Ne asfalt ne beton sama po sebi nista dovolj nosilna materiala. Takšna postaneta šele, ko sta položena na ustrezno pripravljeno podlago. Če torej želimo, da bo asfaltirano ali tlakovano dvorišče preneslo vse obremenitve, ki jim bo izpostavljeno (težo avtomobilov in vsaj občasno tudi tovornih vozil, velika temperaturna nihanja, zmrzal, vročina, voda), je treba najprej pravilno in zadosti utrditi teren, nato pa tako za podlago kot zaključni sloj izbrati ustrezne materiale in jih pravilno vgraditi. Posledice slabo utrjenega terena in neustrez­nih materialov se kažejo v posedanju terena, materiali se pri temperaturah pod lediščem raztezajo in pri višjih krčijo, zato asfaltirana podlaga razpoka, tlakovci pa se dvignejo.

Za asfalt najmanj 60 centimetrov izkopa

Asfaltirana površina je zaradi temno sive barve na videz bolj pusta, a njena življenjska doba je ob kakovostni vgradnji tako rekoč neomejena, z vzdrževanjem ni nobenega dela, omogoča strojno pluženje snega, odporna je proti zimskemu soljenju, v primerjavi s tlakovci pa je cenovno ugodnejša. Cene za kvad­ratni meter asfaltirane površine se začnejo pri 20 evrih, odvisno od debeline asfalta, za vsak kvadratni meter ustrezno pripravljene podlage pa je treba odšteti še dodatnih 12 evrov, pravi Stane Kogovšek iz podjetja Asfalt Kogovšek.

Če smo se odločili za asfalt, je treba po besedah sogovornika odkopati najmanj 60 centimetrov neutrjenega terena. Pri tem je treba poskrbeti za zadosten padec terena stran od hiše, ki zagotavlja neovirano odtekanje meteorne vode. Naklon naj bi bil vsaj 2,5-odstoten, kar pomeni 2,5 centimetra na vsak meter terena. V izkopani jami je priporočljivo izvesti drenažo, katere naloga je preprečiti zadrževanje vode nad zaključno oblogo oziroma pod njo. V najnižjem delu dvorišča je treba namestiti tudi odtočne jaške, kamor se bo stekala meteorna voda. Če ti zaradi prevelike površine dvorišča ne zadostujejo, je treba poskrbeti za vgradnjo odtočnih kanalov, prekritih z rešetkami. Izvedba odtočnih kanalov je sploh nujna, če teren pada v smeri proti hiši, kar je na primer pogosto pri klančinah pred garažo. V tem primeru vgradimo kanalete z betonskim kanalom in kovinsko rešetko, ki morajo biti dovolj stabilne in povozne, saj bodo morale prenesti težo avtomobila, s katerim bomo vsaj dvakrat na dan vozili po njih.

Utrjevanje terena

V izkopani teren se najprej nasuje približno 40 centimetrov grobega materiala, gramoz­nega ali drobljenega agregata debeline do 70 milimetrov. Naloga spodnjega sloja je zaščita pred zmrzaljo, nasuti pa ga je treba po plasteh in vsako posebej ustrezno utrditi oziroma zvaljati s cestnim valjarjem, če želimo, da bo spodnji sloj dobro opravljal svojo nalogo, poudari Nasim Ibričić iz podjetja Astlak. Za grobo nasutje ne smemo uporabiti odkopanega materiala ali gradbenih odpadkov, saj podlage zaradi neenakomerne velikosti in različnih oblik ne bo mogoče dobro utrditi.

Na dobro steptan spodnji sloj se nasuje približno 20 centimetrov zgornjega nosilnega sloja iz drobnejšega gramoza (debelina zrn do 30 milimetrov). Tudi tega je treba dobro steptati in utrditi bodisi z vibracijskim strojem bodisi z valjarjem. Na koncu sledi asfaltiranje. Debelina asfalta, ki je sestavljen iz zmesi kamnitih zrn, bitumna, polnila in drugih dodatkov, je sicer odvisna od namembnosti površine, pravi sogovornik, na splošno pa velja, da mora biti za dvorišča spodnja nosilna plast grobega asfalta debela najmanj pet centimetrov, zgornja plast finega pa tri centimetre. Tako spodnjo kot zgornjo plast je treba dobro povaljati z ustreznim strojem, najprej s tandemskim vibracijskim valjarjem, nato še s pnevmatskim. Težko dostopne površine povaljajo z ročnimi tandemskimi vibracijskimi valjarji. Površina je povozna že po nekaj urah.

Asfaltiranje naj poteka v suhem in čim toplejšem vremenu, saj bo tako asfalt ostal dlje časa tekoč, dodaja Stane Kogovšek, vsekakor naj bi bile temperature višje od 10 stopinj Celzija, temperatura asfalta pa med vgradnjo ne sme pasti pod 110 stopinj Celzija, kar pomeni, da ga je treba hitro vgraditi. V deževnem vremenu se bo zaradi dežja slabo oprijel podlage, zato se bodo na asfaltirani površini kaj hitro pojavile poškodbe. Luknje in razpoke je sicer mogoče »zakrpati«, vendar je težko najti asfalterja, ki bi prišel samo zaradi nekaj lukenj, saj se to po Ibričićevih besedah preprosto ne splača. Najbolje je, svetuje, najti nekoga, ki mu asfaltirajo dvorišče, in se z njim dogovoriti, da »odstopi« nekaj asfalta. Preplastitev z novim slojem čez starega pa se splača le, če je površina starega zgornjega sloja groba. Plasti finega asfalta ni smiselno polagati na staro fino podlago, pa čeprav je ta poškodovana, saj se ne bosta dobro sprijeli, dodaja sogovornik.

