Keramične ploščice danes snujejo priznani oblikovalci, kot so Paola Navone, Jaime Hayon, Patricia Urquiola. Poigravajo se z inovativnimi barvnimi kombinacijami, strukturiranimi površinami in zanimivimi vzorci. Pogosto se spogledujejo s preteklostjo in tradicionalnimi vplivi. V zadnjem času je nam­reč vse več ponudbe keramike, ki še zdaleč ni izčiščeno minimalistična.

Posnemanje videza oguljenih lesenih deš­čic je prav tako ena izmed možnosti, ki jo že nekaj let ponujajo proizvajalci keramičnih ploščic za stene in tla. Po videzu so zelo prepričljive, saj so na prvi pogled videti kot lesena obloga. Njihovi avtorji se ne zgledujejo zgolj po teksturi, ampak iz narave črpajo tudi barvno lestvico. Ta je namreč omejena na nevpadljive odtenke, od belih, zemeljskih in lesnih do sivih. Keramične ploščice imajo ne glede na velikost in namen večinoma matirano površino. Če so bile v preteklih letih v ospredju velikanske in zelo tanke ploščice, je zdaj znova na voljo več manjših mer, na primer mozaik, majhne kvadratne, pravokotne in tudi šestkotne oblike.

Na to področje močno vpliva tudi digitalni tisk, ki omogoča, da se na keramiki znajdejo zelo realistični vzorci, ki delujejo kot fotografija.

Keramične ploščice, ki so stalnica med oblogami za stene in tla, se razlikujejo po dimenzijah, barvah, vzorcih, površinski obdelavi in ceni. Slednja je zlasti odvisna od materiala, iz katerega so izdelane. Ob tem ne bi smeli zanemariti kakovosti izdelave, ugleda proizvajalca, dizajna in takšnih detajlov, kot so lasersko obdelani robovi. Na kakovost keramičnih ploščic vpliva njihova sestava. Lahko so izdelane iz bele mase, imenovane kaolin, lahko pa tudi iz zmesi, ki vsebuje več gline. Prva sestava je značilna za keramiko češkega izvora, druga za italijansko in špansko. Za obe velja, da je kakovost odvisna od žganja keramike, to je od proizvodne tehnologije. Obstajajo štiri vrste žganja keramike: monožganje, dvojno žganje, monoporozno žganje in hitro dvojno žganje. Monožganje, pri katerem gre za enkratno žganje pri zelo visoki temperaturi, se v glavnem uporablja za talne ploščice. Stenske izdelujejo tako, da iz mase najprej spečejo »kolač«, in sicer na zelo visoki temperaturi, s čimer zagotovijo kakovost. Ko se ohladi, nanj nanesejo glazuro, nato pa vse skupaj še enkrat žgejo (dvojno žganje), tokrat pri nižji temperaturi, da glazura dobi sijaj. Za manj obremenjene prostore so primerne ploščice, ki so izdelane s postopkom t. i. monoporoznega žganja, kar pomeni, da hkrati pečejo kolač in glazuro na zmerni temperaturi. Njihova glazura nima tako visokega sijaja. Kot kompromis med ceno in kakovostjo nekateri proizvajalci ponujajo ploščice, izdelane po tehnologiji dvojnega hitrega žganja.

Lesene talne obloge

Zavedanje o pomenu zdravega življenjskega okolja spodbuja ljudi k večji uporabi naravnih materialov v domovih, zato se marsikdo odloči za lesen pod oziroma parket v različnih izvedbah. Ponudba je nadvse široka in pestra, tako da lahko vsakdo najde tisto, kar mu najbolj ustreza, glede na vrsto lesa, barvo, slog in ceno. Lesene talne obloge se uporabljajo v vseh prostorih, tudi v kopalnici, le da je zanjo treba izbrati vrsto, odporno na vlago, les pa mora biti tudi primerno zaščiten. V osnovi delimo lesene talne obloge na masivne in večslojne, zadnje pa na dvo- in trislojne. Vse so lahko surove ali že lakirane oziroma oljene, v zadnjem primeru so to gotovi podi oziroma parketi. Med masivne lesene talne obloge spadajo tako klasični deščični parket, ki se lahko polaga ladijsko, v vzorec ribje kosti, kvadratov, kot tudi parketi različnih vezav (tehno in kant parket, lamelni parket, angleški ali nemški vez). Pri večslojnih izvedbah pa najdemo deščični parket, ladijski pod, kmečke deske in tehno parkete.

Lesena talna obloga vnese v prostor toplino in prijeten naraven videz. Kakor pravijo strokovnjaki, ima veliko prednosti, saj gre za naraven material, ki zagotavlja dobro toplotno in zvočno izolacijo. Prav tako je lahka za vzdrževanje, da jo je mogoče obnavljati in ima dolgo življenjsko dobo. Pomembno je le, da izberemo primerno oblogo glede na namembnost prostora in vrsto ogrevanja. Pri talnem ogrevanju, na primer, se zaradi manjših toplotnih izgub priporoča tanjša obloga. Vsekakor je dobro, da se pred nakupom posvetujemo s strokovnjakom, ki dobro pozna izbor lesenih oblog, in se pozanimamo o trdoti lesa, obstojnosti barve, končnem premazu oz. površinski zaščiti, dimenzijski stabilnosti, toplotni odpornosti, načinu vgradnje, vzdrževanju. Pri večslojnih talnih oblogah naj bi bili pozorni na debelino plemenitega lesa (ta naj bi bila najmanj štiri do šest milimetrov), saj sta od nje odvisna življenjska doba obloge in število mogočih obnovitev, ter tudi na spodnji sloj. Po mnenju nekaterih je takšen parket najbolj stabilen, če je spodnji sloj izdelan iz brezove vezane plošče. Dobro je povprašati tudi o uporabljenih lakih, oljih in lepilih, ti naj bi bili kakovostni in ekološko neoporečni.

O trendih

Za mnenje o novih smernicah pri keramičnih ploščicah smo povprašali arhitektko Špelo Modic, ki vodi arhitekturni biro Prostorama.

Na keramične ploščice so se vrnili vzorci in barve, tudi oblike so se spremenile. Zakaj se je to zgodilo?

Verjetno lahko vrnitev »vintage« keramike povežemo s hipstersko sceno in trendovskimi lokali v tujini, ki so bili obnovljeni trajnostno z ohranjanjem izvornih materialov, med katerimi je tudi keramika. To je pospešilo in pocenilo obnovo, hkrati pa je eklektičen interier zanimiv in privlačen za oko. Proizvajalci so pripravili nove serije, ki na sodoben način in z novo tehnologijo interpretirajo stare motive. Če je prišel trend metro in šestkotnih ploščic iz anglosaksonskih dežel, lahko navdih za barvite potiske iščemo v tradicionalnih motivih, ki jih je Španija, ena od držav, kjer je keramika doma, črpala iz arabskega sveta. Zdaj trende narekujejo tudi družabna omrežja, zato mislim, da imata pri popularizaciji tovrstne keramike precej zaslug instagram in pinterest.

V kakšne prostore lahko umestimo keramične ploščice z vzorci in kako?

Pred leti so bile modne enobarvne ali rahlo vzorčaste, v kombinaciji z bogatejšim dekorjem, pozneje so jih nadomestile enobarvne ploščice velikih formatov. Ta brezčasna eleganca je še vedno modna, razvija se v vedno večje formate (na primer 100 x 300 cm) in v izredno tanko keramiko, razvijajo pa se tudi odporni materiali, ki se brez fug nanašajo v plasteh in nadomeščajo ploščice. Današnje vzorčaste ploščice se ne polagajo kot dekor v posameznih vrstah, ampak z njimi obložimo steno ali tla v celoti. V kompletu pogosto naročimo različne barve in vzorce, ker pa je takšno »naključno« polaganje najbolj zahtevno, so proizvajalci pripravili navodila z različnimi shemami polaganja. Seveda jih lahko uporabimo tudi na detajlih. Podobno kot v oblačilni modi je tudi v interierjih dovoljeno prav vse, samo da je spretno sestavljeno v celoto.

Ali je oblika šestkotnika arhitekturno zanimiva? Kako zaznamuje prostor?

Šestkotnik je geometrijski lik, ki ga najdemo tudi v naravi, in to ni naključje, saj je takšna oblika najbolj uporabna za zlaganje v mrežo na čim manjšem prostoru s čim manj materiala. Če bi kroge stisnili skupaj in tako zapolnili vmesne luknje, bi se preoblikovali v šestkotnike. Lahko rečemo, da je šestkotnik ena najpopolnejših oblik v naravi. Čebele izdelajo satje tako, da porabijo najmanj dragocenega voska za največje število celic, hkrati pa je takšna konstrukcija zelo trdna. Oblika šestkotnika nam je očitno blizu, zato je za nas vizualno privlačna. To sicer ne pomeni, da bi bile v praksi pogoste tudi stavbe takšne oblike. V zgodovini jih sicer najdemo precej, dandanašnji pa je takšen objekt precej ekstravaganten in tudi zahteven za opremljanje, kar smo v Prostorami enkrat že izkusili.