Glavna pomanjkljivost garaž, ki so bile pred desetletji sestavni del individualnih novogradenj, je, da sta se pri odpiranju garažnih vrat pozimi ohladila prostor tik ob garaži in nad njo, saj praviloma niso bile ogrevane, od preostalega dela hiše pa so bile tudi slabo izolirane.

Po besedah Gorana Rupnika iz biroja Riba, Rupnik in Brodar arhitekti, v sodobni prak­si njihovo umeščanje v oz. ob družinsko hišo večinoma izhaja iz načela, da ta servisni prostor ne potrebuje enakega ugodja kot bivalni prostori. Razen v primerih, ko konfiguracija terena narekuje klet, v katero umestimo tudi garažo, jih je v energetskem pogledu smiselno zasnovati zunaj ogrevanega ovoja hiše. »V tem primeru je lahko garaža tudi večji odprt nadkrit prostor, ki postane bivalni podaljšek hiše v toplejši polovici leta. Zato naj vključuje tudi zaprto lopo za orodje, kolesa, otroške vozičke in podobno ter kotiček za letno kuhinjo. Čar bivanja v hiši je ravno povezanost zunan­jega in notranjega prostora, ki ga takšen nadstrešek omogoča: ko je vreme lepo, avto odmaknemo in lahko prostor uporabimo za druženje ali delavnico na prostem,« pravi arhitekt.

Po njegovih izkušnjah pridejo naročniki k projektantu večinoma z željo, da bi bila garaža zunaj hiše, vendar povezana z njo. »To upoštevamo, razen v primerih, ko je hiša odmaknjena na nasprotni rob parcele kot dovozna cesta. Takrat je smiselneje garažo popolnoma ločiti in jo postaviti na začetek parcele, kar pomeni manj uvoznih površin, manjši strošek s tlakovanjem in pozimi manj odmetavanja snega. V obeh primerih pa naj bosta postavitev in oblikovanje garaže oz. multifunkcionalne nadkrite površine eno od izhodišč pri projektiranju hiše, saj pomembno vplivata na izkoriščenost parcele in reprezentativnost ob vhodu na zemljišče,« opozori Rupnik.

Garaža, ki ne ohlaja hiše

Danes, ko je pri novogradnjah nizkoenergijska družinska hiša tako rekoč standard, sta načrtovanje in detajlna izvedba servisnih prostorov, med katere spada tudi garaža, zelo pomembna. Če denimo velja, da mora biti pasivna hiša čim bolj preprosta in »kompaktna«, brez balkonov, nadstreškov, prizidkov, kleti in garaže, ki so del nje, lahko nizko­energijska hiša vse našteto vključuje. Garažo in klet je le treba dobro izolirati, balkone pa od zunanjega ovoja hiše ločiti s posebnimi distančniki. Našteti elementi so namreč lahko vir velikih toplotnih izgub. A tudi pri pasivni hiši je mogoče garažo vizualno povezati s preostalo stavbo, a jo izolativno in zrakotesno povsem ločiti od toplotnega ovoja ogrevanih delov hiše. Rešitev je tudi garaža v kleti, z vhodom samo z zunanje strani, pri čemer se nad stropom naredi temeljna ploš­ča, na kateri je postavljena toplotno povsem ločena pasivna hiša.

Ob energijski sanaciji nekaj desetletij starih družinskih hiš je zelo pomembna izolacija stropa garaže in sten garaže proti ogrevanim bivalnim prostorom, toplotne izgube pa zmanjša tudi izbira ustreznih garažnih vrat. Danes so na trgu že precej toplotno izolativna.

Tehnične smernice za učinkovito rabo energije, katerih upoštevanje je obvezno pri novogradnjah in rekonstrukcijah (posegi, za katere je potrebno gradbeno dovoljenje), tako denimo določajo, da toplotna prehod­nost zunanjih (torej tudi garažnih) vrat ne sme biti večja od 1,6 W/(m2K). Izjema so garažna vrata ogrevane garaže, pri katerih toplotna prehodnost ne sme biti večja od 2,0 W/(m2K). Po besedah Zvoneta Jazbinška iz podjetja Matjaž je denimo za toplotno prehodnost sekcijskih garažnih vratih odločilen ustrezen prerez lamel z izolacijskim polnilom in tesnilom med lamelami. Toplotno izolativnost zelo povečajo tudi posebna vodila, ki so toplotno ločena od stene. Prav tako je pomembna natančna izvedba tečajev vrat za osebni prehod s tesnili in samozapiralom. Pri krilnih garažnih vratih izolativnost povečujejo dodatki, kot so tesnila, pragovi, zaklepi in podobno, pri rolo vratih pa dodatna tesnila na prekladi, pravi sogovornik. Posebej pa opozori, da nam še tako dobri faktorji toplotne prevodnosti garažnih vrat nič ne pomagajo, če ne poskrbimo za strokovno brezhibno vgradnjo.