Za tlakovce najmanj 40 centimetrov izkopa

Kdor bi se rad izognil sivini asfalta, bo dvorišče pred hišo obložil s tlakovci, ki so na voljo v različnih oblikah, obdelavah in barvnih odtenkih. Pogosta izbira so tudi zato, ker jih je preprosto čistiti (zadostuje že spiranje z vodo), predvsem pa, ker jih lahko ob vzdrževalnih in drugih delih okrog hiše preprosto odstranimo in pozneje spet položimo, medtem ko je z odstranjevanjem asfalta več dela in tudi stroškov. Poudariti pa je treba, da tlakovci ne prenesejo takšnih obremenitev kot asfalt; po njih lahko brez strahu vozimo z avtomobilom, medtem ko bo težje vozilo, denimo tovornjak, na tlakovani površini pustil posledice.

Ustrezna priprava terena se začne z izkopom, ki mora biti globok najmanj 40 centimetrov, izkopani teren oziroma že utrjeno grobo nasutje pa mora imeti 2,5 centimetra padca na vsak meter tlakovane površine, kar zagotavlja odtekanje meteorne vode in varuje pred zmrzaljo. Če je dvorišče večje od 40 kvadratnih metrov, je priporočljivo urediti še odvodne kanale za odvajanje meteorne vode v meteorno kanalizacijo. Končna višina utrjenega grobega nasutja, ki zagotavlja nosilnost podlage, mora biti najmanj deset centimetrov pod želeno višino končnega tlaka, saj je treba po njem razprostreti še tako imenovano posteljico iz finega peska, debelo tri do štiri centimetre.

Na utrjeno grobo nasutje lahko pred nasutjem posteljice položimo še filc oziroma drenažno folijo, ki preprečuje ponikanje prodnatega nasutja v zemljo in s tem nastanek neravnin. Na tako pripravljeno podlago lahko začnemo polagati tlakovce. Lahko jih tudi zabetoniramo v podlago, vendar se za to odločijo le redki, saj je postopek zamudnejši in dražji, poleg tega zabetoniranih tlakovcev pozneje ni mogoče odstraniti in spet položiti.

Vedno začnemo polagati v vogalu dvorišča, pravokotno na glavno linijo, in če je le mogoče, na najnižjem delu tlakovane površine. Paziti moramo, da ne polagamo preveč skupaj, ampak med posameznimi tlakovci pustimo do pol centimetra prostora (fuge), ki jih bomo zapolnili s kremenčevo mivko. Pozorni moramo biti tudi, da so vsi položeni na isti višini, drugače bo tlakovana površina neravna. Tako vodoravno kot navpično linijo polaganja najlažje ohranimo, če si pomagamo z napeto vrvico, za ravnanje tlakovcev pa uporabimo ravno letev in plastično kladivo.

Priporočljivo jih je jemati z različnih palet hkrati, še zlasti če smo jih izbrali v različnih barvah, saj bodo tako odstopanja v odtenkih in dimenzijah, ki lahko nastanejo v posameznih serijah proizvodnje, manjša. S tlakovci različnih barv in dimenzij lahko oblikujemo poljubne vzorce.

Fuge zapolnimo s kremenčevo mivko

Ko so vsi tlakovci položeni, fuge med njimi zapolnimo s kremenčevo mivko. Uporaba običajne mivke ni priporočljiva, ker vsebuje apnenec. Ta namreč pospešuje rast trave in plevela, te nadloge pa se je na tlakovanem dvorišču težko znebiti. Kremenčevo mivko nasujemo po celotni površini, ki smo jo tlakovali (za kvadratni meter je bomo potrebovali približno tri kilograme), v fuge jo potisnemo s pometanjem. Metlo naj bi držali pod kotom 45 stopinj, s čimer preprečimo odstranjevanje mivke iz že zapolnjenih fug. Nato celotno tlakovano površino zvibriramo s posebnim vibracijskim strojem z gumijasto podlago, ki preprečuje poškodbe zgornjega sloja tlakovcev. Postopek fugiranja ponovimo takoj po vibriranju in nato spet čez približno štirinajst dni. Pomembno je, da so tako tlakovci kot mivka suhi, saj mokra mivka nase veže vlago. Tlakovano površino od preostalega dela ločimo z robniki, katerih višina je običajno poravnana z višino tlakovcev. Če bodo razmejevali tlakovani del od vrta, zadostujejo gredni robniki debeline pet centimetrov, za zaključevanje dovozne poti pa izberemo pet centimetrov široke in 14 do 20 centimetrov visoke vrtne robnike. Polagamo jih v pripravljen betonski temelj, ki mora biti dovolj močan, da bo prenesel težo robnika in silo tlakovanih tal.