Prav na začetku je bilo edino merilo, da je videti lepo, vse drugo naj bi bile nianse. Pa ni čisto tako. Kmalu sva spoznala, da lahko dobiš, kakršno koli hišo si zaželiš, če jo le lahko plačaš. Zato sva kmalu izločila možnost, da bi bila lesena. Tako sva naredila primerjavo prednosti in slabosti za tri preostale tipe: montažno gradnjo, gradnjo s porobetonom in glineno opeko.

Montažna ali zidana?

Daleč najboljše in najlepše so predstavljene montažne hiše. Kje so prednosti montažne gradnje? Kakovostna gradnja: hiša je narejena v nadzorovanem okolju z utečenimi postopki. Kljub temu da je lahko vsaka drugačna, je gradnja standardizirana in zato kakovostno najboljša mogoča. Manj je toplotnih mostov, ker so v osnovi hiše lesene. Doseganje pasivnosti oziroma majhne porabe energije je tako zagotovljena. Manj možnosti napak in zato manj skrbi: vse naredi eno podjetje, s čimer odpadejo problemi, povezani z izvajalci in njihovim delom. Strošek postavitve je znan pred začetkom del. Čeprav je denimo tudi pri zidanih hišah cena določena, se v procesu gradnje marsikaj spremeni, tudi na željo naročnika, zato prave končne cene ni mogoče določiti tako natančno kot pri montažni. Našla sva še več prednosti, ki pa nama ne pomenijo toliko, da bi vplivale na odločitev. Prva je hitra gradnja, vendar se nama ne mudi. Ekološka neoporečnost: vsekakor pomemben dejavnik, ker pa se odločava med montažno in zidano z opeko ali porobetonom, torej z materiali, ki so ekološko sprejemljivi, to ne pomeni prednosti. Lahka konstrukcija in potresno odpornejša: hiša bo stala na trdni podlagi in ne na močvirnatih tleh, zato njena lahkotnost ni ključna. Protipotresno pa se gradijo vse, ne glede na način izvedbe.

Poleg prednosti pa sva tehtala tudi omejitve in slabosti montažne hiše. Cena: ko sva se poglobila v detajle iz svojega zornega kota, sva izračunala, da bi naju hiša stala več kot zidana. Poleg tega potrebuješ celoten znesek njene vrednosti takoj in ne tako kot pri zidani, ko lahko gradiš in financiraš fazno. Poleg tega še zmeraj velja, da pri gradnji, vgradnji in drugih delih lahko sodelujemo, s pomočjo sorodnikov, prijateljev in sosedov.

Opaž za prvo ploščo

Drugi način gradnje, ki sva ga analizirala, je bilo zidanje s porobetonskimi zidaki (siporeks). Pred opečnimi ima nekaj prednosti. Boljša toplotna in zvočna izolativnost: tisti, ki smo v rokah že kdaj držali zidak iz siporeksa, vemo, da je že na otip toplejši. Porobeton delajo izolativen številni zračni mehurčki. Preprostejša gradnja: betonski bloki se enostavno lepijo skupaj, kar proces pospeši. Že v začetku sva vedela, da bo gradnjo opravilo gradbeno podjetje, zato sva se bolj kot na težavnost osredotočila na ceno te »preprostosti«. Zame največja prednost porobetona je vgradnja inštalacij, ki je fizično manj naporna kot pri opeki. Druge dobre plati tega načina gradnje najdemo tudi pri montažni gradnji in pri opeki, npr. požarno in potresno odpornost, naravni material, akumulacija toplote.

V bistvu je bila opečna gradnja najin prvi izbor in sva jo primerjala z drugima načinoma ter iskala njune prednosti. Razlogov za to je več. Cena: opečna hiša naj bi še vedno imela najugodnejše razmerje med kakovostjo in ceno. Ni vse v materialu. Ne bova zidala sama, za to bova najela gradbeno podjetje. Kljub vsem materialom, ki so na voljo, se v Sloveniji še vedno največ gradi iz opeke. Verjetno k temu deloma pripomore tudi tradicija. Izvajalci so dela z opeko vajeni, konkurenca med njimi je velika, kar vpliva na ceno.

Gradnja z opeko pa prinaša tudi slabosti. Več­ja kot pri drugih dveh opcijah je možnost napak in nastanka toplotnih mostov. Potrebna je natančnost in večja pozornost za brezhiben izdelek. Tudi gradnja je počasnejša, kar pa naju ne moti. Sprejemljivo je, da bo trajala približno leto in pol. Tudi bolj umazana in mokra naj bi bila gradnja z opeko, kar pa je za lase privlečeno, saj vendar govorimo o gradbišču in ne kakšnem razstavnem prostoru.

