Cilj vseh projektov je bil sicer prihraniti energijo in izboljšati udobje, vendar po mnenju Evropskega računskega sodišča za financiranje niso bili izbrani na podlagi svojega potenciala za doseganje finančnih koristi s prihranki energije, ampak bolj na podlagi tega, da so stavbe običajno veljale za pripravljene za financiranje, če jih je bilo treba prenoviti in je njihova dokumentacija ustrezala zahtevam.

Kakor je povedal član Evropskega računskega sodišča, odgovoren za poročilo, Harald Wögerbauer, za nobenega od pregledanih projektov ni bila opravljena ocena potreb ali vsaj analiza potenciala prihrankov energije v zvezi z naložbami. Ob tem je še dodal, da so države članice ta denar v bistvu uporabljale za prenovo javnih stavb, energijska učinkovitost pa je bila v najboljšem primeru drugotnega pomena.

Povprečna načrtovana vračilna doba za naložbe je bila 50 let, v nekaterih primerih pa celo 150 let, kar pomeni, da kohezijska sredstva niso bila razumno porabljena, je opozoril Wögerbauer. Življenjska doba prenovljenih delov stavb ali samih stavb je namreč krajša, zato se sredstva lahko z vidika energijske učinkovitosti v veliki meri štejejo za izgubljena.

Za izboljšanje naložb v energijsko učinkovitost je sodišče Evropski komisiji priporočilo, naj poskrbi, da se za financiranje ukrepov na tem področju v okviru kohezijske politike zahtevajo ustrezna ocena potreb, redno spremljanje ter uporaba primerljivih kazalnikov uspešnosti in preglednih meril za izbor projektov in standardnih stroškov naložbe na enoto energije, ki bi naj bila prihranjena, z najdaljšo sprejemljivo enostavno vračilno dobo.

Sodišče je revizijo opravilo v Češki, Italiji in Litvi, to je v državah, ki so za programsko obdobje 2007–2013 iz kohezijskega sklada in evropskega sklada za regionalni razvoj prejele največ podpore za ukrepe v zvezi z energijsko učinkovitostjo in ki so projektom na tem področju do leta 2009 tudi namenile največje zneske. Revizija je vključevala preučitev štirih operativnih programov in vzorec 24 projektov naložb v energijsko učinkovitost javnih stavb.

Države članice pri dodeljevanju sredstev za ukrepe in konkretne projekte energijske učinkovitosti kot odločilnega dejavnika niso upoštevale stroškovne učinkovitosti oziroma najboljšega razmerja med uporabljenimi sredstvi in doseženimi rezultati. Čeprav so vsi revidirani projekti prinesli načrtovane fizične izložke, kot so zamenjava oken in vrat ali toplotna izolacija zidov in streh, so bili stroški v primerjavi z možnimi prihranki energije visoki. Potreba po prenovi javnih stavb je bila pomembnejši vidik od energijske učinkovitosti. Revidirani projekti kljub temu, da naj bi ustvarili prihranke energije in izboljšali udobje, niso ustvarili dobrega razmerja med prihranki energije in stroški s tem povezane naložbe.

Energetski pregledi niso bili obvezni (Italija, Litva), kjer pa so se zahtevali (Češka), so vsebovali priporočila za veliko predrage naložbene rešitve, ugotavlja računsko sodišče. V 18 od 24 revidiranih projektov ni bilo mogoče preveriti dejanskih prihrankov energije, ker niso bili zanesljivo izmerjeni.