Kaj se dogaja na fotovoltaičnem trgu?

Nič. Oziroma skoraj nič. Lani je bilo v omrežje priključenih 363 novih sončnih elektrarn s skupno močjo 31,9 MW, kar je manj kot desetina moči elektrarn, postav­ljenih leta 2012. Zmanjšanje števila novih sončnih elektrarn je približno 95-odstotno. Tisti, ki se zanjo odločijo, so entuziasti, kajti dejstvo je, da je v danih razmerah postavitev sončne elektrarne popolnoma negospodarna.

So vzrok nižje podpore?

Problem ni toliko v nižji subvencionirani ceni električne energije, proizvedene v sončnih elektrarnah, ampak v nerazumevanju države, ko gre za ta vir energije, ki je postal eden najcenejših. V Sloveniji smo razvoj fotovoltaike in s tem postavljanje sončnih elektrarn spodbujali, ko je bila to še zelo draga naložba. To je bila zaveza naše države v okviru Evropske unije, ki si je zadala cilj, da bomo do leta 2020 dosegli 25-odstotni delež energije iz obnovljivih virov. Kakor kaže, tega cilja z dosedanjo dinamiko ne bomo dosegli, zato je še toliko bolj nerazumljivo, da država z nepremišljenimi in z vsako logiko skreganimi ukrepi zavira postavljanje sončnih elektrarn, pri čemer so se komponente v primerjavi s prejšnjimi leti močno pocenile.

Kako pa odgovarjate na očitke, da je bila fotovoltaika po sprejetju uredbe o spodbujanju naložb v OVE (leta 2009) v privilegiranem položaju in da so bile spodbude vanjo višje kot v druge obnovljive vire?

To ni res, res pa je, da se je slovenska fotovoltaična industrija organizirala in s skupnimi močmi zagovarjala svoje interese. Ena večjih pomanjkljivosti uredbe je bila, da spodbude niso bile narejene na primeren način, na kar je naše združenje opozarjalo od vsega začetka. Klasifikacija velikosti elektrarn je bila namreč v letu 2009, ko je bila sprejeta uredba, primerna – večja ko je bila sončna elektrarna, manjšo podporo je dobila. Narobe pa je bilo, da se velikostni razredi niso prilagajali padanju cen za komponente sončne elektrarne. Tako je naložba v malo sončno elektrarno postala negospodarna, medtem ko se je naložba v veliko še vedno splačala. Denar so imeli večinoma tujci, ti so si lahko privoščili postavitev in za to črpali slovenske spodbude. Narobe je bilo tudi, da so bili (in so še) stroški priklopa enaki, ne glede na to, ali gre za nekajkilovatno sončno elektrarno na strehi zasebne hiše ali trimegavatno na strehi poslovnega objekta. Podobnih napak oziroma pomanjkljivosti je še veliko.

Do kdaj je bila naložba v malo sončno elektrarno še gospodarna?

Do novembra 2012, potem pa je vlada z uredbo, sprejeto čez noč, vse podrla. Čez noč je v velike težave spravila investitorje, ki so bili tik pred priklopom sončne elektrarne. Ti so se naložbe lotili glede na določene obrestne mere, glede na zagotovljene podpore države, nato pa se jim je izračun podrl zaradi administrativnih ukrepov, ki jih sprejela vlada. Že takrat smo v združenju poudarjali, da ne nasprotujemo nižanju odkupnih cen za električno energijo, proizvedeno v sončnih elektrarnah, vendar mora biti to premišljeno in na podlagi izračunov, ki temeljijo na dejanskem stanju domačega trga. Pripravili smo tudi predloge, s katerimi bi zmanjšali hitro rast naložb v sončne elektrarne, ne da bi pri tem ogrozili panogo, ampak povečali število zaposlenih in dodano vrednost, ki bi ostala v Sloveniji. A so naši predlogi naleteli na gluha ušesa. Problem je, da pri nas, ne samo na področju fotovoltaike, ampak tudi drugod, v gospodarstvu ni zagotovljenega varnega pravnega okolja za investitorje. Zato jih je čedalje manj, ki se sploh lotijo naložb.

Vprašati se je torej treba, zakaj naložba ni gospodarna. V združenju poudarjamo, da je sonce najcenejši vir energije, zato ni nobenega razloga, da bi bila naložba v sončno elektrarno negospodarna. Negospodarna je zgolj zaradi nerazumevanja države in velikega števila administrativnih, delno tudi tehničnih ovir, ki odvračajo investitorje. Danes je tržna cena električne energije zaradi elektrike iz obnovljivih virov (sonce, veter) bistveno nižja kot pred leti, zato smo vsi porabniki elektrike (kljub plačevanju prispevkov za obnovljive vire) bistveno na boljšem. Na tržno ceno elektrike država ne more neposredno vplivati. Lahko pa vpliva na pogoje, pod katerimi nekdo postavi sončno elektrarno. V združenju smo pripravili številne ukrepe, ki bi jih morala država sprejeti, da bi spodbudili rast sončnih elektrarn. Ti ukrepi bi imeli multiplikativni učinek na celotno gospodarstvo. Nič je ne bi stali, bi pa močno olajšali pot investitorju, ki se zdaj sooča s številnimi ovirami, dovoljenji, soglasji in odvečnimi stroški, zaradi katerih o naložbi raje ne razmišlja.

Kateri so ti ukrepi?

Predlagamo devet ukrepov za zmanjšanje administrativnih ovir in osem ukrepov za izboljšanje tehničnih postopkov priklopa malih sončnih elektrarn. Tako bi morali upokojencem, lastnikom malih sončnih elektrarn, ne glede na prejemanje pokojnine, dovoliti prihodek od proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov. Po spremembah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki so začele veljati lani, namreč velja, da je upokojenec, ki proizvaja električno energijo, začel spet delati oziroma opravlja dejavnost (preprosto povedano: dobi status »popoldanskega« s. p.), zato ni upravičen do pokojnine. V tujini predstavlja naložba v OVE finančno in socialno varnost upokojencev, podobno kot obresti od vezanih bančnih vlog, le da v tem primeru s svojo naložbo prispeva tudi k večji energetski neodvisnosti in izpolnitvi okoljskih zavez države. Mi pa upokojencem z zakonom preprečujemo postavljanje sončnih elektrarn. Ne samo to, kaznujemo tiste, ki so to storili pred sprejetjem novele omenjenega zakona, saj jim grozi, da bodo morali vračati pokojnine za nazaj, vse do trenutka, ko so priključili sončno elektrarno v omrežje.

Ali obstaja možnost za dogovor z vpletenimi ministrstvi oziroma z vlado, ki bi rešil zaplet in upokojencem, ki so lastniki sončne elektrarne, ne bi bilo treba vračati pokojnine?

Opraviti imamo z državo, v kateri se dve ministrstvi (za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter ministrstvo za infrastrukturo in prostor) izgovarjata drugo na drugo. Ministrstvo za infrastrukturo smo v času sprejemanja energetskega zakona večkrat opozorili, kaj se bo zgodilo, prav tako ministrstvo za delo, a nas ni nihče poslušal. V koliziji sta dva zakona, ministrstvi vztrajata pri svojem, stojita vsako na svojem bregu in ne popuščata. To agonijo bi morala končati vlada in vzpostaviti neko normalno stanje. Ampak glede na to, da je vlada tik pred iztekom mandata in opravlja le še tekoče posle, se upokojencem slabo piše.

Kako je po vašem mnenju še mogoče spodbuditi naložbe v sončne elektrarne?

Na združenju med drugim predlagamo, da bi bili lastniki sončnih elektrarn kot fizične osebe (zaposleni in upokojenci) oproščeni plačevanja prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, saj v resnici ne opravljajo nobene dejavnosti. Če gre za elektrarno z močjo nekaj kilovatov, kakršne so na strehah zasebnih hiš, ti prispevki celo presegajo prihodke od elektrarne, da o stroških za vzdrževanje in zavarovanje sploh ne govorimo. Letni prihodki 10-kilovatne sončne elektrarne, ki je bila na omrežje priključena marca letos, znašajo 1160 evrov. Celotna naložba je lastnika stala 15.800 evrov z DDV. Fizična oseba danes plačuje 767,40 evra za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje na leto. Na koncu leta tako lastniku ostane 315 evrov in preprost izračun pove, da se mu bo naložba, brez zahtevanega donosa, povrnila v 58 letih!

Predlagamo tudi novo klasifikacijo sončnih elektrarn po velikosti – predlagamo več razredov in s tem drugačno obravnavo različno velikih sončnih elektrarn. Velikost malih bi bila omejena na največ 13,8 kW – to je velikost, primerna za zasebno streho. Stroški priklopa zanje bi morali biti nižji, sam postopek priklopa pa poenostavljen. Investitor danes potrebuje lokacijsko informacijo, informacijo o možnosti priključitve, projektne pogoje, soglasje za priključitev, soglasje k projektnim rešitvam, pogodbo o dostopu do elektrodistribucijskega omrežja in pogodbo o priključitvi na omrežje. Za malo sončno elektrarno bi po našem predlogu na elektrodistribucijsko podjetje podali le eno vlogo, na podlagi katere bi distributer obvestil investitorja o projektnih pogojih in izdal soglasje. Vse druge formalnosti bi se združile v en dokument, ki ga izda elektro­distribucijsko podjetje, investitor pa ga podpiše pred priklopom na omrežje.

