V katerih primerih lahko ostrešje toplotno izoliramo z notranje strani? Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni?

Ostrešje pri novogradnjah in sanacijah vedno toplotno izoliramo z notranje strani. To pomeni, da najprej nad škarniki vgradimo strešno kritino, toplotno izolacijo pa pozneje vgrajujemo z notranje strani med in pod škarniki. Težava se pojavi samo pri starejših strehah, ki pod kritino še nimajo vgrajene sekundarne oziroma rezervne kritine, po kateri se odvajata kondenzna in meteorna voda, ki lahko priteče skozi kritino. V tem primeru se moramo odločiti med tremi možnostmi: obstoječo kritino začasno odstranimo, da nad škarniki lahko vgradimo rezervno kritino; rezervno kritino napnemo samo med škarniki; rezervne kritine začasno sploh ne vgradimo. prvna možnost je edina pravilna, vendar najdražja. Druga možnost ni optimalna, ker škarniki v tem primeru niso zaščiteni pred vodo. Poleg tega rezervno kritino običajno zelo težko speljemo prek kapne lege do žlebu, zato je to rešitev samo za izjemne primere. Tretja možnost pa je primerna samo, kadar vemo, da bomo kritino najpozneje v nekaj letih zamenjali in takrat nad škarniki vgradili tako rezervno kritino kot prezračevalni zračni kanal.

Ali je toplotno izolacijo bolj primerno namestiti z zunanje strani?

pri lesenih ostrešjih je z gradbenofizikalnega vidika vseeno, s katere strani se namesti toplotna izolacija, jo je pa običajno bistveno bolj preprosto vgraditi z notranje strani, tudi zato, ker se nam ni treba ozirati na vremenske razmere. Z zunanje strani vgrajujemo toplotno izolacijo samo pri strehah s poševno armiranobetonsko ploščo. V tem primeru prek betonske plošče najprej z odmikom položimo škarnike, nato pod in med njimi vgradimo toplotno izolacijo, čez položimo rezervno kritino in šele na koncu vgradimo kritino. Ker se toplotna izolacija ne sme zmočiti, jo moramo takoj po vgradnji zaščititi vsaj z rezervno kritino.

Kako in s kakšnimi materiali lahko izvedemo izolacijo s spodnje strani, ne da bi odkrili streho? So učinki takšnega načina enaki kot pri izolaciji z zgornje strani?

Za izolacijo s spodnje in zgornje strani uporabljamo iste materiale. To velja tudi za rezervno kritino, ki naj bo paroprepustna, zato da nam pod njo ni treba narediti še enega zračnega kanala. Za toplotno izolacijo najpogosteje uporabljamo kameno ali stekleno volno, lahko pa tudi druge naravne materiale, kot so ovčja volna, lesne vlaknene plošče, plošče iz kokosovih vlaken. Dobra so tudi celulozna vlakna, ki jih običajno vpihamo v konstrukcijo. Za rezervno kritino najpogosteje uporabljamo paroprepustne napenjalne folije iz polietilena visoke gostote, ki jih je najbolje položiti na lesen opaž, v novejšem času pa tudi impregnirane lesnovlaknene plošče na pero in utor. Za izvedbo parne zapore oziroma ovire, ki je na notranji (topli) strani konstrukcije, največ uporabljamo folije iz polietilena, lahko tudi iz impregniranega papirja. Plošče iz lesnih vlaken lahko uporabljamo, če stike prelepimo s tesnilnim trakom, aluminijasta folija, ki ima zelo visoko difuzijsko upornost vodni pari, pa naj se uporablja samo tam, kjer je to res nujno.

Kakšna debelina toplotne izolacije je primerna?

Po pravilniku o toplotni zaščiti in racionalni rabi energije v stavbah iz leta 2002 mora biti toplotna prehodnost strehe manjša ali enaka 0,25 W/m2K. To dosežemo z vsaj 16 cm debelo toplotno izolacijo s toplotno prevodnostjo 0,040 W/mK. Zaradi varčevanja z energijo in zagotavljanja optimalnih bivalnih razmer ne le pozimi, temveč tudi poleti, pa priporočamo, da je toplotna izolacija na poševni strehi debela vsaj 24 cm, še bolje 30 cm. Pri tem je treba opozoriti, da za zagotavljanje optimalnega bivalnega ugodja v poletnem obdobju ni pomembna samo toplotna prehodnost konstrukcije, ampak tudi fazni zamik. To je čas, ki preteče od pojava najvišje temperature na zunanji in notranji površini konstrukcije. Fazni zamik naj bo večji od 10 do 12 ur, zato da se površinska temperatura na stropu začne višati šele v nočnem času, ko lahko stanovanje učinkovito ohladimo z naravnim prezračevanjem.

Na katere težave najpogosteje naletimo pri toplotni izolaciji ostrešja s spodnje strani in kako se jim lahko izognemo?

Kot sem že omenil, se s težavami srečujemo predvsem v primerih, ko nad škarniki nimamo vgrajene rezervne kritine. Težave se lahko pojavijo tudi tam, kjer ni dovolj prostora za vgradnjo optimalno debele toplotne izolacije. Predvsem pa se je treba zavedati, da je izjemno pomembno, da sta toplotna izolacija in parna ovira oz. zapora res kakovostno vgrajeni. Pri vgradnji toplotne izolacije je treba paziti, da so vsi prazni prostori (npr. med lesenimi deli) zapolnjeni z njo, in to tako, da se pozneje ne bo posedla. Parna ovira oziroma zapora mora biti zrakotesno vgrajena, to pomeni, da morajo biti vsi preklopi, preboji in priključki zatesnjeni na primer s samolepilnim trakom.

Tomaž Škerlep,

vodja projekta sanacij pri GI ZRMK
 

Delo in dom, 28. maj 2008