Treba se je bilo konkretneje odločiti, kakšna bo hiša. V lokacijski informaciji sva preverila možnosti in omejitve glede gradnje. Iz lege zemljišča, naveze na cesto in dovoza sva si morala postaviti okvire, v katerih bova iskala primeren načrt z razporeditvijo prostorov v hiši. Odločila sva se, da garaže ne bo v sklopu hiše.

Osredotočila sva se na notranjo razporeditev. Pomembni želji sta bili garderoba, saj je bilo dovolj vsakoletne selitve oblačil in shranjevanje pod postelje, na podstrešja in v pretesne omare, in osrednji bivalni prostor, v katerem so v eno združene kuhinja, jedilnica in velika dnevna soba. S tem se je seznam želja v glavnem končal in lahko sva se posvetila pogojem, ki jih mora hiša izpolnjevati.

Prvo pravilo je, da si postaviš tako veliko, kot jo res potrebuješ. Večja ko je hiša, večji bodo stroški gradnje, stroški ogrevanja in drugega vzdrževanja. Kako velika mora biti, je odvisno od tega, koliko ljudi bo v njej živelo. Midva upava, da bo v njej več kot en otrok, zato potrebujemo več kot eno sobo za naraš­čaj. Hišo zidava za naju in za potrebe, ki jih z gotovostjo lahko predvidiva že zdaj, zato bo enostanovanjska. Bivalni prostori spodaj, spalni zgoraj. Razmišljati je treba tudi, da jo bo morda čez mnogo let treba prodati. Že zdaj vidimo, kakšne neugodne cene dosegajo predimenzionirane hiše, ki jih je povozil čas.

Hiša ne bo imela balkonov! Odločitev posameznika, ampak ne razumem večnadstropnih novogradenj na podeželju, kjer balkoni iz vseh smeri objemajo objekt. Kje je njihova uporabna vrednost? Vidim samo dve: tekmovanje za najlepši cvetlični balkon v vasi in obešanje perila. Gradnja takšnih priveskov stane veliko, poleg tega vplivajo na energijsko potratnost objekta. Odločila sva se tudi, da hiša ne bo podkletena. Tolikšnega prostora pod bivalnimi prostori ne potrebujeva. Pogojev za pravo klet s podkletitvijo ni mogoče ustvariti, prostorov za celo etažo pod hišo pa tudi ne potrebujeva.

Začelo se je iskanje načrta s primernim tlorisom. Na spletu ima že skoraj vsak arhitekturni biro prikaz hiš s tlorisi in fasadami. Prvi arhitekt, ki sva ga obiskala, nama je pokazal primere tipskih hiš, ki jih je že zrisal, spet pri drugem podjetju sva dobila katalog hiš s slikami in tlorisi. Izbira je velika, a v vsakem načrtu sva našla »napako«, zaradi katere hiša za naju ni bila primerna. Razmišljala sva tudi o izrisu načrta čisto pa najinih željah, kar pa je dražje, vendar ni bil potreben. Našla sva primeren tipski načrt. Izbrala sva ga, ker nama je popolnoma ustrezal, poleg tega sva z njim prihranila čas. Večina nasprotnikov tipskih načrtov navaja, da se hiša gradi samo enkrat in da za nekaj tisoč evrov prihranka ne smemo žrtvovati hiše svojih sanj, toda pri tipskih je mogoče izvedeti, kdo takšno že ima, si jo iti ogledat in celo povprašati stanovalce, kaj bi spremenili, ali so v načrtu kakšne slabosti. Tega pri individualnih načrtih ne moremo.

Vendar je tudi tipski projekt mogoče spreminjati. Pri izbranem so na najino željo odstranili balkone, izbočeno jedilnico in dodali frčado. Spremembe so vidne na fasadi. Prva večja sprememba je zamenjava klasične frčade s frčado z ravno streho. Balkone so nadomestili t. i. francoski balkoni, s čimer so ostale velike steklene površine, ki bodo osvetljevale prostore.

Klasična, nizkoenergijska ali pasivna gradnja?

V katero smer bo šla gradnja, je bila za naju ključna odločitev, saj sva s tem definirala ne samo, kako bova gradila, ampak tudi to, kako bova v tej hiši živela, jo vzdrževala in plačevala stroške.

