Napovedan 1. dan montaže – ponedeljek, 29. november. Na dan montaže je bilo skladno s pogodbo z izvajalcem treba zagotoviti še nekaj stvari, da smo lahko omogočili nemoteno montažo. Prva je bila delna zapora ceste, saj naš dovoz ni omogočal dostopa za tovornjak – šleper, ki je zanj enostavno prevelik. Zagotoviti smo morali še zabojnik za gradbene odpadke ter gradbinca za morebitno spodlivanje betona, če bi bilo to potrebno. V petek, zadnji delovni dan pred vikendom, sem se z vsemi dogovorila, da bodo v ponedeljek pri nas. Potem pa sta bila pred nami dva dneva nestrpnega čakanja. Vremenska napoved je bila zelo negotova – nismo vedeli, ali bo vreme zdržalo, ali bo izvajalec prišel ali ne (čeprav svojega prihoda ni odpovedal).

Nedelja, 28. november. Že nekaj dni je bilo precej slabo vreme, čez noč je bilo napovedano celo sneženje. Zvečer me je mož spraševal, ali sem uredila vse za zaporo ceste? "Rekli so, da bodo prišli." "Bodo pripeljali zabojnik za smeti?" "Bodo." "Bo gradbinec prišel?" "Bo." Zvečer sem se še dolgo premetavala po postelji, po glavi so mi švigala vsa mogoča vprašanja: "Bodo res prišli? Kdaj bodo prišli? Kako bo to izgledalo? Bodo lahko sploh razložili hišo? Kaj, če bo vse zasneženo? Jim moramo mi skidat dovoz zjutraj? Kje bodo parkirali? Koliko tovornjakov bo to? Bo sploh prostor za vse? Bo vse tako, kot smo načrtovali?"

V noči z nedelje na ponedeljek je zapadlo 20 centimetrov snega. 

Zjutraj ob pol sedmih me prebudi piskanje tovornega vozila, ki vozi vzvratno na naši vaški cesti. Pogledam skozi okno. V popolnoma pobeljeni pokrajini sredi ceste stoji gradbeno dvigalo in ovira promet. Pogledam skozi drugo okno, vidim tovornjak našega izvajalca z naloženo hišo, ki nima kam. Pogledam dovoz – zasnežen! Je delna zapora ceste urejena? Ni! Cesta je praktično blokirana. Je gradbinec pri nas? Ni. So pripeljali zabojnik za smeti? Ne. Kličem podjetje, ki se ukvarja z zaporami cest. "Dobro jutro! Danes zjutraj smo bili dogovorjeni za delno zaporo ceste, pa vas ni." Odgovor: "Ja, kako, a ni snega? So kar vseeno prišli, ali kaj?" "So, pridite čim prej." "Pridemo." Kličem gradbinca: "Ja, kako, a pri vas ni snega? So kar vseeno prišli?" "Ja, prišli so." In tako še en klic na komunalo, da sem še enkrat potrdila dostavo zabojnika.

Zdi se mi, da je od vseh prelomnic, ki smo jih pri gradnji doživeli, prvi dan montaže zagotovo tisti, ki si ga bomo najbolj zapomnili.

Medtem so iz tovornjaka in kombija skočili monterji izvajalca ter v nekaj minutah odkidali dovoz. Po tem, ko jim je uspelo doreči položaj dvigala in tovornjaka ter odblokirali cesto, so s svetlobno hitrostjo odkidali še zasneženo temeljno ploščo. Po pičlih dveh urah in pol priprav in meritev so s pomočjo dvigala že razkladali stene s tovornjaka in na ploščo montirali prve stene skupaj z okni. 

Občutki, ki so vse skupaj spremljali, so bili neopisljivi. Dve leti dela, investicij, premišljevanja, odločitev, je pred našimi očmi iz papirnatih načrtov dobivalo svojo fizično obliko. Ko vidiš, kako pred tabo zraste stena z velikimi okni v dnevni sobi, ki si jih načrtoval celo večnost … Ko vidiš, kje si postavil stikala, vtičnice, kakšna bo dejanska velikost hiše … Meni se je vse skupaj zdelo kar malo nerealno. Cel dan sem bila čisto "nahajpana", napolnjena z adrenalinom, pa še nekaj dni po tem tudi. Še dobro, da sva si za ta dan oba vzela dopust. Cel dan sva skakala okrog hiše, spremljala montažo, jo fotografirala z vseh zornih kotov, snemala in poskušala vpiti vsa čustva, ki so dogajanje spremljala.

!!galerija!!

Delavci so se montaže lotili utečeno in spretno, prav videlo se je, da to počnejo vsak dan in so kot ekipa povsem usklajeni. Nekaj težav jim je pri razkladanju s tovornjaka povzročal naklon ceste – tovornjak na svoji polovici ni bil postavljen ravno, ampak je bil rahlo pod naklonom. Spodlivanja betona in gradbinca zaradi odlične izvedbe temeljne plošče na koncu sploh nismo potrebovali. Zabojnik je komunala dostavila sredi dneva. Prvi dan so že dokončali pritličje ter del stropov.  

Ko vidiš, kako pred tabo zraste stena z velikimi okni v dnevni sobi, ki si jih načrtoval celo večnost … Meni se je vse skupaj zdelo kar malo nerealno.

Tako smo se že sredi prvega dne montaže lahko sprehodili po pritličju naše nove hiše z vsemi stenami in končno dobili tudi občutek, kakšno velikost hiše bomo imeli. Sama temeljna plošča je namreč delovala zelo majhna in kadar sem stala na njej, se mi je vedno zdelo, da smo vse skupaj zasnovali premajhno. Ko pa so nanjo postavili stene, smo videli, da je velikost ravno prava – dnevni prostor je prostoren, pa še vseeno prijeten in udoben. Kabinet se nam je zdel precej majhen, pa kopalnica in tehnika tudi, čeprav zdaj vidimo, da je njihova velikost primerna temu, kar je notri in nudi vse potrebno udobje. Končni občutek prostoru pa tako ali tako da pohištvo, na tisti točki bomo v realnem času kmalu.

Zdi se mi, da je od vseh prelomnic, ki smo jih pri gradnji doživeli, prvi dan montaže zagotovo tisti, ki si ga bomo najbolj zapomnili. Naš izvajalec je res poskrbel za to, da je šlo vse hitro in gladko. Na koncu dneva pa je po tednu negotovega in čemernega vremena celo – posijalo sonce. 

O AVTORICI
Mateja Tamše je diplomirana pravnica, sicer pa profesionalna fotografinja in mama. V virtualnem svetu jo srečate pod vzdevkom Mami na kvadrat in pol, saj občasno piše tudi svoj blog.

V prihodnjih mesecih bo v kolumnah z nami delila izkušnje z gradnjo montažne hiše in selitvijo v nov kraj, kar bo za petčlansko družino velika prelomnica.