Hidroizolacija je plast materiala, ki kot neprepustna membrana varuje objekt in konstrukcijo pred zunanjimi vplivi. Če ni urejena ali je izvedena neustrezno, začne vlaga iz terena prodirati skozi porozen gradbeni material v objekt, kar na njem pušča posledice, ki močno vplivajo na kakovost bivanja.

Pomembna je predvsem hidroizolacija temeljev in kleti ter najbolj izpostavljenih delov, kot so balkoni, terase, nadstreški in ravne strehe. Izvedbo hidroizolacije je najbolje načrtovati hkrati z načrti sanacije, izvede pa se kot zadnji ukrep, za fasado, da bi se izognili morebitnim poškodbam, svetuje Kristjan Šuštar iz podjetja K-TES iz Ljubljane. Iz izkušenj pove, da se pri starejših hišah težave najpogosteje pojavijo zaradi pomanjkljive hidroizolacije teras in balkonov. »Sčasoma začne zamakati v najbolj občutljivem delu – betonskem estrihu, ki je podlaga za ploščice ali kamnito talno oblogo. Ta začne odstopati, vlaga pa je kriva tudi za odstopanje in odpadanje ometa.«

Materiali

Na trgu so na voljo najrazličnejši hidroizolacijski materiali in rešitve, izbira pa je odvisna od tega, kaj želimo zaščititi in za kaj bomo to površino uporabljali. Z izbiro pravega materiala, s pravilnim postopkom vgradnje in primernim številom slojev lahko zagotovimo neprepustnost objekta za vodo.

Po besedah Danijela Vončine iz podjetja SIES iz Šempetra pri Gorici so še vedno najbolj uporabljana hidroizolacija za vkopane dele hiše bitumenski trakovi, vse bolj pa se uveljavljajo tudi rešitve z bentonitnimi in polimercementnimi hidroizolacijami ter aktivnimi EPDM-sintetičnimi membranami. Poleg tega so mogoče kombinacije naštetih sistemov, odvisno od problematike objekta. Zadnje čase so v ospredju predvsem sanacije s poliuretanskimi materiali in premazi na osnovi PMMA-smol, saj omogočajo izvedbo brez razbijanja in s tem povezanega prahu, ne nazadnje pa se marsikdo odloči zanje tudi zaradi hitro opravljenega dela, pojasnjuje Šuštar. Bistveni prednosti pa sta po njegovem mnenju trajna elastičnost materiala in dejstvo, da se nanaša v hladni tekoči obliki, zato ga je mogoče uporabiti tudi na najzahtevnejših mestih.

Bitumenske in bentonitne hidroizolacije so primerne za hidroizolacijo tal, kleti in vkopanih delov. Za balkone in terase so najprimernejši materiali poliuretan, PMMA, PVC, EPDM in polimercement, za ravne strehe pa poliuretan, bitumen, PVC in EPDM.

Izvedba

Način in sistem izvedbe hidroizolacije se določita po analizi stanja. Vončina navede nekatera glavna merila: ali gre za reševanje problema vlage, vdora talne in meteor­ne vode; ali sta mogoča pristop in sanacija z zunanje strani objekta ali ne, ali so stene betonske, iz polne opeke, kamna ali votlakov ...

In kako poteka izvedba hidroizolacije na temeljih in stenah kletnih prostorov? Pred saniranjem je treba odkopati zemljino okrog objekta, in sicer vsaj 60 cm v širino in meter v globino. Nato je treba osušiti vlažen zid in ga zaščititi. Prav tako je treba urediti odvajanje površinskih voda s pravilno usmeritvijo in padcem odtočnih cevi in ureditvijo drenaže ob hiši.

Vkopane objekte izoliramo – če je le mogoče – z zunanje strani, saj s tem vodo ustavimo že na zunanjem ovoju, pojasnjuje Vončina. »Če to ni mogoče, nam sodobni materiali na osnovi sanacijskih malt, polimercementov in aktivnih EPDM-membran omogočajo sanacijo z notranje strani stavbe.«

!!galerija!!

Za hidroizolacijo temeljev in spodnjih delov hiše se uporablja horizontalna in vertikalna hidroizolacija. Horizontalna je nameščena vzporedno s tlemi do konca temelja, zato preprečuje dvig kapilarne vlage in vdor podtalne vode. Vertikalno pa namestimo po temelju navzdol. Pomembno je, da sta horizontalna in vertikalna hidroizolacija združeni nepredušno, da med njima ni rež, ki bi prepuščale vodo. »Pri horizontalni hidroizolaciji najbolj pogosto uporabimo materiale na podlagi bitumna, ki jih položimo na površino med temeljem in ploščo. Vertikalno hidroizolacijo pa namestimo na stene, ki so vkopane v zemljo. Segati mora do konca temeljev. Nato nanje namestimo hidroizolacijo tako, da zunanje zidove temeljev premažemo s hladnim bitumenskim premazom. Na koncu pa na hidroizolacijo namestimo še toplotno izolacijo, ponavadi iz stirodurja ali penjenega stekla,« postopek opiše Kristjan Šuštar.

Hidroizolacijo je mogoče izvesti tudi z notranje strani, a se zaradi tega velikost prostora precej zmanjša. Če je treba preprečiti vdor talne vode skozi talno ploščo, se bo zmanjšala višina kletnih prostorov, enako velja za stene, opozarja Danijel Vončina. Tudi pri tem obstaja več različnih sistemov. Kadar je objekt grajen z betonskimi litimi stenami, je po Šuštarjevih besedah zamakanje mogoče sanirati z injektiranjem. Vbrizgani material reagira z vodo in nabrekne ter tako zatesni mesto zamakanja. »Včasih vlaga prehaja skozi stene v notranjost, takrat je mogoče nanesti poseben notranji omet, ki ustavi njeno prehajanje.«

Hidroizolacija balkonov in teras

Pomanjkljiva ali slabo izvedena hidroizolacija balkonov in teras je poleg premajhnega naklona glavni razlog težav z zamakanjem. Pri sanaciji imamo na voljo dva pristopa: odstranitev vseh slojev do nosilne konstrukcije ali sanacijo brez rušitvenih del, če so izpolnjeni določeni pogoji. V praksi to pomeni, da se odstranijo vsi nečvrsti in krušljivi deli, medtem ko odstranjevanje estriha običajno ni potrebno. Če pa je obstoječa podlaga čvrsta, kot so denimo keramične ploščice, teraco, marmor, je na voljo tudi transparentna tekoča hidroizolacija. Ta je zaradi tekočega hladnega stanja precej preprosta za nanos, ki se izvaja z valjčki in čopiči.

Kristjan Šuštar iz prve roke pove: »Naše izkušnje kažejo, da ljudje, ki ne poznajo novih metod hidroizolacije, z zaščito pogosto odlašajo, saj jo povezujejo z večjimi gradbenimi posegi, ki vključujejo razbijanje in rušenje. Seveda pa odlašanje pomeni samo še poglabljanje težav in višje stroške sanacije.«