Poučil sem se, da imam pri gradnji z opeko tri možnosti: klasična gradnja z modulom, nizkoenergijska gradnja in pasivna gradnja. Sam sem se najprej osredotočil na pasivno, saj si želim, da bi bila moja hiša varčna. Sem pa takoj spoznal, da je osnova za izbiro tipa gradnje načrt hiše. Pri izbiri projekta tega nisem vedel in tako najin ne ustreza zahtevam pasivne gradnje. V tej fazi bi sicer še bile mogoče prilagoditve. Na srečo sva pri tipskem načrtu odstranila balkone. Proti jugu imava razmeroma veliko zastekljenih površin, proti severu manj. Vendar načrt ne predvideva tolikšne debeline izolacije v stenah, estrihih in stropih in bi bile potrebne prilagoditve. Za pasivno hišo so pomembni vsi detajli, tudi pravilna oblika. Spremembe bi bile po najini presoji preveč radikalne, zato sva s težkim srcem opustila misel na pasivni standard. Zdaj je ostala samo še primerjava med klasično in nizkoenergijsko gradnjo.

Tipski načrt, ki ga imava, predvideva klasično gradnjo. To ne pomeni, da bi bila hiša slaba, saj mora še vedno zagotavljati minimalne predpisane standarde. Ni pa energijsko tako učinkovita, kot bi lahko bila. Iz dane situacije je treba iztisniti, kar je mogoče. Novi cilj je toliko se približati nizkoenergijski gradnji, kot je stroškovno še smiselno.

Za čim manjše izgube toplote je treba izbrati dober material. Začel sem pri opeki. Načrt predvideva gradnjo z modulom. Vprašanje je, kolikšen vpliv ima opeka na toplotno izolativnost objekta, če vemo, da bomo pozneje vse skupaj oblekli v razmeroma debelo plast izolacije. Pri tem ima vsak strokovnjak svojo teorijo. Odločil sem se sem, da bomo gradili z opečnim termoblokom, pri katerem so toplotne izgube manjše kot pri navadnem opečnem modulu.

Na slemenu se že zeleni smrečica, a do vselitve v novi dom bosta morala graditelja sprejeti še na desetine odločitev.

Za čim boljšo toplotno izolativnost naj bi bila celotna hiša ovita v izolacijo brez prekinitev. To pomeni, da mora biti izolirana tudi pod temeljno ploščo. Strošek bi bil v najinem primeru približno 2000 evrov, če bi uporabila 10-centimetrsko izolacijo iz ekstrudiranega polistirena (XPS). Na koncu se za to investicijo nisem odločil, ker se mi v doglednem času ta strošek ne bi povrnil. Po nasvetu energetskega svetovalca pa bo temeljna plošča ob straneh izolirana z 10 cm debelimi XPS-ploščami, da mraz ne bi vdiral v temelje in zunanje stene.

Naslednji detajl je estrih nad temeljno ploščo. Načrt predvideva 12 cm izolacije, kar je dobro, ni pa predvideno talno ogrevanje, zato bo potrebna prilagoditev. Debelino izolacije bo treba zmanjšati na 8 cm, izolacijske plošče s čepi za namestitev cevi talnega gretja so debeline 5,5 cm, kar skupaj nanese 13,5 cm izolacije.

Fasada je že po načrtu debeline 20 cm in tako bo ostalo. Nisem pozabili niti na špalete, ki bodo oblečene v 2 cm XPS, Takšne plošče bodo tudi nad prekladami oken in vrat, kjer bodo zunanje žaluzije. Vgrajena okna naj bi bila trislojna.

Predvidena debelina izolacije v mansardi je po načrtu 25 cm. Na ravnem delu stropa mansarde je najlažje izvesti spremembo, zato bomo debelino izolacije povečali na 30 cm. Poševni del strehe bo ostal pri debelini 25 cm, ker za več ni prostora. Med gradnjo bomo na 20 cm dvignili tudi estrih v mansardi, v katerega bomo skrili cevi za prezračevalni sistem. Ali ga bova pozneje res monitrala, še ne veva. Strošek prezračevalnih cevi za celotno hišo bo približno 400 evrov.

V končni fazi ni pomembno, kako se imenuje način gradnje, po katerem bo hiša zgrajena. Pomembna je dejanska izvedba. Ta edina vpliva na kakovost bivanja in obratovalne stroške. V najinem primeru ne bova mogla v vseh pogledih slediti smernicam, ki so zapovedane za nizkoenergijsko hišo. Bova pa zagotovo težila k nadpovprečno varčni hiši, ki nama bo tudi cenovno dostopna. Ogrevalni vir bo toplotna črpalka voda/zrak, ogrevanje bo talno. V prehodnih obdobjih se bomo greli s kaminom.

VSI ČLANKI IZ SERIJE:

Novogradnje: Dolga vrsta odločitev

Novogradnje: Od želje do gradbenega dovoljenja

Stanovanjski kredit: Ni vse v nizki obrestni meri