»Takrat je bilo v Sloveniji še kakšnih 40 medvedov, nekaj sto v Romuniji, 30 na Slovaškem in verjetno ne več kot 130 v Skandinaviji,« je takratne razmere opisal Jean-Paul Mercier, francoski raziskovalec in ljubitelj narave, ki je pred kratkim v Kočevju predstavil svojo knjigo L'Europe des ours – Evropa medvedov.

Vzrok, da je Jean-Paul Mercier za predstavitev svoje knjige izbral mesto ob Rinži, je preprost: v 12 letih je Kočevsko obiskal kar 21-krat. »Od leta 1999 sem bil najmanj dvakrat na leto na Kočevskem,« je povedal Francoz, ki je od takrat svoje obiske razširil na Hrvaško, v Bosno in naprej. Tako je med pripravami knjige obiskal vse evropske države, kjer so medvedi, z izjemo Rusije, in podatke zbral pri več kot 20 različnih organizacijah, ki so povezane s populacijami teh velikih zveri.

Pravzaprav se v zadnjih nekaj več kot dvajsetih letih razmere za medvede izboljšujejo, ocenjuje Mercier. Leta 1999 je pod pokroviteljstvom Sveta Evrope oziroma Mednarodne zveze za ohranjanje narave (IUCN) nastal dokument, ki je povzel stanje populacije velikih plenilcev v dvajsetih evropskih državah. Temu je leta 2000 sledila bernska konvencija, ki je spodbudila posamezne države, da so poskrbele za konkretne ukrepe za ohranjanje te pomembne živalske vrste. »Pri tem ste Slovenci izjema,« je razložil Jean-Paul Mercier. »Ker je bil pri vas na začetku prejšnjega stoletja padec populacije medveda velik, so bili potem nihče drug kot lovci tisti, ki so ga zaščitili.«

Pet evropskih območij 
z medvedi

Zdaj lahko v Evropi govorimo o petih območjih, kjer živijo medvedi. »V knjigi jih imenujem 'preživeli z zahoda', to so medvedi na območju Pirenejev, Kantabrijskega gorovja in območja Abruzzo v Italiji ter na drugi strani v italijanskem Trentinu, Švici, Furlaniji, na Bavarskem in v Avstriji,« je razlagal Mercier. V Pirenejih je še komaj 20 medvedov, v gorah Kantabrije okoli 120, v njihovem zadnjem zatočišču, ki je v gorski verigi Apeninov, v Abruzzu, pa jih je nekaj več kot 50. »V tamkajšnjem narodnem parku je prisotnost medvedov pomembna turistična atrakcija, kljub temu da so morali zapreti dostop do nekaterih območij,« je razložil Jean-Paul Mercier o populaciji medvedov, ki je po njegovem mnenju najbolj ogrožena v Evropi: zaradi krvnega sorodstva, majhne reprodukcije in omejenega prostora.

V osrčju Alp, v Trentinu, pa so bili leta 1997 le še trije samci. Po uspešni naselitvi desetih primerkov iz Slovenije med letoma 1999 in 2002 je po Švici in na Tirolskem danes razpršenih 25 medvedov, pravi Mercier: »Jedro, ki naravno izhaja iz Slovenije, se je prijelo tudi v Furlaniji. Večina samic živi v Parku Adamello-Brenta na jugu Dolomitov.« V Avstriji pa program naselitve v osemdesetih letih, kljub temu da je bil diskreten, ni bil uspešen in tamkajšnja populacija je spet tik pred izginotjem.

Kako zaščititi medveda?

Vprašanje, ki si ga je Mercier postavil v knjigi, je, kako zavarovati te velike zveri. »S turizmom,« pravi Jean-Paul Mercier, prepričan, da je ta najbolj obetavna dejavnost, ki lahko dolgoročno prispeva k pozitivni podobi medveda in – navsezadnje – vzgaja javnost: »Načini so različni: ustanavljanje ekomuzejev in podobnih ustanov, ki so lahko organizirani kot raziskovalne organizacije ali pa imajo turistično ponudbo v smislu sprehodov v naravo, ki jih vodijo strokovnjaki, ali izleti s fotografiranjem in podobno. Rdeča nit je spoštovanje narave in seveda navzočnost človeka, če gostota populacije medvedov to dovoljuje...« je razmišljal Mercier, ki je pokazal fotografije številnih, z medvedi »oplemenitenih« izdelkov: sir z odtisom medvedje šape, pa s kakavovim prahom posipane medvedje šapice na krožniku s sladico, medvedje vino..., da ne omenjamo medu, ki je tudi etimološko tesno povezan z medvedi.

»Človek ne more zanikati svoje živalski plati,« je prepričan Mercier, »ta pa mu hkrati narekuje, da mora biti solidaren z živalskim svetom. Zato bi se človek moral bati izginotja medveda, saj to posledično pomeni tudi njegovo izginotje.« Ali, kot je povzel sogovornik z drugimi besedami: »Medved ostaja največji simbol preživetja človeka.«

Celotno reportažo si lahko preberete v torkovem Delu ali na www.delo.si!