Čeprav je najpomembnejši razlog za vgrad­njo toplotne izolacije v in na dele zunanjega oboda stavbe zmanjšanje toplotnih izgub (čim manjša toplotna prevodnost materiala), je pri izbiri vrste izolacije treba upoštevati še več drugih fizikalno-kemičnih lastnosti in dejavnikov, po katerih se posamezni toplotnoizolacijski materiali razlikujejo. Na primernost vgradnje na določeno mesto vplivajo zlasti gostota materiala in s tem njegova mehanska trdnost, paroprepustnost, odpornost proti vlagi in ognjevarnost.

Vendar je toplotna izolacija le del fasade – to sestavlja kompleksen sistem različnih materialov, ki so na zunanji zid naneseni v točno določenem zaporedju. Kateri so ti materiali in kako si sledijo, je odvisno predvsem od tega, kako je hiša zgrajena in kakšno izolacijo smo izbrali. Za stanovanjske stavbe je najpogostejša in cenovno najbolj dostopna tankoslojna kontaktna fasada, v kateri si sloji sledijo s popolnim stikom. Poleg kontaktnih fasadnih sistemov obstajajo še prezračevane fasade, pri katerih je med osnovno konstrukcijo in ploščami zaključnega sloja zračni kanal, ki opravlja toplotno zaščito stavbe, ter obešene (steklene in netransparentne) fasade. Oboje se večinoma uporabljajo za javne in poslovne stavbe. V nadaljevanju bomo opisali glavne značilnosti tankoslojnih kontaktnih sistemov.

Tankoslojni kontaktni fasadni sistemi

Toplotnoizolacijski fasadni sistem zmanjša potrebo po energiji za ogrevanje in hlajenje, ščiti konstrukcijo pred vremenskimi vplivi, predstavlja vizualni zaključek stavbe, poleg tega mora biti odporen tudi proti algam in plesnim. Dolgo življenjsko dobo mu zagotavljajo pravilno izbrane komponente, strokovno konstruirani detajli in izvedba.

PREBERITE ŠE: Fasadni sistemi: Izbira združljivih in preizkušenih komponent

Tankoslojne kontaktne sisteme sestavljajo komponente, ki morajo biti izbrane tako, da delujejo kot usklajena celota. Pomembno je, da so med seboj združljive, saj lahko le tako zagotovimo ustrezno paroprepustnost in želeno toplotno izolativnost stene ter mehansko odpornost. Ne glede na to, kateri fasadni sistem izberemo, je zelo pomembno, da so vse njegove komponente vgrajene pravilno ter po priporočilih in navodilih proizvajalcev. Vsi materiali morajo imeti evropsko tehnično soglasje (ETA) ter biti med seboj kompatibilni in testirani, saj na tem temeljijo certifikati, pridobljeni pri neodvisnih institucijah, ter pisna garancija o trajnosti. Gotovo je prednost, če se odločimo za celoten fasadni sistem enega pro­izvajalca oziroma ponudnika fasadnega sistema, saj je zanj predvidena točno določena tehnologija za izvedbo.

Običajne komponente kontaktnih fasadnih toplotnoizolacijskih sistemov so (po plasteh naštete od konstrukcije hiše navzven) lepilo, toplotnoizolacijska obloga, osnovni omet, v katerega je vtisnjena armaturna mrežica, pritrdila (sidra), osnovni in vmesni premaz ter zaključni dekorativni sloj. Celoto fasadnega sistema dopolnjuje dodatni pribor, kot so priključni profili, profili za podnožje, vogalniki, odkapni profili, dilatacijski profili, ki omogočajo zanesljivo priključevanje fasadnega sistema k drugim elementom zgradbe, kot so okna, vogali in parapeti.

Materiali izolacije

Najpogostejši materiali toplotnoizolacijskih plošč ali lamel, uporabljenih v fasadnih sistemih, so polistiren (po domače stiropor) in druge sintetične izolacije, lesna vlakna in mineralne izolacije, večinoma kamena volna. Poleg omenjenih obstaja na trgu še vrsta drugih toplotnoizolacijskih materialov, pri čemer za nekatere še ne obstaja usklajena tehnična specifikacija za gradbene proizvode.

Fasadni sistemi se razlikujejo predvsem po toplotni izolativnosti, paroprepustnosti, požarnih lastnostih, zvočni izolativnosti, preprostosti izvedbe pa tudi po ceni. Od debeline izolacije v kombinaciji s toplotno prevodnostjo je odvisen prihranek energije za ogrevanje objekta, saj uide skozi zunanje zidove povprečnega objekta od 35 do 40 odstotkov toplote.

