Črna gradnja in inšpekcija: prisilne rušitve so izjema, ne pravilo

Večina lastnikov nedovoljenih gradenj po odločbi gradbene inšpekcije objekte poruši sama, medtem ko je prisilna odstranitev z izvajalcem izjemno redka. Podatki Inšpektorata RS za naravne vire in prostor kažejo, da gre letno le za nekaj primerov, ko mora poseči država.

Gradbena inšpekcija v zadnjih letih največkrat doseže t. i. izvršbo po prvi osebi – to pomeni, da lastnik nedovoljeno gradnjo odstrani sam. Takšen postopek je po navedbah inšpektorata najhitrejši, najbolj učinkovit in najmanj obremenjujoč za vse vpletene, hkrati pa omogoča hitrejšo vzpostavitev zakonitega stanja v prostoru.

Le nekaj prisilnih rušitev na leto

Lani je gradbena inšpekcija z izbranim izvajalcem odstranila tri nedovoljene objekte, medtem ko so zavezanci sami porušili kar 217 gradenj. V dodatnih 113 primerih so lastniki objekte uspeli legalizirati. Tudi letos je bila doslej opravljena le ena prisilna odstranitev, in sicer na območju Ljubljane.

Podobni trendi so vidni tudi v preteklih letih. V letu 2024 je bilo opravljenih pet izvršb po drugi osebi, leto prej ena, leta 2022 pa prav tako pet. V vseh teh letih je več sto objektov odstranilo ali legaliziralo lastnikov samih, brez neposrednega posega države.

Legalizacija črnih gradenj: stroški, postopki in pogoste težave (VIDEO)

Zakaj postopki trajajo tako dolgo?

Na inšpektoratu opozarjajo, da so postopki odstranitve nedovoljenih gradenj pogosto dolgotrajni in pravno zapleteni. Zavezanci v vseh fazah izkoriščajo razpoložljiva pravna sredstva, vlagajo vloge tik pred izvršbo ter zaprosijo za odloge, kar lahko rušitve bistveno zamakne ali celo onemogoči.

»Vlaganje vlog neposredno pred predvideno izvršbo je postalo stalna praksa in v praksi pogosto povsem ohromi izvedbo rušitev,« poudarjajo na inšpektoratu. Na dolžino postopkov vplivajo tudi omejene kadrovske in finančne zmogljivosti gradbene inšpekcije.

VIDEO: Kaj prinaša novela gradbenega zakona (Helena Kovač in Saša Galonja)

Kaj to pomeni za lastnike in graditelje?

Podatki jasno kažejo, da se v primeru nedovoljene gradnje lastnikom praviloma bolj izplača hitro ukrepati – bodisi z odstranitvijo objekta bodisi z legalizacijo, kjer je ta mogoča. Prisilna rušitev po drugi osebi je redka, a praviloma najdražja možnost, saj stroške odstranitve nosi zavezanec.