi-fi) – in nato nanj pošiljamo vsebine na enega od načinov, ki jih omogočajo mobilne naprave. Lahko je to protokol DLNA ali miracast (vendar tega za zdaj podpira malo televizorjev in telefonov). V praksi je videti tako, da na telefonu izberemo mož­nost predvajaj v drugi napravi (ne imenujejo je povsod enako) in kliknemo na televizor. Seveda morata biti tudi telefon ali tablica povezana v isto omrežje. Še bolj elegantna je rešitev z domačim strežnikom (NAS), do katerega dostopamo kar v izbirnikih televizorja med viri slike. Vendar je ta možnost dražja, saj zgolj naprava NAS stane vsaj 200 evrov, še toliko pa dva trda diska zanjo.

Na srečo ima zdaj že večina televizorjev mož­nost priključitve v omrežje (wi-fi in LAN), če tega nima, nakup odsvetujemo. Nižji razredi – proizvajalci večinoma delijo modele v raz­rede od štiri do osem ali nekaj podobnega – imajo manj pametnih funkcij, vendar razlike niso več velike. »Pametni« televizorji, to so že skoraj vsi, razen res najcenejših, imajo po vzoru mobilnikov aplikacije (brskalnik, vremenska napoved, youtube, skype ...), nekateri tudi kamere za videopogovore in še kak­šno funkcijo. Poleg naštetega večina drugih tovrstnih funkcij ni prav uporabnih. Dostop do spleta je počasen, prav tako aplikacije za youtube in podobno, zato boste to verjetno še naprej obiskovali na telefonu in tablici, na televizorju pa gledali le tisto, kar pride od operaterja ali kar boste na zaslon poslali z manjše naprave.

Dražji televizor, boljša slika

Med omenjenimi razredi modelov so seveda razlike tudi v kakovosti slike. Vgrajeni zasloni se po cenovni lestvici postopno izboljšujejo, prav tako algoritmi, ki skrbijo za »izboljševanje« slike, kot je mehčanje hitrih prehodov ali pretvarjanje nizke razločljivosti v visoko. Razlike so opazne, vendar niso drastične. Predvsem se poznajo pri kontrastih, črnini, malo tudi vidnih kotih in barvah. Načeloma pa velja, da že televizorji iz drugega razreda po vrhom ponujajo skoraj vse. Predzadnji razred ponavadi prinese še zadnje izboljšave slike, zadnji pa predvsem lepše oblikovanje in še kakšen »bonbonček«. Kot je pri Samsungu glasovno upravljanje in upravljanje s kretnjami ali pri Philipsu osvet­litev ambilight z vseh strani zaslona.

Zdaj nima več smisla kupovati televizorja, ki ni »LED«. To pomeni, da je osvetlitev zaslona LCD izvedena s svetečimi diodami. Tega pa ne gre mešati z zasloni oLED, pri katerih vsaka točka sama sveti in ki so še zelo redki in dragi. Prihajajo tudi ukrivljeni modeli, ki naj bi gledalca še bolj posrkali v dogajanje na zaslonu, toda to so še butične zadeve. Glede sprejemnika v televizorju ni več težav, večina modelov podpira tako digitalno kabelsko televizijo (dvb-c) kot digitalni prizemni signal (dvb-t). Če ju ne, takega televizorja ne kupujte. Ambilight je eden tistih dodatkov, ki sicer k sami funkcionalnosti televizorja ne prinesejo veliko, zato pa lahko precej izboljšajo užitek ob gledanju programa. Sveteče diode v televizorju, ki osvetlijo ozadje, namreč dodajo nekakšen ambientalni učinek, še posebno če se prilagajajo sliki (dinamični ambilight). Ta tehnologija je zato bolj priporočljiv nakup kot drugi poskusi ponuditi nekaj posebnega, saj ukazovanje televizorju z glasom ali mahanje pred njim še ne deluje tako, kot bi gledalec pričakoval. Vendar gre šele za prvo generacijo takih naprav in že v naslednji bo vse skupaj nedvomno precej izboljšano.

