

Ko govorimo o trajnostni gradnji, najpogosteje pomislimo na dobro izolacijo, sončne elektrarne in nizke stroške ogrevanja. Toda trajnost je veliko več kot energijska učinkovitost. V sodobni arhitekturi pomeni odgovorno načrtovanje celotnega življenjskega cikla stavbe – od izvora materialov in načina gradnje do vzdrževanja, prenove in morebitne razgradnje. Kako se spreminja razumevanje trajnostne gradnje in kakšno vlogo ima pri tem arhitektura, smo se pogovarjali z arhitektom Alešem Žmavcem, ki skupaj z Maticem Škarabotom vodi biro od-do arhitektura in trajnostna načela vključuje v njihove projekte.

Trajnost razumemo predvsem kot način razmišljanja in strategijo razvoja, ne kot seštevek posameznih ukrepov. Materiali in energija so merljiv temelj, a sami po sebi dajo le tehnično optimizirano stavbo brez dolgoročne vrednosti. Prava trajnost se začne že pri vprašanju, ali objekt sploh potrebujemo na novo ali lahko nadgradimo obstoječega in kako bo služil čez desetletja.
Trajnost je danes osrednja tema, ki ji ni več mogoče ubežati, in to ne le iz okoljskih, temveč tudi iz ekonomskih in regulativnih razlogov. Stavbni sektor je odgovoren za približno tretjino svetovnih emisij, zato so se okoli njega zgostile najpomembnejše regulative. Z evropskim okvirom ESG in prenovljeno direktivo o energetski učinkovitosti stavb je trajnost postala merljiv pogoj za financiranje in ohranjanje vrednosti nepremičnine. Torej ni več le vrednota arhitekta, temveč pogoj poslovne smiselnosti projekta.
Energetska učinkovitost je le ena, čeprav pomembna podmnožica trajnosti. Energetsko učinkovita stavba je optimizirana za majhno porabo energije med obratovanjem, kar je dobro, a ne pove vsega. Trajnostna gradnja gleda na celoten življenjski cikel, na vgrajeni ogljik v materialih, izvor materialov, vpliv na lokacijo in kakovost bivanja. Razlika je torej v obsegu pogleda, energetska učinkovitost meri obratovanje, trajnost meri celoto.
Najmočneje so vplivale tri smeri. Prva je premik od optimizacije obratovalne energije k obvladovanju vgrajenega ogljika v samih materialih. Druga je digitalizacija projektiranja, zlasti BIM, ki omogoča simulacijo in optimizacijo rešitev, še preden se karkoli zgradi. Tretja je krepitev krožnega razmišljanja, torej prenova namesto rušenja in zasnova stavb, ki jih je mogoče prilagajati. Te smeri skupaj premikajo trajnost od intuicije k inženirsko utemeljeni praksi.

Izbira materialov je eden odločilnih vzvodov, saj določa vgrajeni ogljik, ki je v nasprotju z obratovalno energijo nepovraten. Ko stavbe postajajo energetsko vse učinkovitejše, delež vgrajenega ogljika v skupni bilanci sorazmerno narašča, zato pridobiva izbira materialov vse večji pomen. Pri tem ne gre le za izbiro zelenega gradiva, temveč za premišljeno ravnanje, usmerjeno v nižji odtis tam, kjer je konstrukcijsko smiselno, daljšo življenjsko dobo in lokalno dobavo. Material je tako tehnična, okoljska in oblikovalska odločitev hkrati.
Najbolj nas navdušuje vrnitev lesa v resno konstrukcijsko vlogo, zlasti križno lepljeni les (CLT, cross-laminated timber, op. p.), ki omogoča večje objekte z bistveno manjšim ogljičnim odtisom in zdravim bivalnim okoljem. A naj poudarimo, najbolj trajnosten material je pogosto tisti, ki je že vgrajen, torej obstoječa konstrukcija, ki jo, če je mogoče, s premišljeno prenovo ohranimo in nadgradimo.
Odličen primer je prenova in prizidava enote Učenjak vrtca Pedenjped v Ljubljani, pri katerih je bila izhodišče energetska prenova v okviru ljubljanskega projekta energetske prenove z jasnim ciljem zmanjšanja porabe energije in emisij toplogrednih plinov. Obstoječo konstrukcijo smo ohranili in jo nadgradili z leseno prizidavo, kar hkrati pomeni manjši ogljični odtis, uporabo obnovljivih materialov in bistveno manjšo količino gradbenih odpadkov v primerjavi z rušitvijo. Projekt je leta 2022 prejel zlati svinčnik ZAPS za izjemno realizacijo.

