Za zaščito lesenih izdelkov, ki so na prostem izpostavljeni vremenskim vplivom, je na trgu široka paleta namenskih olj: od povsem naravnih rastlinskih, rastlinskih z dodatkom drevesnih smol ali zemeljskih pigmentov, rastlinskih olj z organskimi topili in primesmi, ki omogočajo hitrejše sušenje, do povsem sintetičnih.

Po opažanju Jane Svoljšak iz podjetja Belinka Belles iz Ljubljane se za oljenje lesa z naravnimi biološko razgradljivimi izdelki, ki so prijazni do okolja in zdravja, navad­no odločajo mlajši, ekološko ozaveščeni uporabniki, ki imajo jasne predstave o pričakovanih učinkih. Ne moti jih denimo, da je treba premaz na prostem obnoviti večkrat na leto. Da bi les obdržali, kakršen je, so pripravljeni narediti nekaj več.

Oljni premazi, narejeni iz naravnih, rastlinskih obnovljivih virov, brez sintetičnih dodatkov, ne spreminjajo pozitivnih lastnosti lesa, razloži Aleksander Mikuš iz podjetja Samson Kamnik. Oljni premaz diha z lesom, se z njim razteza in krči. Medtem ko debeloslojni polimerni premaz po nekaj letih razpoka, v razpoke se ujame vlaga, ki nima več možnosti izhlapeti, les pa začne na teh mestih propadati, je oljni film je bolj elastičen. Če je olje naneseno pravilno, premaz ne bo popokal, struktura lesa pa bo ostala nespremenjena.

Olja prodrejo v globino lesa, pravi Mat­jaž Humar iz podjetja KPL iz Kamnika, zato preprečijo, da bi vanj prodrla vlaga, če pa jim primešamo pigmente, lahko bistveno povečamo odpornost na UV-žarke. Pigmenti so primerni tudi kot dodatek k tradicionalnemu finskemu olju na osnovi topil, ki sodi med sintetična olja. Uporablja se tako za vse vrste lesa (smreko, hrast, macesen, tik, bankirai, bukev, oreh) kot za vse tipe lesa (neobdelanega, impreg­niranega ali toplotno obdelanega).

Različna sestava olj za les na prostem

Izdelki iz naravnih olj se po sestavi razlikujejo. Lahko gre samo za eno vrsto rastlinskega olja ali njihovo mešanico, s čimer se pomembno spremenijo njihove lastnosti. V prvo skupino sodi tungovo olje, hladno stiskano olje iz plodov drevesa tungovca, razloži Mikuš. Njegovo odlično vodoobstojnost so pred več kot 2000 leti odkrila azijska ljudstva, ki so z njim premazovala ladje. Poleg lanenega olja je edino naravno oksidativno sušeče se olje, ki za ta proces ne potrebuje dodatkov in se, naneseno v tankem sloju, pri sobni temperaturi posuši v 24 urah. Drugim kot pospeševalce sušenja dodajajo sikative, kovinske soli, predvsem kalcijeve, cirkonijeve in kobaltove (svinčene se že dolgo ne uporabljajo več). Nekaterim zmesem naravnih olj ob kuhanju dodajajo drevesne smole, da dobijo kompaktnejše in abrazijsko odpornejše premaze.

Tudi skupina izdelkov, ki jih vsi proizvajalci imenujejo kar »tikovo olje«, je mešanica naravnih olj ali sintetičnih olj in smol s sintetičnimi dodatki ali brez njih – primerna so za zaščito tikovine in drugih trdih vrst lesa. Bistveni sestavini povsem naravnih »tikovih olj« sta ricinovo olje in olje iz lupin citrusov, ki delujeta kot topilo in mehčalo in pripomoreta, da olje prodre globoko v les, razloži Mikuš. Izmed sinetičnih dodatkov so najpogostejši UV-filtri, ki preprečijo naravno potemnitev lesa. Če se želimo prepričati o povsem naravni sestavi oljnega premaza, opozori sogovornik, preverimo še, ali poleg filtrov morda ne vsebuje fungicidov ali biocidov, ki jih dodajajo nekateri proizvajalci.

»Ker so olja naravna, seveda niso odporna proti plesnim in glivam, še zlasti če stoji oljeni izdelek na večji vlagi in je malo osončen. Izdelki za oljenje vremensko izpostavljenih elementov imajo zato dodatke, ki upočasnijo njihovo rast. Morebitne nastale obloge pa odstranjujemo z redno nego oljenih površin,« opozori Jana Svoljšak.

»Seveda se glive ne pojavijo čez noč, pozorni moramo biti na lesene izdelke na nezračnih mestih, na katerih se v jesenskih in zimskih dneh rada zadržujeta megla in vlaga nasploh. Ko se pojavijo prve tem­nejše točke, jih zbrišemo oljem iz lupin citrusov,« svetuje Mikuš, ki v nadaljevanju primerja vtiranje naravnega rastlinskega olja v les z masažo telesa. To delo se mu zdi svojevrstna pomirjujoča dejavnost. Pri njej moramo paziti na nekaj osnovnih načel: »Manj je več: olje vtiramo s krpo v tankih slojih; najprej ga bogato nanesemo na površino, po nekaj minutah pa tisto, ki ga les ni vpil, temeljito obrišemo. Le v tem primeru bo sloj suh v enem dnevu. Vedno nanašamo toplo olje na topel les, da bo olje res globoko prodrlo. Pri prvem nanosu ga razredčimo z oljem iz lupin citrusov ali balzamičnim terpentinskim oljem v razmerju 1:1, medtem ko vse naslednje nanose opravimo s čistim, nerazredčenim oljem v presledkih 24 ur.« Svetuje, da delamo v rokavicah; tungovo olje, na primer, lahko, dokler je v tekoči obliki, draži kožo.

Priprava lesa in oljenje

Pred premazovanjem mora biti les suh, primerno obdelan in odprašen, brez maščob, voska in drugih nečistoč, priprave na oljenje razloži Jana Svoljšak. Kakovostno enakomerno brušenje lesene površine je po njenih besedah ključnega pomena pri doseganju gladkosti, torej zadovoljivega končnega videza predmeta. Neenakomerno brušenje povzroči različno vpijanje olja. Namesto nanašanja s krpo nekateri pri oljen­ju raje uporabljajo lopatico, brizganje ali potapljanje. Pri zadnjem je treba presežke olja, ki jih les po največ 20 minutah (odvisno od vrste olja in lesa) ne vpije, natančno obrisati. Les je dobro zaščiten takrat, ko ne vpija več olja. Priporoča, da za kakovostno zaščito in boljšo obstojnost lesa pri prvem nanašanju po 24 urah postopek vsaj še enkrat ponovimo, pri mehkejših vrstah lesa pa olje nanesemo večkrat v 24-urnih presledkih. Med posameznimi nanosi površino obrusimo s finimi abrazivnimi krpami ter pazljivo odstranimo prah.

Sogovornica opozori, da je za dober in dolgotrajen lep videz oljenega lesa nujna redna nega z istim izdelkom kot pri prvem oljenju. Kako pogosto to počnemo, je odvisno od vrste lesa, mehanskih obremenitev in izpostavljenosti vlagi. Svetuje, da kakovost zaščite preverimo s testom s kapljico vode – če se ta vpije v les, je čas za ponovno oljenje.

Tako Mikuš kot Svoljšakova posebej poudarita skrb za krpe, s katerimi smo oljili, saj potlačene v kak koš lahko povzročijo samovžig. Pri sušenju olj, ki se sušijo oksidativno, se namreč sprošča toplota. Prvi svetuje, da jih hranimo pod vodo, v zaprti kovinski posodi ali jih razgrnemo zunaj, da se posušijo, Svoljšakova pa, da tako krpe kot uporabljeno orodje takoj po uporabi očistimo z milom in vodo, z bencinom za čoščenje ali nitrorazredčilom, lahko pa jih tudi zažgemo v nadzorovanih razmerah.

Zaščita čebelnjakov

Pozanimali smo se tudi o primernosti oljen­ja čebelnjakov in panjev. Po izkušnjah iz Belinke se čebelarji večinoma ne odločajo za zaščito čebelnjakov z oljenjem, temveč z običajnimi lazurami, v zadnjem času pa z lazurami na vodni osnovi, pove Jana Svoljšak.

Strožje zahteve, ki veljajo pri ekološkem čebelarstvu, nam razloži Aleksander Mikuš, ki je že nekaj let predsednik komisije za ekološko čebelarstvo pri Čebelarski zvezi Slovenije. Tu velja že od leta 2008 uredba EU, ki dopušča za premazovanje panjev poleg čebeljega voska in propolisa zgolj laneno in tungovo olje. Zaščito proti UV-žarkom pa lahko po sogovornikovih besedah bistveno povečamo z uporabo naravnih zemeljskih pigmentov, kot so umbra, siena, pompejsko in angleško rdeča, nikozijsko zelena, kaput mortum in druge naravne zemlje, ki jih vmešamo v olje ali vtremo v površino panja ali čebelnjaka (tako zaščiten čebelnjak prikazuje fotografija na strani 34). Odstotni do petodstotni dodatek pigmentov ne prekrije strukture lesa, kljub temu pa je ta močno zaščiten proti propadanju zaradi vpliva UV-žarkov, za prekrivno barvo pa dodamo od 20 do 50 odstotkov pigmentov.