Zanimanje za montažne bazene iz leta v leto raste, zadnja leta kar občutno, pravi Luka Remic, direktor podjetja Remax, v katerem montažne bazene izdelujejo od leta 1984, čeprav so ti k nam iz tujine, kjer jih poznajo že dolgo, prišli šele po osamosvojit­vi. Vendar zadnja leta ne narašča le prodaja teh bazenov, nadaljuje, ampak vseh vrst, kar je po njegovem verjetno dokaz okrevanja gospodarstva. V podjetju Stotinka, v katerem se ukvarjajo s prodajo montažnih bazenov, opažajo povečano povpraševanje zlasti po prostostoječih.

Zakaj so montažni bazeni tako zanimivi za ljudi? Zaradi cene in zato, ker jih je mogoče ob koncu sezone pospraviti, pojasnjuje Luka Remic. Ljudje se zanje pogosto odločijo tudi zato, ker niso prepričani, koliko se bodo sploh kopali, in to raje najprej preverijo s kratkoročnim montažnim bazenom, preden se opogumijo za zidanega.

Kaj je montažni bazen?

Njegova osnova je montažna pločevina, ki predstavlja nekakšen obod ali steno bazena, razlagajo v Stotinki, Luka Remic pa pojasnuje, da so mogoče različne oblike: tisti s pločevinastim obodom so pri njih okrogli ali ovalni, s kovinsko konstrukcijo okrogli ali pravokotni, z napihljivim robom iz folije spet okrogli ali ovalni in tako naprej.

Okolico bazena in bazenski rob je treba zaključiti z nedrsečimi materiali, sicer je lahko hoja ob bazenu nevarna.

Montažni bazen je lahko prostostoječ ali vgraden. Prostostoječega samo postavimo na ravno in utrjeno podlago, na primer betonsko ali peščeno, in ne potrebuje dodatne opore, pri vgradnem pa se postavitev malo zaplete.

Zanj mora bodoči lastnik najprej narediti izkop. Da je dno res primerno, ga mora nasuti s podlago in narediti armirano ploščo, vanjo pa vgraditi talni izpust, razlagajo v Stotinki. Plošča mora biti popolnoma ravna in gladka, zato jo mora, če je potrebno, izravnati še z izravnalno maso ali zbrusiti.

Na tako pripravljeno dno položijo filc, ki zaščiti naslednjo plast, folijo. Po obodu nato položijo spodnja vodila, na katera namestijo pločevino. Pločevino pritrdijo na oporne stene in naredijo ustrezen izrez za vgradne elemente. Te namestijo na pločevino in nanje obesijo bazensko folijo.

Zdaj postane sestavljanje, ki se ga lahko kupci lotijo tudi sami, zanimivo in nenavadno. Ko na rob bazena namestijo folijo, začnejo bazen počasi polniti. Med polnjenjem folijo sproti ravnajo in gladijo, da ne ostanejo gube. Ko bazen postopoma polnijo, na ovalnem delu njegov rob z zunanje strani zasipavajo s suhim betonom, potem ko so seveda že prej namestili dve armirani oporni steni, ki tečeta ob ravnem delu.

Ko je v bazenu vode dovolj, na vgradne elemente namestijo tesnila in prirobnice, zaključijo montažo vseh elementov, izvedejo cevno povezavo do strojnice in zmontirajo še opremo strojnice, opišejo v Stotinki. Potem je treba urediti le še malenkosti.

Za kupce so privlačni predvsem samostoječi montažni bazeni, ker je z njimi povezano manj gradbenih del, vendar tudi ti potrebujejo čistilne filtre in vzdrževanje vode, s katero bazen napolnimo na začetku kopalne sezone.

Ker je postopek zapleten, se ljudje raje odločijo za prostostoječe montažne bazene. Te lahko postavijo razmeroma hitro in jim ni treba zelo posegati v okolico, se pa bazen z njo lepo zlije. Nekaj malega gradbenih del je sicer potrebnih, a veliko manj kot pri vgradni izvedbi, pri kateri se stroški višajo prav zaradi gradbenih del.
Kljub temu so v primerjavi z drugimi vrstami bazenov montažni cenovno dostopnejši, vendar cenejši načeloma ne omogočajo optimalne hidravlike bazena, pojasnjujejo v Stotinki. Luka Remic pravi, da lahko vsakega opremijo s skimerjem, boljšo filtrirno napravo in razsvetljavo, druga oprema pa je odvisna od tipa bazena. V Stotinki razložijo še, da se kakovosten in optimalno oprem­ljen montažni bazen cenovno že približuje cenam bazenov iz stiropornih zidakov s folijo debeline od 0,8 do 1 milimeter.

Kako trajen je montažni bazen?

Življenjska doba montažnega bazena je najprej odvisna od kakovosti uporabljenih materialov in načina vzdrževanja, razlaga Luka Remic: »Nekateri zdržijo samo eno leto, drugi brez težav 15 do 20 let.«

V Stotinki to razložijo natančneje. Vsak montažni bazen je prekrit s folijo. Ta je pri njih lahko debela od 0,2 milimetra do 0,6 milimetra. Od debeline folije je odvisna njena življenjska doba, od življenjske dobe folije pa stroški vzdrževanja bazena, saj je največji strošek prav menjava folije in vgradnih elementov.

Če je folija debela 0,2 milimetra, se zanjo primerno skrbi in je zmerno izpostavljena obremenitvam, bi morala ostati brezhibna vsaj tri do štiri sezone. Življenjska doba 0,3-milimetrske folije je štiri do šest sezon, 0,4-milimetrske do deset sezon, najdebelejša, 0,6-milimetrska folija, pa bi morala uspešno prestati 8 do 12 let uporabe, lahko še več.

Montažni bazeni potrebujejo tudi filtre in praviloma so ti peščeni. Ob ustreznem vzdrževanju in uporabi brezhibno delujejo več kot deset let, vendar je treba pesek v filtru zamenjati po štirih do petih letih. Takrat je pametno preveriti in po potrebi zamenjati še tesnila, svetujejo v Stotinki.

Ob foliji je najbolj občutljiv del bazena črpalka. Načeloma je tudi ta zelo trpežna, vendar ne sme biti na vlažnem, po njej ne sme deževati in ne škropiti voda, sicer lahko hitro nastane okvara.

Primerno je treba seveda skrbeti tudi za vodo. »Zelo pomembno je, da se vzdržuje pravilna pH-vrednost in da se dezinficira,« pravi Luka Remic. Stroški sredstev za vzdrževanje vode v povprečnem družinskem bazenu znašajo okoli 200 evrov na leto, sicer pa so stroški vzdrževanja opreme odvisni od opreme in okvar, še dodaja.

Kako globoka mora biti denarnica?

Luka Remic pojasnjuje, da cene montažnih bazenov ne rastejo sorazmerno z njihovo velikostjo. Tako so večji glede na svojo velikost cenejši kot manjši, ker pač vsak potrebuje folijo, filtrirno napravo, konstrukcijo in tako naprej, vse to pa cenovno ni sorazmerno z velikostjo bazena.

Njihove stranke najpogosteje izberejo okrogle in pravokotne izvedbe; med okroglimi se najraje odločajo za velikost 3,6 metra krat 5 metrov, pri pravokotnih pa za 6 krat 3 metre in 8 krat 4 metre.

Stranke Stotinke imajo med okroglimi montažnimi bazeni najraje tiste s premerom od 4,5 do 5,5 metra. Če so prostostoječi, morajo zanje odštejejo okoli 1000 evrov, čeprav jih lahko dražje različice stanejo tudi okoli 2100 evrov. Za primerljiv okrogel vgradni bazen bi morali odšteti okoli 1500 evrov, a je treba prišteti še stroške gradbenih del. Ovalne imajo najraje v velikosti okoli 7 krat 3,5 metra ali 8 krat 4 metre. Zanje morajo odšteti od 1700 evrov naprej, če so prostostoječi, za vgradne pa okoli 4000 evrov.

In kaj naredijo z njimi, ko je sezone konec? Z vgradnimi enako kakor lastniki vseh drugih bazenov, prostostoječe večina izprazni in pospravi, nekateri pa jih tudi prezimijo in spomladi spet le napolnijo z vodo ter zaženejo.

Da je užitek ob bazenu popoln, mora biti seveda urejena tudi okolica. Za to morajo poskrbeti stranke same, kakor morajo pred montažo vgradnih bazenov same organizirati gradbena dela, pravijo v Stotinki. V Remaxu naročnikom, če želijo, pomagajo najti strokovnjake za ureditev okolice, vendar večina to opravi sama.

PREBERITE ŠE: Po nakupih: Ob bazenu