Velika diagonala

Pri diagonali televizorjev so se v zadnjih dveh letih razmere bistveno spremenile. Če so bile prej cene večjih modelov še tako visoke, da je večina kupcev posegla po diagonali 81 ali 94 cm (32 oz. 37 palcev), je bila že proti koncu preteklega leta najbolj prodajana diagonala 102/107 cm (40/42 palcev). Po našem mnenju je to za manjšo dnevno sobo tudi najbolj primerna velikost. Za večje sobe je seveda priporočljivo poseči po še malo več­jem televizorju, denimo 117 ali celo 140 cm (46 oz. 55 palcev). Za takšnega morate imeti že precej prostora in tudi sedeti morate vsaj dva metra stran, še bolje malo več, drugače slika ne bo lepa. Pri slabšem signalu boste recimo videli vsako posamezno napako v sliki, ki pa se bo z daljšo razdaljo izgubila, saj se slika tam »sestavi« v bolj gladko.

Ultravisoka razločljivost in trirazsežna slika

Pri diagonali od 140 cm naprej bosta razvoj in tudi tržna logika verjetno šla v smer modelov z ultravisoko razločljivostjo (UHD), imenovanih tudi 4K. Veliki sejmi zabavne elektronike so zadnji dve leti polni takšnih izdelkov in cene so že začele padati, čeprav so še vedno previsoke, da bi tak televizor lahko priporočali. Za kaj sploh gre?

Na televizorjih smo se navadili na sliko (full ali polni) HD, ki ima po širini 1920 in po višini 1080 točk. Slika UHD ima po vsaki stranici dvakrat toliko točk (3840 x 2160, v kinematografskem formatu celo 4096 x 2160), kar pomeni skupno štirikrat toliko točk kot pri sliki full HD. Razlika je očitna, čeprav se nam zdi, da je že na televizorju, ki ga imamo doma, in s pravimi HD-programi zelo lepa. Vendar to velja predvsem za zaslone z manjšo diagonalo, ko ta preseže 120 cm, postane full HD skoraj premalo. In ko gledamo sliko UHD zraven običajnega HD, je razlika približno taka, kot če gledamo HD zraven standardne razločljivosti (SD). HD se nam je zdel skoraj zmazan, UHD pa oster, čist, z neverjetnimi podrobnostmi. Vendar je pri UHD nekaj težav. Bitni tok za tako sliko je med 20 in 30 megabiti na sekundo, medtem ko je za full HD dovolj že približno šest megabitov, za res kakovostno sliko pa približno 10 Mb/s. Prenos take slike do gledalcev je zato problematičen, prav tako produkcija samega signala. Večina uporabnikov nima dovolj hitre povezave v internet za prenašanje take slike. In tudi pri kabelskih operaterjih bi taki programi vzeli precej prostora v omrežju. Za povrhu primernih programov še ni. Televizijski programi so v visoki, večina pa še vedno v standardni razločljivosti. Videi znotraj aplikacij na televizorjih so prav tako večinoma SD.

Televizor naj bi pretvarjal sliko nižje razločljivosti v 4K, vendar sta bila na našem preizkusu na pogled tako HD kot SD videti zelo, zelo podobno kot na enako velikem običajnem televizorju. Nekaj razlik je bilo, večinoma res v prid modela UHD, kar pa bi lahko pripisali temu, da je bil višje serije in je imel boljši zaslon ter naprednejše algoritme kot tisti, ki smo ga uporabili za primerjavo. Lahko pa rečemo, da celo slika SD kakovostne produkcije ni povsem negledljiva. Seveda na takem televizorju nima smisla gledati nič slabšega od HD. Cene modelov UHD se zdaj začnejo pri približno pet tisoč evrih. To je še vedno preveč, sploh glede na to, da ni vsebin. Ko bodo cene padle na dva tisočaka, pa ne bo razloga, da velik televizor ne bi bil UHD.

Še ena funkcija se pojavlja – 3D. Pred nekaj leti so jo proizvajalci zelo potiskali naprej, nato pa zaradi podobnega problema kot pri UHD – pomanjkanja vsebin – nehali govoriti o njej. Danes trirazsežno sliko podpirajo že skoraj vsi televizorji. Pri nekaterih pro­izvajalcih pasivno (s polarizacijskimi očali), pri drugih aktivno. Pasivni način razpolovi razločljivost slike, pri aktivnem je kakovost slike večja in učinek globine boljši, toda oči bolj trpijo, ker se stalno odpirajo in zapirajo zaklopi v očalih. Pa tudi sama očala so težja. Tako 3D ni in ne more biti dejavnik pri odločanju za neki model televizorja. Raje bodite pozorni na možnost povezovanja v splet, kakovost zaslona, vgrajene algoritme, preprostost upravljanja in podobno.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE