Na drugo mesto v natečaju za mojstra leta, ki smo ga letos pripravili prvič, a pričakujemo, da bo postal svojevrsten certifikat kakovosti, s katerim se bo vsak mojster rad in glasno pohvalil, se je uvrstil slikopleskar Franc Koželj iz Stahovice in na tretje mesto elektroinštalater Venčeslav Bevc iz Litije.

Na odru smo ob razglasitvi rezultatov pogrešali zmagovalca, Miho Ješeta, ki mu je prihod v Celje preprečila poroka v ožjem družinskem krogu. V ponedeljek, ko se je oglasil v naši redakciji, da smo mu lahko osebno predali plaketo, je priznal, da mu je žal, ker ni mogel priti. Mi ga imamo na sumu, da mu je bilo malce nerodno. Da je v igri za mojstra leta, je namreč izvedel šele teden pred koncem natečaja, ko smo v Deluindom objavili imena finalistov in so se začeli vrstiti telefonski klici prijateljev in znancev. »Najprej sem bil ponosen, prav lepo se mi je zdelo, da imajo ljudje dobro mnenje o meni in mojem delu, potem pa me je, po pravici povedano, malce stisnilo, ker si nisem znal predstavljati, kaj vse to potegne za sabo,« je bil iskren Ješe. Še najbolj se je zabaval ob klicih tistih, ki čakajo, da pride s svojimi sodelavci opravit naročeno delo. »Vsi so namreč hoteli, da pridem pred 14. septembrom, češ da bodo potem moje storitve dražje,« je smeje se povedal mojster, ki ima v svojem gradbenem podjetju pet zaposlenih, glavna dejavnost pa so zemeljska dela, izkopi, polaganje tlakovcev in podobno.

Dobra popotnica in hkrati odgovornost

Priznanja sta bila nadvse vesela tudi mojstra, ki sta se uvrstila za njim. Franc Koželj se ukvarja s poklicem, ki je, če lahko sklepamo po številu glasovnic, ki so prispele v naše uredništvo, med najbolj priljubljenimi, slikoples­karstvom. Kakor je povedal po razglasitvi, mu priznanje pomeni potrditev, da vsa leta, odkar je v tem poklicu, dobro dela: »Po eni strani dobra popotnica in dobra referenca za prihodnost, po drugi strani pa toliko večja odgovornost. Vsekakor sem ponosen, da je toliko bralcev glasovalo zame. Brez njih in svojih poslovnih partnerjev danes ne bi stal na tem odru, zato se jim ob tej priložnosti iskreno zahvaljujem. Plaketo pa bom obesil na vidno mesto.«

Elektroinštalater Venčeslav Bevc je na odru povedal, da se loti vsakršnih opravil, povezanih z elektriko, od napel­jave strelovodov do računalniške mreže v pisarnah: »Priznanje je dokaz, da so stranke zadovoljne z mojim delom, zato se bom potrudil, da bom njihovo zaupanje upravičil.«

»Več kot tisoč glasovnic z imeni mojstrov, ki so v treh mesecih prispele na naš naslov, dokazuje, da je dobrih, zaupanja vrednih mojstrov veliko, kljub pogosto slišanemu stavku, da je z mojstri en sam križ,« je pred razglasitvijo zmagovalcev povedala odgovorna urednica Katarina Nemanič Mal, pritrdil pa ji je tudi mojster lirike in keramičarstva 6pack Čukur, ki je v družbi s Saško Pukl vodil prireditev. Svoje strinjanje je Boštjan Čukur pokazal tudi tako, kot najboljšemu glasbeniku med slovenskimi keramičarji pritiče – z rimami (v besedilu njegovih pesmi so se namreč ponavljale besede, kot so mojster, Deloindom, mojster leta in podobno).

Glavno besedo pri tem, kdo bo postal mojster leta, ste imeli vi, naši bralci. Zato smo v Celju nagradili tudi osem srečnežev, ki so glasovali za svoje mojstre. Trije (Janez Konkolič iz Mačkovcev, Milan Marušič iz Ljubljane in Tomaž Bizjak iz Domžal) bodo nagrado, darilni bon podjetja Var-linea v vrednosti 200 evrov, dobili po pošti, preostalim petim (Zmagi Antončič iz Sežane, Tatjani Vatovec iz Grosupljega, Darinki Talan iz Dobrniča, Bojanu Žvikartu iz Cerkelj in Evgenu Remihu iz Maribora) je žreb namenil kovčke z orodjem podjetja Baumax v vrednosti 195 evrov. Darinka Talan je povedala, da je glasovala le za enega mojstra, a zanj večkrat, nagrado pa bo z veseljem prepustila možu.

Na odru je s svojo zgodbo prijetno presenetila glasovalka Tatjana Vatovec, zaposlena v vrtcu Kekec Grosuplje. Tam so že pred šestimi leti začeli akcijo zbiranja pomoči za družine v socialni stiski. Najprej so izdelovali in prodajali punčke za Unicef, zdaj pa vsako leto pomagajo družini v stiski in z bolnim otrokom. Letos so družini z dvema otrokoma (najmlajši ima mišično distrofijo) uredili dve sobi, da sta primerni za bivanje. Pomagali so jim mojstri različnih obrti in zanje so, seveda, pridno glasovale. Pobudnice akcije so bile poleg izžrebane glasovalke še Judita Rajnar, ravnateljica vrtca Majda Fajdiga in pomočnica ravnatel­jice Andreja Jakliš Šimnic.

Bralke znajo pisati

V Celju smo slovesno, kot se spodobi ob praznovanju 20-letnice, razglasili zmagovalke še enega natečaja, Pero in papir. V uredništvu smo med 92 zgodbami izbrali šest finalistov, zadnjo besedo ste imeli bralci. Za najboljšo so izbrali zgodbo Ruthin vrt pred Minkino hišo avtorice Staše Lepej Bašelj iz Zagorja ob Savi (dobila je denarno nagrado v vrednosti 1000 evrov), na drugo mesto se je uvrstila zgodba Veliki posel avtorice Olge Paušič iz Lendave, ki si je tako prislužila 500 evrov), na tretje mesto pa zgodba Kako sem 30. leto dočakala z Deloindom avtorice Polone Novak iz Ljubljane, ki je prejela nagrado v višini 300 evrov.

Zmagovalka Staša Lepej Bašelj, ki sicer redno objavlja reportaže tudi v našem matičnem časopisu, je povedala, da je navdih za dramatično in hkrati resno ter resnično zgodbo dobila, ko jo je dosegla novica o smrti Ruth Podgornik Reš: »Kar zlila se je na papir in mislim, da zelo dobro odseva moje občutke, ki so me prevevali ob novici.« Drugouvrščena Olga Paušič ima rada humorno obarvane zgodbe, zato je bilo, kakor je dejala na odru, samo po sebi umevno, da bo tudi za natečaj napisala tak­šno. Prav nič humorna, pač pa žalostna je zgodba tretjeuvrščene Polone Novak, za katero je težko leto, ki ga je prebila v bolnišnici. »Ko sem se vrnila domov k možu in nekajmesečni hčerki, sem spoznala, da je skrajni čas, da se začnem osredotočati na lepe stvari,« nam je zaupala na podelitvi, na katero je prišla s hčerko, ki je kar naprej poplesavala v ritmih glasbe.

Za konec še enkrat spomnimo – oba natečaja smo v uredništvu pripravili ob 20-let­nici izhajanja naše priloge, kraj uradne razglasitve zmagovalcev pa ni bil izbran naključno, saj je v Celju potekal mednarodni obrtni sejem, ki je bil pravo stičišče različnih obrtnikov in mojstrov. Naša ured­nica se je malce poigrala s številkami in izračunala, da je v teh dvajsetih letih izšlo 1050 prilog, v njih je bilo objavljenih več kot 10.000 člankov, in če seštejemo vse bralce, ki so prilogo brali v vseh teh letih, se je Deloindom v njihovih rokah znašel nič manj kot 200-milijonkrat. To pa so že resne številke, mar ne?