Življenje v brunarici: hiša za dušo

2. 1. 2012 | Besedilo: Barbara Primc | Fotografije: Mavric Pivk/Delo

les, brunarica, lesena hiša

Zakonca Marolt sta se pred približno sedmimi leti odločila, da se iz stanovanja v hiši staršev preselita v svojo hišo. Dvomov o tem, kakšna bo, ni bilo. Za ljubitelja narave in hribovja je bilo namreč samo po sebi umevno, da bo njun novi dom v celoti iz lesa. Zdaj že pet let živita v brunarici v Homcu pri Radomljah in pravita, da je ne bi zamenjala za nič na svetu. Razen za večjo, saj ta počasi postaja premajhna za štiričlansko družino.

Kakor pravi Borut Marolt, sta z ženo vedno občudovala brunarice v italijanskem in avs­trijskem visokogorju, kamor sta hodila na smučanje. Ko sta se odločila, da gresta na svoje, sta prebrskala ponudbo na slovenskem trgu in se odločila za brunarico slovenskega proizvajalca, izdelano iz smrekovega lesa. Zasnovo dobrih sto kvadratnih metrov velike tipske brunarice Menina so v Smreki iz Gornjega Grada, kjer so jo izdelali, na njuno željo nekoliko spremenili. Kurilnica, ki je bila predvidena v pritličju, se je preselila v »prizidek«, s čimer so pridobili nekaj kvad­ratnih metrov bivalnih prostorov. Lastnika sta v pritličju želela tudi odprt dnevni bivalni prostor z jedilnico in kuhinjsko nišo, zato so odstranili eno steno, ki je razmejevala dnevno sobo in jedilnico oziroma kuhinjski del. V mansardi sta uredila spalnico, iz katere se ob lepem vremenu odpira prekrasen razgled na Kamniške Alpe, otroško sobo, kopalnico in manjši predprostor. Strešno konstrukcijo sicer sestavljata klasična dvokapnica z naklonom 45 stopinj in trikotna frčada za osvet­litev podstrešnih sob.

Varno in toplo zavetje za več generacij

Lesena hiša je hiša za dušo, pravi sogovornik in doda, da brunarica omogoča enega najbolj zdravih načinov bivanja ter je varno in toplo zavetje za več generacij. Dom štiričlanske družine preveva vonj po lesu, ki daje poseben občutek domačnosti. Iz smrekovega lesa je namreč celotna nosilna konstrukcija, prevladuje pa tudi v notranjosti. V pritličju je na tleh sicer laminat, v mansardi pa ladijski pod. Zunanje stene v pritličju so iz devet centimetrov debelih brun, ki so na vogalih spojena s križno vezjo, kar hiši zagotavlja odpornost proti horizontalnim obremenitvam zaradi močnih sunkov vetra, tako sestavljena konstrukcija pa brez večjih poškodb prenese tudi močnejše potresne sunke.

Na notranji strani je na bruna položena paroprepustna folija, sledi pet centimetrov toplotne izolacije iz kamene volne, kar po lastnikovih besedah povsem zadostuje, saj je v hiši vedno prijetno toplo, ne da bi bili preveč potratni z energijo. Hišo bi lahko toplotno izolirali tudi s katerim izmed naravnih materialov, a bi to podražilo gradnjo. Stena, v kateri so prav tako vse napeljave, je zaprta s tri centimetre debelimi bruni.

Hiša se pozimi zelo hitro ogreje, ob sobotah celo pritličje pogreje že kuhanje goveje juhe za nedeljsko kosilo, pravi sogovornik in doda, da je razlika v primerjavi z življenjem v zidani izjemna: »Tudi če je v hiši le 16 stopinj Celzija, imaš občutek, da je topleje, kot kaže termometer. Stene poleg tega dobro akumulirajo toploto, zrak pa ni nikoli suh.« Do letos so hišo ogrevali zgolj z elektriko, ki ni najbolj gospodaren energent. Račun za ogrevanje v nekajmesečni ogrevalni sezoni je bil razmeroma visok, 600 evrov. Letos so ogrevalni sistem nadgradili, tako da se večinoma ogrevajo z drvmi, le kadar jih ni doma, se radiatorji dogrevajo na elektriko. Na centralno napeljavo so priključili tudi zidano peč v kotu dnevnega prostora v pritličju – cevi pod zgornjo ploščo ogrevajo sedežni oziroma ležalni del peči.

Poleti se prostori ne pregrevajo

Težav s pregrevanjem v vročih poletnih mesecih nimajo. Nasprotno, rado jih celo zebe, pravi Borut Marolt. Če so okna ves dan zaprta, je notri kakšnih deset stopinj manj kot zunaj, kar pa je prevelika temperaturna razlika. Nemalokrat zato okna odprejo zgolj zato, da hišo malo pogrejejo. Tudi pri zunanji temperaturi čez 30 stopinj Celzija ni v njej nikoli več kot 23 stopinj Celzija. K dobri bivalni klimi pripomorejo tudi energijsko varčna lesena okna, na katerih ni rolet ali polken. Samo na vzhodni strani ob jedilni mizi, ki je v izzidku hiše, so na notranji strani namestili žaluzije. Pa še to ne zaradi morebitnega pregrevanja, ampak preprosto zato, ker so sončni žarki, ki prodirajo v notranjost, preveč moteči.

