Hiša treh generacij dobila novo življenje

Starejše hiše nosijo zgodovino, so del družinske dediščine in tudi del okolja, v katero so postavljene. Njihova vrednost je sicer zapisana v zidovih in tlorisih, a tudi, ali predvsem, v spominih, načinu gradnje in času, v katerem so nastale. Ko danes stopimo v hišo, zgrajeno pred petdesetimi leti, vstopimo v obdobje, ko so si družine dom pogosto ustvarjale same, postopoma in z jasnim ciljem, da zgradijo varen prostor za prihodnost.

Takšne hiše danes pogosto kličejo po prenovi, saj ne ustrezajo več v celoti sodobnim bivalnim navadam in tehničnim zahtevam, hkrati pa odpirajo pomemben razmislek. Ali je res smiselno začeti popolnoma znova ali pa večjo vrednost nosi odločitev, da obstoječemu prostoru namenimo novo življenje in ohranimo vse, kar mu daje značaj?

Serija podkastov Prenovimo pogled na bivanje odpira prav to vprašanje in ga postavlja v konkreten prostor obstoječih hiš. V pogovorih s strokovnjaki in lastniki razkrivajo, kako lahko premišljena prenova odgovori na izzive današnjega bivanja, od energetske učinkovitosti do drugačne razporeditve prostorov in bolj trajnostne rabe virov.

V ospredju so resnične izkušnje, odločitve in tudi dvomi, ki spremljajo takšne projekte. Prenova se kaže kot proces, ki zahteva znanje, potrpežljivost in jasen pogled naprej, hkrati pa omogoča, da obstoječe hiše dobijo novo vlogo v sodobnem prostoru.

Vabljeni k poslušanju nove epizode. Tudi v obstoječih hišah se skriva priložnost za razmislek o drugačnem in sodobnem bivanju. V tokratni epizodi gostuje arhitektka Ana Jerina, ki prenovo stare hiše doživlja zelo osebno. Prenovila je svojo rojstno hišo iz leta 1968, danes znano kot Hiša Rozi:

Osebna zgodba: prenova rojstne hiše Rozi

Hiša Rozi, zgrajena leta 1968, je bila nekoč dom treh generacij. Po smrti starih staršev je ostala prazna, nato pa se je arhitektka Ana Jerina skupaj z možem odločila, da ji s temeljito prenovo omogoči novo življenje. Preden je dozorela odločitev za celovit poseg, sta v hiši sedem let živela skoraj brez večjih sprememb.

Pri odločitvi za prenovo so imeli pomembno vlogo tako osebni in čustveni razlogi kot tudi čisto praktični premisleki.

Hiša je že imela urejeno infrastrukturo in vse priključke, kar je bil tehten argument v prid obnovi. Čeprav sta pogosto slišala, da se takšnih hiš ne splača prenavljati, sta ubrala drugačno pot.

Prvi korak je vodil skozi dokumentacijo, pri čemer so se hitro pokazali tudi prvi zapleti. Izkazalo se je, da hiša ne stoji čisto na mestu, predvidenem v prvotnem gradbenem dovoljenju, balkoni pa so segali preblizu parcelne meje in celo na javno dobro. Namesto da bi razmišljala o rušitvi, sta se odločila za uskladitev obstoječega stanja. To je pomenilo krajšanje napuščev, odstranitev balkonov, prilagoditev parcelnih meja in urejanje pravnega statusa objekta. Proces je bil zahteven, hkrati pa je jasno pokazal, kaj pomeni odgovorno in premišljeno ravnanje z obstoječo hišo.

Med pomembnejšimi arhitekturnimi odločitvami je bila tudi sprememba smeri slemena strehe. Hiša je zaradi svoje orientacije izstopala iz vaškega prostora ter delovala previsoko in nekoliko pretežko. Z obračanjem slemena sta izboljšala njena razmerja in jo mirneje vključila v okolje. Poseg je bil večji, vendar je sledil jasni nameri, da hiša dobi bolj skladno podobo in se bolj naravno poveže s prostorom, v katerem stoji.

Od nove razporeditve do novih navad bivanja

Veliko strokovnega znanja je zahtevala tudi prenova notranjosti. Znotraj obodnih sten sta posegla v nosilno konstrukcijo in pritličju odprla tloris. Z jeklenimi prekladami sta hišo dodatno statično utrdila in jo prilagodila sodobnim bivalnim zahtevam. Ob tem sta spremenila tudi razporeditev prostorov. Južna stran, ki je bila prej namenjena servisnim prostorom, je postala osrednji bivalni del hiše.

Takšni posegi v stare stavbe skoraj vedno prinesejo tudi nepredvidene izzive. Tudi tukaj so se pokazali vlaga v kleti, neustrezno odvodnjavanje in skrite instalacije v zidovih. Takšna odkritja sodijo k prenovi in pogosto narekujejo sprotne prilagoditve. Prav zato projekt zahteva potrpežljivost, prožnost in pripravljenost na kompromise.

Pomemben del prenove je tudi razmislek o tem, koliko tehnologije vključiti v sodoben dom. Ana Jerina se je odločila za zmeren pristop ter za preudarno kombinacijo sodobnih rešitev in bolj tradicionalnih elementov. Prezračevanje bo ostalo naravno, ogrevanje pa bo dopolnjevala lončena peč, ki v hišo prinaša občutek kontinuitete in hkrati podpira trajnostni način bivanja.

Prenova stare hiše iz leta 1968 odpira razmislek o tem, kako obstoječim prostorom vdahniti novo življenje. FOTO: Baumit

Izkušnja, ki odpira širši razmislek

Ana Jerina poudarja, da je takšnih hiš v Sloveniji zelo veliko, njihov potencial pa pogosto ostaja spregledan. Kakovostnih primerov prenov še ni veliko, deloma tudi zato, ker do arhitekture druge polovice 20. stoletja še vedno nimamo dovolj odmika, da bi jo lažje prepoznali kot vredno ohranitve in premišljene nadgradnje.

Njena izkušnja zato nosi tudi širše sporočilo. Pomembno je poiskati prave informacije, se povezati s strokovnjaki in vztrajati tudi takrat, ko se pojavijo zahtevnejši izzivi. Prenova terja čas, energijo in veliko odločitev, na koncu pa prinese občutek, da je stara hiša odgovorno in premišljeno stopila v sodobni čas.

Hiša Rozi tako kaže, kako lahko z znanjem, vztrajnostjo in spoštovanjem do preteklosti nastane sodoben dom v prostoru, ki že desetletja nosi zgodbo družine in skupnosti.

Vsebino ustvarja Vsebinski studio Delo mediji d.o.o.