Nadstrešek naj ne bo tujek

Medtem ko je pri novogradnjah načrtovanje prostora za avto večinoma del celovitega projekta, pa Slovenci ob delnih prenovah stanovanjskih hiš ali povečanju družinskega voznega parka postavljajo nadstreške pogosto kar po svoji najboljši presoji. Žal ti glede na izbor oblikovnih rešitev in materialov pogosto delujejo kot tujek v prostoru. Tudi za tako »preprost« dodaten objekt je zato priporočljivo poiskati pomoč arhitekta. Nekdaj so bila denimo unikatno oblikovana predvsem zidana nadkritja, montažna pa so bila večinoma tipska. Danes so tudi tipski montažni nadstreški pravzaprav unikatni, saj so izdelani po meri. Po širini, dolžini in višini jih je namreč treba prilagoditi ne samo avtomobilu, ampak tudi obstoječemu objektu.

Osnovna elementa nadstreška sta nosilna konstrukcija in streha oziroma kritina. Pro­izvajalci in ponudniki, ki nastopajo na slovenskem trgu, nosilno konstrukcijo izdelujejo iz pocinkanega jekla ali kakšne druge kovine, pa tudi iz lesa. Konstrukcija nadstreška mora biti statično dovolj toga, da se z leti ne deformira, material mora biti odporen proti vremenskinm vplivom, medtem ko je za kritino najpomembnejše, da je UV-odporna, odporna proti toči, sama in skupaj s konstrukcijo pa dovolj močna, da prenese težo snega. Za manj zahtevno za vzdrževanje velja kovinska konstrukcija, bodisi pocinkana, zaščitena z vročim pocinkanjem in prebarvana z epoksidno barvo po lestvici RAL ali vroče pocinkana v kombinaciji z elektronskim prašnim barvanjem. Les potrebuje več nege. Nosilne elemente sicer zaščitijo že v proizvodnem procesu, z globinsko impregnacijo ali dodatnim opleskom, vendar zaščita ni trajna, ampak jo je treba obnavljati na leto ali dve, odvisno od tega, koliko je konstrukcija izpostavljena soncu, dežju, mrazu in drugim vremenskim vplivom.

Prostostoječa ali vpeta nadkritja

Obliko nadstreška prilagodimo hiši. Če ta še nima toplotnoizolacijske fasade, se lahko odločimo za vpeto nadkritje, ki je na objekt pričvrščeno z jeklenimi konzolami. Te bodo fasaderji oblekli v izolacijo in naredili zaključni sloj. Če je fasada že izdelana, pa vpeti nadstrešek ni najboljša izbira, saj je treba na mestih, kjer bodo pritrjene konzole, izolacijo skupaj z zaključnim slojem izrezati. S tem poškodujemo toplotni ovoj hiše, ki kljub ponovni izolaciji omenjenih mest ni nikoli več tak, kot je bil pred posegom. Poleg tega lahko stik med fasado in konzolo sčasoma popusti, zaradi česar se začne na stenah v notranjosti hiše nabirati kondenz.

Boljša izbira je prostostoječi nadstrešek, ki stoji na lastnih stebrih. Klasična prostostoječa nadkritja imajo štiri stebre, lahko pa se odločimo tudi za konzolno z običajno dvema masivnima stebroma. V tem primeru celotno konstrukcijo nosi jekleno-betonska noga, kar seveda pomeni, da potrebujemo ustrezno velike in močne temelje. Ker so za njihovo izvedbo potrebna večja gradbena dela, je konzolni nadstrešek najbolje postaviti, dokler okolica doma še ni urejena.

Za dva manjša avtomobila zadošča nadstrešek dimenzij 5,5 x 5,5 metra. Tako bosta oba v celoti pod streho, saj kritina na vsaki strani sega vsaj 40 centimetrov čez vozilo. Če sta večja, se je priporočljivo odločiti za mere 6 x 6 metrov. Višina je odvisna od višine avtomobila. Za večino osebnih vozil (tudi če imajo nameščen strešni kovček) in nepovišanih dostavnikov zadošča od 215 do 230 centimetrov. Za kombinirana vozila je potrebna višina 270 centimetrov.