Pri gradnji hiše je predvsem pomembna hidroizolacija kleti in temeljev, ravnih streh, teras in balkonov, kopalnic, pa tudi stikov med različnimi materiali na zunanjem ovoju hiše. Tako je denimo eno najbolj izpostavljenih mest pri vgradnji zunanjega stavbnega pohištva stik spodnje stranice okna z zidom pod odprtino v steni. Razumljivo je, da se za zaščito tako različnih mest in materialov uporabljajo različne tehnološke rešitve. Danes proizvajalci gradbenih materialov in izvajalci storitev pogosto ponujajo sistemske rešitve za gradnjo ali sanacijo elementov, ki morajo biti zaščiteni pred vodo.

V osnovi hidroizolacijske materiale delimo na različne kompozitne trakove in premazne hidroizolacije. Uporabljajo se bitumenski, bentonitni in polimercementni materiali, sintetični materiali, kot sta PVC in EPDM (etilen-propilen-terpolimer-kavčuk), ali materiali v tekočem stanju, kot so poliuretanski ali epoksidni premazi.

Zgodovina bitumna

Eden prvih zgodovinsko izpričanih hidroizolacijskih materialov v gradbeništvu je bil naravni bitumen, snov, podobna katranu, ki je izredno gosta in ima visoko viskoznost. Utekočini se šele segreta ali razredčena. Tako so v osmem stoletju pred našim štet­jem v Mezopotamiji z njim lahko zgradili predor pod reko Evfrat, ki je mesto Babilon delila na pol, Egipčani so ga uporabljali celo pri mumificiranju, njegove lastnosti so za zaščito pred vodo s pridom uporabljali tudi graditelji na Daljnem vzhodu. Eno bolj znanih nahajališč v naši bližini je bilo ob Mrtvem morju, medtem ko so zdaj največje zaloge naravnega bitumna v kanadski pokrajini Alberta.

Danes je bitumen zmes naravnih ali industrijsko pridobljenih ogljikovodikovih spojin. Nastane iz nafte naravno ali umetno pri postopku destilacije. Bitumen je osnova asfalta, uporablja pa se tudi za izdelavo bitumenskih trakov in lepenk. Medtem ko so imele starejše oblike bitumenske hidroizolacije slabosti, kot so mehurjenje, zatrganine in večja občutljivost na vremenske vplive, so sodobni bitumenski trakovi modificirani z elasto- (ABS) in plastomeri (aPP). Bitumenske, PVC- in EPDM- trakove ali folije je razmeroma preprosto namestiti, saj zgolj zvarimo spoje, a je z njimi teže obložiti detajle. Za hidroizolacijo površin, kjer je lepljenje trakov oteženo, se zato uporabljajo poliuretanski materiali v tekočem stanju, ki jih nanašamo z valjem ali čopičem. V primerjavi z drugimi hidroizolacijskimi materiali so zelo elastični in odporni proti velikim temperaturnim nihanjem, pri čemer ne izgubijo svojih mehanskih lastnosti.

PREBERITE ŠE: Kolumna Andreja Jagra: Hidroizolacija temeljne plošče

Hidroizolacija temeljev in kleti

Največ lahko naredimo z dobro zasnovo in izvedbo temeljev, ki jih nato pravilno in zadostno obložimo s hidroizolacijo, in pravilno izvedbo drenaže okoli hiše. Medtem ko drenaža poskrbi za odvajanje vode stran od objekta, hidroizolacija preprečuje dvig kapilarne vlage iz zemlje po zidovih navzgor in prehod vlage iz zem­lje na zidove, ki so vkopani. Zato mora biti na temeljih in vkopanih delih hiše vertikalna in horizontalna hidroizolacija, med seboj morata biti neloč­ljivo spojeni in kakovostno položeni, da ni rež ali celo večjih prostorov, skozi katere bi vlaga našla pot.

Horizontalna izolacija na temeljih pomeni, da z ustreznim materialom, običajno izberemo materiale na osnovi bitumna, obložimo površino med temeljem in ploščo. Vertikalno hidroizolacijo je treba vgraditi na stene, ki so vkopane v zemljo, vse do skrajne globine temelja, ki je običajno, če ni kakšnih geomehanskih posebnosti terena, globok 60 centimetrov. Čez hidroizolacijo je treba nalepiti še plast toplotnoizolacijskega materiala.

Hidroizolacija balkonov in teras

Tudi hidroizolacija balkonov in teras je eden od glavnih pogojev za dolgoživost stanovanjske stavbe. Zaradi pomanjkljive izvedbe in premajhnega naklona površine se pogosto pojavi zamakanje v betonski estrih, posledice pa so odstopanje balkonske talne obloge, odstopanje in odpadanje ometa ter razslojevanje fasade na stikih z balkonsko konstrukcijo. Ko pripravimo podlago z ustreznim nagibom, da voda ne bi zastajala na površini, vgradimo najmanj dvoslojno hidroizolacijo iz polimerbitumenskih varilnih trakov z nosilcem iz filca oziroma steklene volne, nanjo pa dvoslojno toplot­no izolacijo iz specialnih plošč. Na koncu neposredno na toplotno izolacijo lepimo keramične ploščice ali kamnito oblogo, pri čemer je treba uporabiti elastično in proti zamrzovanju odporno lepilo.

PREBERITE ŠE: Sanacija balkonov in teras: Hitro in brez razbijanja 

Druga možnost je uporaba premaznih poliuretanskih materialov v tekočem stanju. Ker gre za hladen premaz, lahko z njim brez težav in zelo dobro izdelujemo vse detajle, kritična mesta, lahko se spaja neposredno na stik, denimo na fasado, les, keramiko, steklo, opeko, granit, granitogrez ali marmor. V premaz se vtisne armaturna mrežica (filc), s čimer se našteta kritična mesta še dodatno ojačijo.

Hidroizolacija ravne strehe

Ključni sloj vsake ravne strehe je hidroizolacija, to je membrana, ki zagotavlja popolno vodotesnost, odporna mora biti proti mehanskim in kemično-fizikalnim vplivom. Danes je za ta sloj na izbiro veliko materialov, katerih pričakovana življenjska doba je lahko tudi 50 in več let, če so dobro zaščiteni pred mehanskimi in vremenskimi vplivi. Glede na material ločimo bitumenske izolacije ter hidroizolacije iz sintetičnih in elastomernih folij. Na ravnih strehah se večinoma vgrajujejo samolepilni ali varilni bitumenski trakovi v najmanj dveh slojih. Spodnji in zgornji sloj sta zamaknjena za pol metra, preklopi med trakovi pa so široki minimalno 8 cm. Sodobni bitumenski trakovi imajo v sredini nosilec (npr. iz steklene tkanine ali PES-filca), nekateri pa tudi vložek (za zelene strehe npr. je vložek bakrena folija, ki preprečuje, da bi v hidroizolacijo prodrle korenine). Način vgrajevanja bitumenskih trakov je razmeroma preprost, zaradi večje debeline in dvoslojne izvedbe pa se tak­šna hidroizolacija tudi težje poškoduje.

PREBERITE ŠE: Sanacija hidroizolacije ravnih streh

Sintetične in elastomerne folije so tanjše od bitumenskih trakov, saj do debele le od 1,2 do 2 mm, material zanje je bodisi PVC, etilen-propilen-terpolimer-kavčuk (EPDM), polielolefin (FPO) ali poliizobutilen (PIB). Najobčutljivejše mesto pri takšnih hidroizolacijah so spoji med posameznimi trakovi, ki so običajno široki le 2 cm, poleg tega so zelo občutljive za mehanske poškodbe, ki lahko nastanejo že med samo izvedbo ali pozneje. Izvedbo sintetičnih in elastomernih hidro­izolacij moramo zaupati le ustrezno usposobljenim in specializiranim izvajalcem.