Poudarjate, da je zelo pomembna tudi možnost uvedbe t. i. net-meteringa na letni ravni. Zakaj?

Namesto vključitve v sistem podpor predlagamo za fizične osebe, ki so lastniki majhnih sončnih elektrarn, alternativno možnost neto odkupa električne energije (net-metering). Gre za sistem samopreskrbe gospodinjstev z električno energijo, s katerim bi razbremenili podporno shemo in kljub temu omogočili postavljanje novih, predvsem majhnih sončnih elektrarn, katerih investitorji so posamezniki, torej tisti, ki s svojimi plačili omogočajo podporno shemo. Naložba se povrne z lastnimi prihranki na računu za električno energijo. V tem primeru se zmanjša tudi število otočnih sistemov, s čimer zmanjšamo obremenitev okolja z odpadnimi akumulatorji.

Otočne elektrarne in shranjevanje električne energije za lastne potrebe v akumulatorjih torej niso alternativa malim sončnim elektrarnam?

Glede na cene akumulatorjev je naložba v otočni sistem negospodarna in tudi precej višja kot naložba v malo sončno elektrarno, priključeno po sistemu net-meteringa. Ravno zato predlagamo, da se kot akumulator uporabi omrežje. Poleg stroškovnega vidika je tu zelo pomemben še ekološki vidik. Če bi namreč množično spodbujali gradnjo otočnih elektrarn z akumulatorskimi sistemi in baterijami, bi sčasoma imeli veliko akumulatorjev, ki bi tako ali drugače končali v naravi, saj jih ni mogoče reciklirati v celoti, medtem ko module lahko recikliramo. Poleg tega je strošek za poznejšo razgradnjo oziroma recikliranje vštet že v ceno samega modula. Obremenjevanju okolja se tako izognemo, saj imamo omrežje, ki je dovolj zmogljivo, da lahko akumulira količino energije, ki bi jo proizvedle male sončne elektrarne. To je tehnično izvedljivo, pa še države nič ne stane.

Po novem energetskem zakonu morajo investitorji kandidirati na razpisih, če želijo pridobiti spodbude. Na združenju temu odločno nasprotujete. Zakaj?

Razpisi so že sami po sebi leglo korupcije. Problem je v tem, da do pravice graditi sončno elektrarno pridejo špekulanti, ne pa tisti investitorji, ki bi res radi gradili. Špekulanti, ki se postavijo med izvajalca in končnega lastnika, potem pa začnejo trgovati s pravicami, pridobljenimi na razpisu … To je nekaj, kar je v svetu dokazano škodljivo. Na Hrvaškem so pred dvema letoma uvedli podoben sistem in zdaj že ugotavljajo, da ne deluje, mi pa ga uvajamo. Ne vem več, s kom naj se pogovarjamo. Nobenemu ministru in nobeni vlade moremo dopovedati, da je to slabo. To je izjemno škodljiva določba v energetskem zakonu, ki sicer ni definirana kot operativna – način njenega izvajanja bo določen v uredbi, ki je še ni in je po mojem vedenju še niti ne pripravljajo. Na združenju nismo videli še nobenega osnutka, čeprav bi morala biti uredba izdana že 1. septembra. Ampak vlada je v odhajanju …

Energetski zakon je nastajal kar nekaj časa. Ali ni bilo dovolj časa, da bi iz njega pravočasno umaknili takšne in podobne določbe?

Na združenju smo ves čas opozarjali, pisali dopise, sestankovali, utemeljevali, argumentirali ... Nič, kot bi govorili steni. Če je šlo kljub našim argumentom vse zgoraj našteto v zakon, pa bi morale biti vsaj sončne elektrarne z močjo do 50 kW izvzete iz razpisov. Sistem pri majhnih elektrarnah namreč operativno sploh ni izvedljiv – mali investitor ne bo šel na nekakšno licitacijo in se tam potegoval za sredstva! Kdo mu bo pripravil razpisno dokumentacijo ob že tako visokih drugih stroških? Ponudniki sončnih elektrarn tega ne morejo delati za vsakih nekaj kilovatov. Predlagamo torej, da so male sončne elektrarne izvzete iz razpisa, subvencije zanje pa naj se dodeljujejo bodisi tako kot do zdaj bodisi po neki drugačni, a premišljeno pripravljeni shemi.