Najpomembnejša lastnost toplotne izolacije, toplotna prevodnost, je označena z λ. Manjša toplotna prevodnost pomeni večjo toplotno izolativnost in obratno. Materiali na podlagi polistirenov (EPS) imajo λ od 0,03 do 0,039 W/mK, na podlagi mineralne volne pa od 0,035 do 0,043 W/mK. Razvoj resda prinaša toplotne izolacije s čedalje nižjo toplotno prevodnostjo, vendar so v primerjavi s »klasičnimi« precej dražje. Da proizvajalci dosežejo toplotno prevodnost, nižjo, kot jo ima zrak, morajo namreč zračne vrzeli v materialu nadomestiti z mehurčki, polnjenimi s plinom, ki ima glede na zrak nižjo toplotno prevodnost, ali celo z vakuumom.

PREBERITE ŠE: Za uporabo hiš brez izolacije in uporabnega dovoljenja sprva opozorilo

Subvencija Eko sklada
Med ukrepi za izboljšanje energijske učinkovitosti stanovanjskih stavb je mogoče pri Eko skladu dobiti subvencijo tudi za toplotno izolacijo fasade starejše eno- ali dvostanovanjske stavbe, za katero je bilo gradbeno dovoljenje izdano pred 1. 7. 2010 (razpis oz. javni poziv 54SUB-OB17). Dodeli se za nakup in vgradnjo fasadnega sistema z najmanj 18 cm toplotne izolacije, pri čemer lahko toplotna prevodnost toplotne izolacije znaša λ ≤ 0,045 W/(mK). Debelina toplotne izolacije fasadnega sistema je lahko tudi manjša, če je izkazano razmerje λ/d ≤ 0,250 W/(m²K). Navedeno razmerje mora biti izkazano tudi pri fasadnih sistemih s toplotno izolacijo iz naravnih materialov, in sicer ne glede na vrednost toplotne prevodnosti (λ). V primeru, da je na stanovanjski stavbi že vgrajen fasadni sistem s toplotno izolacijo, se lahko izvede naložba z dodatno toplotno izolacijo. Subvencija znaša do 20 odstotkov priznanih stroškov naložbe, vendar ne več kot 12 evrov na kvadratni meter toplotne izolacije fasade. Vlogo je treba oddati pred začetkom del.

Pritrjevanje izolacije na konstrukcijo

Za vse fasadne sisteme – ne glede na material za toplotno izolacijo – velja, da se vedno pritrjujejo le na ravno, trdno, suho in čisto podlago. Od tod naprej je treba pri izvedbi toplotnega ovoja upoštevati pravila, ki veljajo za posamezne izolacijske materiale.

Jedro fasadnega sistema, toplotna izolacija v obliki plošč ali lamel (te se poleg plošč uporabljajo pri mineralni volni), se lepi in dodatno mehansko pritrjuje s posebnimi fasadnimi sidri. Sidranju se lahko v določenih primerih izognemo, vendar moramo pri tem upoštevati vse kriterije: podlago, izolacijo in višino objekta. Sidranje je vedno potrebno na betonu, starih ometih, lesu in montažnih ploščah. Lepilo se praviloma nanaša na izolacijske plošče, v nekaterih primerih lahko tudi na podlago. Na plošče se nanaša linijsko po robu in točkovno v sredini plošče, v nekaterih primerih, na primer pri uporabi lamelnih plošč iz kamene volne, tudi po celotni površini. Prav zagotav­ljanje končne ravnosti toplotnoizolacijske obloge je razlog, da se tudi pri mehanskem pritrjevanju uporablja lepilo.

Po pritrditvi oziroma vgradnji toplotnoizolacijske obloge sledi osnovni omet, v katerega se vtisne tudi armirna mrežica. Pred izvedbo zaključnega dekorativnega sloja se na osnovni omet nanese vmesni premaz. Zaključni sloj varuje druge sloje fasadnega sistema pred vplivi iz okolja (močenjem s padavinsko vodo, svetlobnimi obremenitvami, posebno UV-delom svetlobnega spektra, kemijskimi vplivi zaradi onesnaženosti zraka ...). Lahko ga predstavlja dekorativni omet ali fasadna barva.

Lastnosti zaključnih slojev se razlikujejo po tipu veziva, ki ga vsebujejo. Večina ometov in fasadnih barv na trgu je na voljo na silikonski, akrilni, silikatni ali mineralni podlagi. Vrsta zaključnega sloja je v kemijskem smislu določena z izbranim fasadnim sistemom, poljubno pa je mogoče izbrati zrnatost in barvo. Pri tem velja opozorilo, da temni toni zaključnega sloja niso primerni za polistirene.

PREBERITE ŠE: Fasade in izolacije: Pri debelini se ne splača varčevati