V praksi se najbolj obrestujejo odločitve, sprejete najbolj zgodaj na ravni zasnove, ko so stroški sprememb še minimalni. Med najučinkovitejše uvrščamo premišljeno orientacijo in zasnovo ovoja stavbe, ki zmanjša potrebe po energiji še pred kakršno koli tehnologijo. Obnovljivi viri in pametni sistemi pridejo do veljave šele, ko je sama stavba zasnovana premišljeno. Ključno je torej spoznanje, da pasivni, oblikovalski ukrepi prinašajo največje in najbolj trajne učinke, tehnologija pa jih le nadgradi.
Trajnosti in interesov naročnika ne dojemamo kot nasprotujočih si ciljev, temveč kot isti cilj, izražen z dvema jezikoma. Naročnika zanimajo vrednost naložbe, obratovalni stroški in dolgoročna vrednost. Naša naloga je te koristi prevesti v projekt, da naročnik vidi, da trajnost varuje in povečuje njegovo naložbo.
PRBERITE ŠE: Lepi renderji, slabi tlorisi: zakaj številne novogradnje razočarajo šele po vselitvi?
Naklonjenost se je v zadnjih letih opazno povečala in spremenila po naravi. Nekoč je bila trajnost pogosto dojeta kot strošek, danes jo vse več naročnikov, zlasti poslovnih in institucionalnih, razume kot poslovno nujnost. K temu so jih pripeljali okvir ESG, pričakovanja financerjev in naraščajoči stroški energije. Naša izkušnja je, da naklonjenost najbolj raste, ko trajnost predstavimo konkretno in podatkovno utemeljeno, takrat postane logična, ekonomsko upravičena odločitev.
Najpogostejši izziv je vrzel med začetno investicijo in dolgoročno koristjo, saj se prihranki pokažejo šele skozi življenjsko dobo stavbe. Dodatne ovire predstavljajo včasih togi okviri prostorske in gradbene regulative, ki niso vedno usklajeni.
Da, in to je pogosto najbolj podcenjena, a najbolj otipljiva korist trajnosti. Trajnostno zasnovana stavba praviloma pomeni boljšo naravno osvetlitev, kakovostnejši zrak, stabilnejšo temperaturo, vse to neposredno vpliva na zdravje in počutje uporabnikov. Trajnost ni le okoljska kategorija, temveč neposredno merilo tega, kako dobro se v stavbi živi in dela.

Največja zaloga materiala prihodnosti je že zgrajena, vsaka obstoječa stavba vsebuje vgrajeni ogljik, ki je z rušenjem nepovratno izgubljen. Evropski stavbni fond je večinoma energetsko zastarel, zato bo njegova prenova osrednja naloga prihodnjih desetletij. Novogradnje bodo ostale, a težišče se nedvomno premika k inteligentni prenovi, adaptaciji in nadgradnji obstoječega.
Arhitektura deluje na dveh ravneh, blaži vzroke in se prilagaja posledicam. Pri blaženju gre za zmanjševanje emisij z nizkoogljičnimi materiali, učinkovitostjo in ohranjanjem obstoječih konstrukcij. Pri prilagajanju gre za odporno zasnovo stavb, ki prenesejo vročinske valove in nalive, s premišljenim senčenjem, naravnim hlajenjem, upravljanjem meteorne vode in zelenimi površinami. Arhitektura, ki je odporna proti spremembam in omogoča prilagodljivost, je tako eden najučinkovitejših dolgoročnih odgovorov na podnebno negotovost.

Najbolj nas motivira zavedanje, da arhitektura traja dlje od nas in da bodo stavbe, ki jih snujemo danes, oblikovale vsakdan ljudi še desetletja. Privlači nas izziv, da v eno koherentno rešitev združimo okoljsko odgovornost, ekonomsko smiselnost, estetsko dovršenost in kakovost bivanja. Spodbuja nas spoznanje, da lahko z dobro zasnovo ustvarimo merljivo pozitiven vpliv na naročnika, uporabnike in okolje hkrati. In ne nazadnje nas žene veselje do realizacije idej v grajeno resničnost na način, ki ima smisel tudi jutri.
Dobra arhitektura za prihodnje generacije pomeni stavbe, ki ostanejo smiselne, uporabne in cenjene dolgo po tem, ko so zgrajene, torej brezčasne, ne le sodobne. Pomeni odgovornost, zavedanje, da vsaka odločitev danes postane dediščina jutri. Za nas dobra arhitektura ni le tisto, kar je lepo zdaj, temveč tisto, kar bo imelo vrednost čez generacije.