Zakaj sva med tlakovce namesto trave posadila timijan?

Ko sva z možem obnavljala staro kraško hišo, sva vedela, da naju poleg urejanja hiše čaka še ena pomembna odločitev – kako urediti dvorišče, naš borjač. Tisti pravi, tradicionalni kraški borjači so posuti s kamenčki, ki imajo zelo praktično funkcijo: poleti preprečujejo pregrevanje, ob dežju pa nastajanje blata. Kot so nama zaupali sosedje, je takšna rešitev najboljša, a se je v našem primeru – z dvema majhnima otrokoma – zdela precej manj uporabna.

Kamenčki so pri nama hitro odpadli. Ne zato, ker ne bi bili lepi – ravno obratno. Ampak ker sva že imela izkušnjo, kako hitro se znajdejo tam, kjer jih ne želiš. Otroka sta jih nosila v hišo v čevljih, med igro, celo v plenicah. Dvorišče, ki naj bi bilo praktično, je postalo vir nenehnega pometanja in pobiranja.

Zato sva ubrala drugo pot in po dvorišču položila velike kamnite plošče – skrilavec. Z njimi sva dobila stabilno in estetsko podlago, pa še vizualno se je lepo podala h kraškemu videzu najine hiše. A s tem se najino delo še ni končalo. Med ploščami so ostale fuge, ki jih je bilo treba zapolniti. In tukaj sva spet obstala pred odločitvijo.

Betoniranje ni prišlo v poštev. Že iz izkušenj veva, kako zelo se takšne površine poleti segrejejo, poleg tega pa sva želela ohraniti čim bolj naraven občutek prostora. Kamenčki so zaradi otrok odpadli. Trava pa … na Krasu? V poletni vročini, brez stalnega zalivanja? Zdelo se nama je, da bi se bolj borila z njo, kot pa v njej uživala.

Potem pa sva ugotovila, da sva imela rešitev pravzaprav ves čas pred očmi. Dobesedno, saj nama je rasla okoli hiše

Timijan je pri nas doma. Raste med kamni, na robovih poti, na soncu, kjer bi marsikatera druga rastlina obupala. In takrat sva dobila idejo, da bi ga posadila kar med skrilavec. Zdela se nama je logična izbira, ker je odporen proti suši, nezahteven, lepo cveti in – kar naju je še posebej prepričalo – čudovito diši, še posebej, ko stopiš nanj.

Timijan se izredno lepo razraste med tlakovci. Foto Kathryn Roach/Shutterstock

Sadila sva ga zgodaj spomladi. Pri prijatelju, ki mu obilno raste po bregovih za hišo, sva nabrala celo vrečko vejic. Postopek je bil presenetljivo preprost. V zemljo sem s kovinsko palico naredila nekaj centimetrov globoke luknje, vanje vstavila vejice timijana (če so imele korenine, seveda obrnjene navzdol), jih zasula z zemljo in nad površino pustila le kakšen centimeter rastline. Tako sem rastlini omogočila, da vso energijo usmeri v razvoj koreninskega sistema.

Že po dveh tednih so se pokazali prvi novi poganjki. Danes, približno mesec in pol kasneje, se med kamni že oblikujejo majhni, kompaktni grmički. Počasi nastaja točno to, kar sva si želela – mehka, naravna preproga, ki bo zapolnila fuge, preprečila raznašanje zemlje in hkrati odišavila dvorišče.

Timijan kot alternativa travi sicer ni nič novega, a se tudi pri nas vse pogosteje pojavlja kot zelo smiselna izbira. Gre za rastlino, ki odlično prenaša sušo in ne zahteva nobenega posebnega vzdrževanja (razen občasnega urejanja). Poleg tega privablja čebele in druge opraševalce, kar dvorišču doda še eno lepo, živo dimenzijo. Ni sicer namenjen intenzivni hoji, kot klasična trata, a za običajno uporabo dvorišča je več kot primeren.

Seveda pa takšna timijanova trata ni idealna za vsak vrt. Najbolje uspeva na sončnih, toplih legah in dobro odcednih tleh – zato je Kras zanjo skoraj popoln. Tudi drugod po Sloveniji se lahko odlično obnese, če ima dovolj sonca in če tla niso preveč vlažna. V senčnih ali težkih, mokrih tleh pa se ne bo počutil najbolje.

Čeprav se timijan še niti približno ni povsem razrasel, glede na odzive naših obiskovalcev vem, da sva se odločila prav. Prav vsak, ki nas obišče, je nad videzom in idejo navdušen in moram priznati, da že komaj čakava, da ga vidiva v polnem razcvetu. Timijan namreč ni popoln v klasičnem smislu – ni raven, ni uniformen, ni “po pravilih”. Je pa živ, dišeč in prilagojen najinemu življenju. In to zares ceniva.