Krčenje gozdov je eden glavnih vzrokov za podnebne spremembe, pri nas pa so težave drugje: zaraščanje, kurjenje mokrega lesa v neprimernih pečeh, izvoz debel in uvoz gradbenega lesa in pohištva. Prihodnji teden, 21. marca, je mednarodni dan gozdov.

»Moramo se zavedati, da se lesnopredelovalna panoga v Sloveniji krči že več kot dvajset let. Velikokrat smo že poudarili, da je to posledica zelo neugodnega makroekonomskega okolja za delovno intenzivne in izvozno naravnane panoge (tečajne razlike v času tolarja, visoka obdavčitev dela, državna gospodarska politika, ki daje prednost podjetjem z visoko dodano vrednostjo…), tako je panogi za razvojne potrebe ostalo veliko premalo sredstev. Imeli smo sedemkrat manjša vlaganja v razvoj za zaposlenega kot v Avstriji, štirikrat manj zaposlenih razvojnikov kot v avstrijskih lesarskih podjetjih in vsaj takšna je razlika tudi med panožnimi ustanovami Slovenije in Avstrije ... Jasno je torej, da lahko preobrat dosežemo le, če na številnih področjih okrepimo prizadevanje za izboljšanje konkurenčnosti. To se seveda začne pri državi, ki mora zagotavljati ustrezno makrookolje, nič manj pa ne velja tudi za panožno in podjetniško raven,« pravi Igor Milavec iz Združenja lesne in pohištvene industrije pri GZS.

Kot dodaja, bi moralo biti gonilna sila sprememb na začetku vodstvo panoge v sodelovanju predvsem z vodstvom obeh resornih ministrstev, v opredelitvi »velikega projekta«. Operativno pa bi, z ustrezno finančno podporo, za zdaj večino nalog prevzele panožne oziroma sektorske ustanove v povezavi s službami obeh ministrstev. Kasneje pa bi se prilagajali potrebam.

Kaj je treba narediti

Franc Pohleven z biotehniške fakultete opozarja, da bi morali najprej ustanoviti resor za lesarstvo, tako bi imeli sogovornika v vladi. Po osamosvojitvi imajo namreč resor le gozdarji. »Avstrija in Nemčija sta bili na področju predelave lesa (pohištvene industrije) pred osamosvojitvijo daleč za Slovenijo. Zdaj pa nas oni učijo, kakšno naj bo zeleno gospodarstvo. Od njih kupujemo (Frölingove) vrhunske in drage peči na lesno biomaso, nakup s subvencijami omogoča naša država, podjetje Ledinek pa ne more prodati niti enega vrhunskega lesnopredelovalnega stroja podjetjem v Sloveniji. Absurd brez primere,« pravi Pohleven.

Obenem bi morali les razglasiti za strateško surovino Slovenije z vsemi mogočimi podporami za gradnjo zasebnih lesenih hiš in ustanoviti nacionalni inštitut za lesarstvo, ki bi bil strokovna opora lesni industriji.

Čigav les uporabljajo v slovenskih lesnih podjetjih in kakšne rešitve predlaga Gregor Benčina, predsednik upravnega odbora skupine Jelovica, si lahko preberete v današnji tiskani izdaji Dela ali na www.delo.si.