Veliko lastnega dela

Borut Marolt pravi, da je brunarica idealna rešitev za vse, ki bi radi hitro dobili svojo streho nad glavo. Gradnja je namreč hitra, njuno so postavili prej kot v dveh tednih, lahko pa bi bila končana še prej, a so veliko del opravili v lastni režiji, na primer električno in vodovodno napeljavo, sami so tudi poskrbeli za dodatno zaščito lesa. Ta sicer ni nujna, saj konstrukcijski smrekov les impregnirajo pred začetkom montaže. Z impregnacijo ga zaščitijo pred glivicami, insekti, vlago in drugimi zunanjimi vplivi ter povečajo njegovo odpornost proti požaru. Zgolj impregniran les brez dodatne zaščite zaradi ultravijoličnih žarkov sčasoma posivi in potemni, česar lastnika nista hotela.

Na zunanji strani je zato Borut Marolt po nasvetu proizvajalca nanesel najprej premaz, ki les varuje pred insekti in žuželkami, nato premaz za zaščito pred ultravijoličnimi žarki, tretji premaz pa je vseboval več voska. Pomembno je, pravi, da uporabimo kakovostne premaze, čeprav so dražji. Na nekaterih bolj izpostavljenih mestih na južni in severni strani je moral letos, torej po šestih letih, malce obnoviti zaščito – površino je rahlo zbrusil in premaz zgolj površinsko obnovil.

Zaščita brun v notranjosti naj bi zdržala od deset do petnajst let, pravi lastnik, ki je sam premazal tudi notranje stene. Zaščitno sredstvo je nanesel v dveh slojih, uporabil pa je le brezbarvno zaščito, brez barvnih pigmentov, saj je želel, da struktura lesa ostane vidna. Sicer pa les sčasoma tako ali tako nekoliko potemni, pravi.

Težave pri pridobivanju gradbenega dovoljenja

Sami so izdelali tudi temeljno ploščo in hidroizolacijo, podjetje, ki je nanjo postavilo brunarico, pa jo je še dodatno zaščitilo. Hiša je bila pripravljena za vselitev v slabem mesecu in pol, vendar sta Maroltova počakala eno leto. V tem času sta nakupila pohištvo in drugo opremo, les pa se je dodobra posušil po naravni poti. Več časa ko ima les, da se enakomerno posede, bolje je, pove lastnik. Če bi namreč brunarico prehitro in premočno ogreli, na primer, bi se les oziroma konstrukcija neenakomerno posedala, bruna bi lahko začela pokati in se kriviti, kar bi lahko ogrozilo tudi statiko objekta. Keramiko je zato bolje položiti šele, ko se bruna posedejo, ploščice pa zafugirati z elastičnimi silikonskimi fugami, saj te ne popokajo zaradi naravnega delovanja lesa, ki se zaradi sprememb temperature krči in razteza.

Hiša zakoncev Marlot je bila ena prvih lesenih v Homcu pri Radomljah, ki spada v domžalsko občino. In z občino so imeli nemalo težav pri pridobivanju gradbenega dovoljenja, češ da brunarica ne spada v takšno okolje. Načrt hiše so morali prilagoditi zahtevam glede varovanja kulturne dediščine. Med drugim so morali drugače zasnovati balkon, ki ima v tipski zasnovi ograjo iz ravnih desk. Zdaj je ograja bolj v gorenjskem slogu, pravi lastnik, z nekoliko zavitimi deskami, po vsej dolžini balkona so morali namestiti leseno korito za rože. Tudi frčada bi morala biti po pravilih klasične oblike, s simetrično dvokap­no streho in vertikalnimi stranicami.

Preden so vendarle dobili gradbeno dovoljenje, je minilo precej časa. Lastnik v šali pravi, da so se ga na občini verjetno naveličali. Ko je bila brunarica postavljena, so se inšpektorji kar vrstili, pa niso imeli nobenih pripomb. Na oglede pa še vedno hodijo starejši pari, ki so potem, ko so se otroci odselili, ostali sami v preveliki hiši in bi se radi preselili v manjšo. Sogovornik ugotavlja, da se tudi mladi vse pogosteje odločajo za takšne hiše, pa ne samo zaradi hitre gradnje, ampak predvsem zato, ker se zavedajo, kako pomembno je živeti v zdravem bivalnem okolju, kakršno zagotavljajo naravni materiali.

Maroltova po petih letih življenja v brunarici pravita, da se v zidano hišo ne bi nikoli vrnila. Če bi se še enkrat odločila za gradnjo, bi zagotovo spet postavila brunarico, le kakšen kvadratni meter večja bi morala biti, saj v njihovi za štiričlansko družino počasi zmanjkuje prostora.

KOMENTARJI

katja
6. 1. 2012 07:38

Fredi, kak uporaben nasvet morda najdete tule http://www.deloindom.si/enostanovanjske-hise/nalozba-v-zdravje-okolje.

Fredi
3. 1. 2012 11:50

Sam tale hiška je pa prava lepotica - škoda da ni še več slik prilimanih - vsaj pritličja kako pa naj vem kdo je kvaliteten izvajalec in kdo ne - po čem se ravnati ... jazfredi@gmail.com

Goran
3. 1. 2012 00:12

Pri izbiri izvajalca je vsekakor potrebno biti previden in ne izbirati zgolj po minimalni ceni. Neprimerno posedanje objekata, neustrezno zaščiten les itd. Na http://www.brunarice.org/ je seznam ponudnikov...vendar ne gledat zgolj na ceno!

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE